Mariborska fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo je edina visokošolska ustanova pri nas, ki znotraj ene ustanove izvaja študijske programe gradbeništva, prometnega inženirstva in arhitekture. Tudi zato, ker izobražujejo tako gradbenike kot tudi arhitekte, so imeli nemalo pripomb na osnutke vseh treh zakonov, ki urejajo področje graditve. Dekan prof. dr. Miroslav Premrov je večkrat poudaril, da bi morali fakulteto povabiti k pripravi novih zakonov, a je niso. Sta pa zato obe fakulteti za gradbeništvo kot članici Zbora za oživitev in razvoj gradbeništva (ZORG) podali svoje mnenje in ministrstvo jim je, pravi Premrov, v določeni meri prisluhnilo.

Ali ni samo po sebi razumljivo, da naj bi pri prenovi zakonodaje sodelovali tudi fakulteti? Ne nazadnje govorimo o stroki in visokošolskih organizacijah, ki celostno izobražujeta kader, zastopan prav v omenjenih zakonih, kajne?

To je jasno vsem, samo zakonodajalcu se očitno ni zdelo potrebno, da nas kaj vpraša. Sam sem trdno prepričan, da imamo na fakulteti vsa potrebna znanja za argumentirano presojo predlogov novih gradbenih in prostorskih zakonov. Smo pravi naslov za podajanje informacij o tem, kako so med študijem pridobljena strokovna znanja inženirjev gradbeništva in arhitekture usklajena s predlogi potrebnih strokovnih kompetenc, kot jih predlaga zakonodajalec.

Naša fakulteta je sicer v slovenskem prostoru edina visokošolska ustanova, ki pod eno streho izvaja študijske programe gradbeništva, prometnega inženirstva in arhitekture. Vse našteto tudi v največji meri medsebojno povezujemo, kar je trend sodobne stroke.

Osnutki vseh treh zakonov po vašem mnenju niso bili v skladu z učnimi vsebinami in znanji, ki jih v obstoječih študijskih programih pridobijo diplomanti. Kje ste videli največja neskladja in kaj od vaših predlogov je zakonodajalec upošteval?

Ena najbolj spornih predlaganih rešitev v predlogu novega Gradbenega zakona je bila vsekakor funkcija vodje gradnje. Uspelo nam je prepričati ministrstvo, da predlagana rešitev ne gre v pravo smer, saj bi se lahko v eni osebi pojavljala tako projektant kot nadzornik. To pomeni, da ostajamo pri projektantu, nadzorniku in vodji del. Zakon je v prvotnem predlogu v celoti spreminjal sistem udeležencev v postopkih, postopke dovoljevanja in predvsem izdelave projektne dokumentacije, ki so bili precej nedorečeni.

Nekateri predlogi zakona so sicer pozitivni in predvsem na področju individualne stanovanjske gradnje prinašajo novosti, ki bi lahko občutno poenostavile postopke pridobivanja potrebne dokumentacije. Pri tem namreč v Sloveniji močno zaostajamo za nekaterimi bližnjimi državami.

Med pomanjkljivostmi osnutkov moram opozoriti še na popolnoma zapostavljeno vlogo inženirjev prometa, pri čemer slovenska praksa kaže, da je ena največjih šibkosti ravno načrtovanje in umeščanje prometnih infrastrukturnih objektov ter izvajanje mestnih prometnih politik.

V infrastrukturnih projektih je največ dela za gradbince, a večjih gradbenih projektov ni na vidiku. Kje vidite možnosti za okrevanje slovenskega gradbeništva, pred katerim je sicer po napovedih strokovnjakov eno najbolj črnih let?

Največji potencial za gradbeništvo je po mojem mnenju v energetski obnovi, ki je zdaj bolj ali manj osredotočena na zasebni stanovanjski fond, medtem ko so nestanovanjske stavbe tako v zasebni kot tudi javni lasti zapostavljene. A ravno na tem področju je veliko priložnosti za slovenske gradbenike. Moje mnenje je, da bi morala tu država vzeti stvari v svoje roke in z različnimi ukrepi spodbujati tovrstne naložbe. Glavni izziv v slovenskem izobraževanju in v praksi na gradbenem področju je snovanje trajnostnih objektov s karseda majhnim izpustom toplogrednih plinov ter doseganje majhne porabe za ogrevanje s pomočjo novih trajnostnih materialov.

Pri oživitvi gradbeništva je zelo pomembna vloga  ZORG, ki združuje strokovne stanovske in izobraževalne organizacije, njegova članica je tudi mariborska fakulteta za gradbeništvo. Med drugim si prizadevate za prenovo študija gradbeništva – v katero smer gredo te spremembe?

Prizadevamo si, da bi bil študij gradbeništva bolj trajnostno usmerjen. V ta namen smo na naši fakulteti že akreditirali enoletni podiplomski študijski program trajnostne gradnje. Predvsem pa si v ZORG prizadevamo za petletni bolonjski študij gradbeništva. Seveda ima zdajšnji študij 3+2 določene prednosti, ker veliko študentov eno stopnjo zaključi pri nas, drugo pa v tujini (in nasprotno). V okviru Evropskega sveta inženirskih zbornic pa ugotavljajo, da bi za pooblaščenega inženirja, na primer, potrebovali petletni ali vsaj štiriletni študij. Trg namreč zahteva inženirje s širokim spektrom znanj z različnih področij – gradbeništva, inženirstva, strojništva, arhitekture, umeščanja objektov v prostor in podobno. Nujno pa je, da se fakultete pri tem poenotijo in da se sprejmejo enotne smernice za gradbeništvo. Veliko vlogo vidim tudi v povezovanju strok, tako gradbenih, arhitekturnih, prometnih kot tudi preostalih inženirskih, ki lahko kakor koli pripomorejo k trajnostni politiki.

Mladih, ki se odločajo za študij gradbeništva, je iz leta v leto manj. Kako uspešni so različni promocijski prijemi fakultet?

Ne glede na to, kako se trudimo, so ti prijemi bolj ali manj neuspešni. Tisti, ki se vpišejo in študij dokončajo, pa se glede na široko paleto znanja, ki ga pridobijo med študijem, pogosto zaposlijo zunaj gradbeništva ali odidejo v tujino. Edino rešitev za večji vpis na študij gradbeništva vidim v vzponu te panoge, a se ta, žal, odmika.

Intervju je pripravila in izvedla Barbara Primc.