Mojmir Ocvirk je politolog, svojo profesionalno pot pa je začel ravno v politiki, kot član predsedstva ZSMS, leta 1986. Kasneje je soustanovil stranko LDS in leta 1992 končal kot poslanec v Državnem zboru.

Knjiga Državljanski priročnik: Politika v 90 minutah je namenjena najširši javnosti, gotovo pa bi lahko 'razsvetlila' tudi kandidate na listah političnih strank pred prihajajočimi volitvami. Kako bi poanto knjige strnili v nekaj stavkov?

Knjiga pojasnjuje, da je politika ena izmed družbenih dejavnosti, ki jo morajo opravljati za to usposobljeni ljudje. V demokraciji to ne morejo biti več 'posvečeni', ampak sposobni in za ta dela posebej izobraženi ljudje. To je zahtevno in trdo delo. In šele ko javnost to tudi zahteva in pričakuje, se bo politika začela premikati v smer profesionalizacije. Za kandidate je pomembno sledeče: knjiga Državljanski priročnik, Politika v 90 minutah, bi morala biti sestavni del političnega programa prav vsake stranke. V dobro nas, državljanov.

Zakaj ste se odločili knjigo, ki se ukvarja z vprašanji vpliva politike na življenje v Sloveniji, izdati ravno zdaj, tik pred državnozborskimi volitvami ter po svoji skoraj 20-letni politični abstinenci in molku?

Tudi vseh teh 20 let sem hodil na volitve in se čudil, zakaj se raven izvršne politike z leti ne zvišuje. Potem pa sem letos, natančno na novoletni dan, s prijateljem debatiral o okoliščinah političnega delovanja v Sloveniji in se ponovno čudil, da bi utegnila moja stališča celo koga zanimati. Torej, knjiga je neke vrste moja novoletna zaobljuba ...

Že vrsto zadnjih let se srečujemo s - po vaše - 'šalabajzerstvom' v politiki ter 'novimi obrazi', ki poniknejo že po enem samem mandatu. Kako to, da na te stvari niste opozorili že prej?

Čeprav je besedilo knjige napisano lahkotno, vendarle izraža kompleksnost političnega prostora. Pričakoval sem, da se bodo pred mano takšne tematike lotili, jo razčlenili in delili z javnostjo znanstveni delavci, ki bi jih že profesionalno moral zanimati odgovor na vprašanje, zakaj se nam to dogaja. In sem čakal. Kot rečeno, vse do 1. januarja 2018. Potem sem se pač sam lotil pisanja odgovora na to vprašanje ...

Ali vas podpira kakšna politična opcija?

Glede na to, da vsi v en glas 'delujejo' v korist Slovenskega naroda, verjamem, da me podpirajo vsi ... (smeh). Čeprav je pravilen odgovor nasproten: besedilo sem napisal njim v pomoč, da bodo lažje gradili profesionalni pristop k politiki. Torej na vprašanje, kdo me podpira, odgovarjam, jaz podpiram njih, prav vse.

Kako bi rešili problem izobraževanja politikov, ko pa vendar pravite, da je tudi infrastruktura naših izobraževalnih institucij slaba?

Nimam ravno pravih kompetenc za trditev, da so naše izobraževalne institucije slabe, a so nesporna dejstva, da majhen narod ne more imeti znanstvenih kapacitet velikega. Takojšnja odprava omejitev za zaposlovanje tujih profesorjev je torej nuja, saj je zdajšnja omejitev smešna. V zadnjih letih je Slovenija veliko investirala v Centre odličnosti, s čemer je podpirala slovensko znanost. Na žalost niti en takšen center ni namenjen razvoju družboslovne znanosti. Nujen bi bil torej Mednarodni center odličnosti politološke znanosti v Sloveniji, ki bi povezoval znanje o političnih procesih v malih državah. Tudi v mednarodnem pogledu je tega znanja malo in nujno bi ga morali 'postrgati' skupaj, da bi dobili bolj natančne odgovore, kot jih lahko v tem trenutku ponudim sam.

Na kakšen način torej, bi se morali politiki in državniki po vašem mnenju še izobraževati?

Odgovor je kompleksen in zadeva praktično preoblikovanje vse politične infrastrukture v mali državi. Predvsem pa je potrebno izhajati iz kompleksnosti in odgovornosti poklica politik. Veščin in znanja, potrebnega za vodenje tako kompleksnih procesov, kot je politika, je veliko. Običajna oblika pa je kombinacija prilagojenega univerzitetnega izobraževanja z delujočim izobraževalnim sistemom strank ali drugih političnih participativnih oblik.

Mar odgovornost za usposobljenost torej povezujete z iznajdljivostjo posamezne stranke in razpoložljivimi sredstvi za šolanje v tujini, na primer?

