Izkušeni slovenski diplomat, redni profesor, predavatelj, pesnik in pisatelj dr. Milan Jazbec, od lanskega septembra slovenski veleposlanik v Makedoniji, je svojo predsedniško kandidaturo napovedal pred slabimi štirimi meseci v Skopju. V jesensko volilno tekmo se podaja kot neodvisni kandidat, pri čemer mu ne manjka zmagovalne miselnosti. Prepričan je, da lahko v tekmo vnese dodatno vsebino, s čimer namerava krepiti demokratično kulturo v državi. »Čas je, da Slovenija dobi petega predsednika republike, ki bo samozavestno in pogumno stopil naprej,« poudarja Jazbec, ki namerava funkciji predsednika države povrniti državniško vlogo.
Dr. Milan Jazbec, bili ste prvi, ki ste napovedali kandidaturo na letošnjih predsedniških volitvah. Kandidirati nameravate kot nestrankarski kandidat s podporo 5000 volivcev. Zakaj ste se odločili, da se podate v volilno tekmo za petega predsednika v samostojni Sloveniji?
Moj odgovor na to je zelo preprost. S svojimi znanjem, bogatimi izkušnjami in delovanjem na različnih področjih tako doma kot tudi v svetu želim predsedniški funkciji povrniti državniško držo in vsebino. To nameravam storiti resno, premišljeno in zavzeto, a tudi zadržano. Vedno pa pristno, s posluhom za sočloveka in z odgovornostjo do vseh. Moj cilj je s predsedniškimi pooblastili vplivati na to, da bo Slovenija dejansko postala socialna in pravna država v vseh pomenih, kot to določa ustava. Odločen sem postati predsednik vseh državljanov, ne glede na socialne, politične, verske in druge razlike. Kot dolgoletni diplomat se namreč s takšnim poslanstvom srečujem vsak dan, te izkušnje pa bi zdaj rad prenesel tudi na predsedniško funkcijo.
V enem od nedavnih intervjujev ste dejali, da smo v Sloveniji še precej na začetku, kar se tiče razvoja vloge predsednika države, predvsem glede tega, kaj sploh pomeni predsednikova državotvorna drža. Kako pojem državotvornosti razumete vi?
Država zame ni nekaj samoumevnega, statičnega, nekaj, na kar se spomnimo samo na državnih proslavah, v času katerih politiki najpogosteje opletajo s pojmom državotvornosti, ki se prav v teh situacijah izkaže za votel, saj ga je mogoče napolniti z različnimi vsebinami. Sam državo razumem kot živ organizem, pri oblikovanju katerega moramo s precejšnjo mero odgovornosti sodelovati prav vsi. Država nam mora biti vsem v ponos.
Predsednik države je najvišji politični funkcionar v državi, ki predstavlja Slovenijo in je vrhovni poveljnik obrambnih sil. Kaj pa je po vaše še bistvo te najvišje politične funkcije?
Predsednik države je poleg omenjenega najprej vrhovna moralna avtoriteta, ki mora predvsem povezovati in biti ljudem s svojimi dejanji in besedami v moralno oporo. Izrečena vsebina mora biti odraz pristnosti in jasno izraženih stališč. Zato mora imeti predsednik ves čas pred očmi ljudi. To je najbolj ključnega pomena. Šele ko resnično razume potrebe in želje svojih državljanov, lahko pristno deluje kot povezovalni člen. Poleg tega mora znati oceniti, kaj je izvedljivo in koga je treba nasloviti, da dosežeš kakršnekoli premike. Najvišja moralna avtoriteta je torej takrat, ko si uspe izboriti zaupanje državljanov na osnovi njegovega premisleka in odprtega obnašanja, ki za sabo pusti sledi v vsebini. Čeprav morda zveni čudno, danes samo vsebina šteje, brez nje niso možni resnični premiki.
Ob najavi kandidature ste še posebej izrazili zaskrbljenost nad revščino v Sloveniji, za katero ste prepričani, da jo je treba ustaviti oziroma da v naši državi nima kaj početi. Ali je torej to ena od najpomembnejših tem, o katerih bi moral predsednik države nujno večkrat spregovoriti?
