17 – to je število zlatih medalj z državnih, evropskih in svetovnih plesnih prvenstev najprestižnejših kategorij, ki so jih prinesle njegove tehnično zahtevne koreografije samo v lanskem letu. Mitja Popovski, trener in koreograf Plesne šole Kazina, najstarejše plesne šole pri nas, se je v zadnjih desetih letih podpisal pod kar 208 zmagovalnih koreografij. Številke govorijo zase. Mitja je eden najboljših plesnih koreografov na svetu. Naziv, za katerega pravi, da odraža veliko več, kot samo točke, plakete in pokale. Odraža neizmerno ustvarjalnost in popolno predanost. Odraža način osmišljanja življenja.
Gospod Mitja Popovski, v Plesni šoli Kazina trenirate mladince in člane v modern in show danceu. Zdi se, da ste z njimi dosegli že vse, kar je možno doseči v svetu plesa. Kako oblikujete oziroma vzgojite človeka v vrhunskega plesalca?
Ključni sta dve stvari: strast in trdo delo. Naši najuspešnejši plesalci trenirajo vsak dan po več ur, tudi ob vikendih. Gre za posebno mentaliteto in absolutno predanost temu, kar počneš. Pogosto se morajo zaradi tega tudi čemu odreči, a izkupiček in uspehi na odrih po vseh svetu vselej odtehtajo trde vaje in pomanjkanje prostega časa, ki bi ga običajna mladina namenila drugim stvarem. Hkrati jim želim koreografije podajati na način, da jih ne dojemajo kot delo in učenje novih znanj, temveč kot zabavo. Želim, da se vanjo poglobijo, jo 'začutijo'. Pri tem spodbujam tudi to, da ji še sami dodajo kak kreativen element.
Bi rekli potem, da je kreativnost v plesu enako pomembna kot tehnična dovršenost korakov?
Še več – menim, da je kreativnost pomembnejša. Od svojih učencev nikoli ne zahtevam, da mojo koreografijo odplešejo točno tako, kot sem si jo zamislil. Spodbujam jih, da moje ideje interpretirajo na svoj način. Tako skupaj ustvarjamo novo zgodbo, skupaj kombiniramo gibe iz vseh vrst plesov; iz uličnega, hip-hopa, džeza in baleta. Vedno prepletamo stile. Končni produkt, ki ga gledalci vidijo na odru, vselej nastane z vzajemnim sodelovanjem.
Plesalce trenirate tudi za nastope na predstavah. Vsako leto z njimi izvedete nekaj večjih. Letos so vašo koreografijo odplesali in uprizorili v sodobni in subtilni predstavi Albedo, konec lanskega leta ste v Cankarjevem domu navdušili s slovensko-afriškim plesnim spektaklom SloAfrika show. Kako se treniranje za predstave razlikuje od treniranja za tekmovanja?
Za takšne zahtevnejše predstave treniramo približno štiri mesece, od dve do pet ur na dan. V eno predstavo gre resnično veliko truda in dela. Plesalci se vživijo v svoje vloge veliko bolj, kot na tekmovanjih. Tam je večji poudarek na dovršenosti in popolni izvedbi korakov, medtem ko pri predstavah v ospredje postavljamo zgodbo in čustva, ki jih plesalci izražajo ob njenem pripovedovanju skozi ples.
Vaše metode so poznane po vsem svetu. Slovenija v veliki meri zaradi vaših prizadevanj v svetu velja za plesno velesilo.
Lahko bi rekli, da se beseda o nas zadnja leta čedalje bolj širi. K nam se prihajajo učiti plesati tudi vrhunski plesalci iz tujine. Najprej so nas obiskovali večinoma plesalci iz balkanskih držav, danes na naše treninge prihajajo tudi iz Nemčije, Norveške in Republike Južne Afrike.
Za konec me zanima samo še tole – ali lahko v vaši plesni šoli naučite plesati prav vsakega? Tudi nekoga, ki ni 'talent' za to, kot pravimo?
(smeh) Zagotovo. Predvsem si morate zapomniti, da za ples ni nikoli prepozno. Ali prezgodaj, če smo že pri tem. S sodelovanjem in zabavnim podajanjem koreografij lahko slej kot prej vsak, še tako neroden ali nekoordiniran človek zapleše in se prepusti glasbi. Pravzaprav je slednje vse, kar mora storiti. Ostalo so samo podrobnosti.
Intervju je pripravila in izvedla Ana Grošelj.
Foto: Tomaž Kos