Težko prelagam odgovornost za takšno izobraževanje na nekoga, ki tega ni sposoben, torej na stranke in slovenski univerzitetni program. Odgovornost politike je med drugim tudi to, da investira v razvoj in boljše delovanje političnega v državi. To so počeli vsi avtokratski politični sistemi, saj so se zavedali, da morajo razvijati sami sebe, če želijo obstati, se obdržati. In tu je paradoks, političnim elitam v demokraciji ni do tega znanja, ne do razvoja, saj po definiciji in de facto s tem hkrati razvijajo tudi novo konkurenco. Zato je boj za demokracijo istočasno tudi boj za znanje o procesih v družbi in za uporabo novih spoznaj v resničnem življenju. Sprejeli smo potrebo, da naj se znanost povezuje z gospodarstvom. Sprejmimo še nujnost vstopa znanosti v politiko.

Kakšno gospodarsko škodo je, po vašem mnenju, v vseh teh letih povzročil populistični in neusposobljen politični kader v Sloveniji?

Politične odločitve so vedno lahko takšne ali drugačne. Pomaga pa, če za obema opcijama stojita strateški razmislek in znanje, kako jih bomo izpeljali. Vendarle je gospodarstvo kompleksna družbena dejavnost, ki sloni na podjetništvu. In podjetnik se vedno trudi najti pot. Če mu pri tem država pomaga, je uspešnejši. V tem pogledu smo Slovenci res čudaki in popolnoma nerazgledani. Verjetno mislimo, da so vsi ti novonastali globalni gospodarski leaderji nastali ob krompirju in zelju. Med njimi ni junaka, ki se ni razvijal v nedrju državnega proračuna, z jasnim ciljem, ki ni le politična nadvlada, temveč predvsem izkupiček razvoja domače družbe.

Kaj naj torej zdaj storimo z izropano zapuščino, ki so jo pretekle vlade pustile za seboj?

Nujno potrebujemo modrost in profesionalno politiko. Težko bi se sicer strinjal s tezo o izropanosti, še posebej, ker je velikanski odstotek gospodarstva v državni lasti. Vedeti moramo tudi, da je bila večina kreditov, danih za prevzeme ali porabljenih v sanaciji podjetij in pri podobnih ukrepih, v Sloveniji realno vložena v proračunsko porabo ali v različne transferje. Tisto, kar nas najbolj boli, je preprosto dejstvo, da smo revnejša družba od držav, s katerimi se primerjamo in ki so svoje bogastvo ustvarile v okoliščinah monopolov ali vojn. Države, nastale v 90-tih letih, tega starega zlata pač nimajo, vse kar imajo, je nova tehnologija, so nova znanja mladih in izkušnje starih, je spodbujanje znanja in je EU, ki jo moramo razumeti kot domači trg.

Na začetku kariere ste bili tudi član LDS, dolgoletne vodilne politične opcije, za katero so kasneje mnogi trdili, da je najbolj kadrovala in da so se njeni člani precej okoriščali ...

Ja, bil sem soustanovitelj te stranke. Če je bila kaj, je bila jedro relativno solidnega kadra, ki se je po najboljših močeh želel ukvarjati s politiko. Strankina osnovna funkcija je bila izobraževanje in gradnja kadrov, ki lahko vodijo državne operacije. Popolnoma normalno je torej, da tudi kadruje. Kdo pa naj: strici, novinarji … Drugo vprašanje je, kako je stranka, konkretno LDS, v tistem času usposablja kadre za te zahtevne in pomembne poklice. Ne LDS, ne katera koli druga stranka niso imele zgledov, ne znanja, da bi delovale družbeno koristno – tako da bi izobraževale in selekcionirale. Še danes se vsak dan pojavljajo podobne prakse, le da se je javnost na nižjo kadrovsko raven že navadila.

Kako komentirate zaton stranke Zares, ki je bila politično dobro 'hranjena', pa je kljub temu izginila s slovenskega političnega zemljevida?

O stranki Zares nisem podrobno razmišljal. Načeloma za blagovno znamko velja, da jo je treba graditi leta, skozi več generacij. Da bi bila lahko uspešna, bi morala biti organizirana smiselno v skladu z nalogami - izobraževalnimi, kadrovskimi, ideološko-programskimi. Če blagovna znamka v največjem delu sloni na eni osebi (kar je v začetni življenjski dobi stranke normalno), ta nima nobene možnosti za preživetje, če se s to osebo obračunava in se jo izloči iz vidnejše politične vloge. Kot rečeno, da pa blagovna znamka ne temelji le na eni osebi, je potrebna vrsta ukrepov in časovnih referenc.

Intervju je pripravila in izvedla Helena Peternel Pečauer.


Nazaj