Moj odgovor je seveda pritrdilen. Zame je nesprejemljivo to, da v Sloveniji na robu revščine živi kar približno 250 tisoč ljudi, med katerimi so najbolj ogrožene skupine upokojenci, mladoletni otroci in tisti zaposleni, ki so sicer delovno aktivni, vendar s svojimi dohodki komajda preživijo. In na to dejstvo je treba nujno opozarjati s predsedniškega položaja ter zahtevati spremembe. Slovenijo namreč vidim kot državo, v kateri ne sme biti revščine, saj zanjo tudi ni nobenega razloga. Ob tem je treba tudi jasno povedati, da revščina ni rezultat lastne neaktivnosti, razen v redkih izjemah, temveč odraz politik države, gospodarskega razvoja in širših družbenih sprememb.
Če vas prav razumem, bi kot predsednik države velik poudarek dali predvsem na zagotavljanju blaginje vseh državljanov.
Tako je, kot predsednik države bi jo dal na prvo mesto mojih prizadevanj. V mislih imam blaginjo, ki bi bila odraz dovolj velikega števila delovnih mest, razmer, ki bi omogočale kakovostne zaposlitve ter uporabo talentov, izobrazbe in zavzetosti posameznikov. Prav vsak državljan mora dobiti priložnost, to pa se bo posledično poznalo tudi na blaginji, katere mora biti dovolj za vsakogar.
Trenutno je že jasno, da bo jesenska predsedniška volilna tekma kar pestra, saj se nabor kandidatov pridno širi. S kakšnimi pričakovanji vanjo vstopate vi?
Kot je že znano, prihajam kot neodvisni kandidat, kar pomeni, da bom moral zbrati 5.000 podpisov. Kandidaturo in tudi kampanjo vidim kot športno tekmo, v kateri bo slavil najboljši. V tej tekmi ne želim teči sam, nameravam pa teči na zmago. Smisel kandidature vidim tudi v tem, da nisem politično vezan na nikogar in da lahko zaradi tega vanjo vnesem tudi novo, dodatno vsebino, s čimer bom okrepil demokratično kulturo v državi. Prepričan sem, da politični predznak ne sme biti pogoj za predsednika.
G. Jazbec, ste dolgoletni diplomat in veleposlanik, profesor, pesnik in pisatelj. Kaj od našteta najraje počnete?
Prav vsa ta področja vidim kot del mene oziroma moje osebnosti. Prav ta njihova prepletenost je namreč tisto, kar me krepi in bogati kot človeka. Človek mora početi veliko stvari, iz njih črpati moč in zavzetost ter pristno držo. Šele potem je lahko koristen za druge. In predsednik republike mora biti predvsem koristen za svoje sodržavljane.
V mladosti ste bili veliki oboževalec Beatlov, ukvarjali pa ste se tudi s športom. Pravite, da ste nadvse uživali tudi v vsakdanjem delu doma in kmečkih opravilih pri sosedih v nižinski vasici Pohanca, ki leži severno od Brežic. Verjetno lepe spomine na to obdobje še danes nosite s seboj?
Na mladost me resnično vežejo izredno lepi spomini. Poleg tega, da sem se navduševal nad glasbo Beatlov, sem izredno rad tudi bral knjige – prebral sem pravzaprav vsako, ki mi je prišla pod roke. Ukvarjal pa sem se tudi s tekom in plavanjem, s čimer se, seveda v manjši meri, ukvarjam še danes. V mladih letih sem užival tudi v kmečkih opravilih pri sosedih, okoliško naravo s potok Močnikom in gozdom Črna mlaka sem doživljal kot drugi dom. Že takrat sem izoblikoval spoštovanje do narave in ljudi ter samozavest, naslonjeno na pristnost in odprtost. Resnično delo je tisto, kar prinaša zadovoljstvo in omogoča spremembe. Prepričan sem, da si velika večina želi sprememb, tudi na predsedniškem položaju.
Intervju je pripravila in izvedla Laura Štraser.
Foto: osebni arhiv Milana Jazbeca
