»V svoji esenci, v svojem bistvu čutim, da sem vinogradnica. Skrb za vino je moje poslanstvo. V prvem planu je seveda nadaljevanje družinske tradicije, saj na tej lokaciji naša družina prideluje vina že od leta 1960. Na to sem res ponosna,« z nasmeškom na obrazu pripoveduje Sabina Horvat Goropevšek iz vinarstva Horvat, ki slovi po enih najbolj prepoznavnih belih vinih s štajerskega konca in ga najdemo na obronkih mesta Maribor, na Počehovi. V prid njihovi kakovosti govori pestra zbirka nagrad in priznanj, ki so jih prejeli – od slovenskih do tujih.
Velikokrat se zgodi, da svoje poslanstvo začutimo v otroštvu. Veliko prispeva tudi vzgoja. Največkrat pa kombinacija obojega. Zaupajte nam svojo zgodbo.
Pri nas je bila vzgoja že od malega naravnana tako. Oba starša izhajata iz kmečkih družin. Po očetovi strani je bila velika kmetija v okolici Ptuja, kjer so se poleg vinogradništva ukvarjali še z živinorejo. Mama prihaja z manjše kmetije. Do tega, da sem ostala doma in postala vinarka, pa je prišlo po spletu okoliščin. Ko sem bila mlada, sem razmišljala o tem, da bi se z vinogradništvom ukvarjala bolj za hobi, ljubiteljsko. Tako po službi, kot je to delal moj oče. Ampak vse se je kar naenkrat začelo širiti, povečala se je pridelava, kupili smo zemljo še na treh lokacijah in jo ponovno zasadili s trsi. Ključen je bil trenutek, ko je oče moral v bolnišnico, brat Andrej pa v vojsko. Vse se je dogajalo v času trgatve. Z mamo sva takrat trgatev izvedli sami. To je bila prebojna točka zame, saj sem se takrat v bistvu začela s tem resno ukvarjati.
Izobraževala ste se v gimnaziji in nadaljevala študij na Biotehniški fakulteti, ki se je prej imenovala Višja agronomska šola. Običajno v tem prehajanju prihaja do krize identitete, ključnih odločitev. Je bilo tako tudi pri vas?
Nisem vedela, kam bom šla po srednji šoli. Mogoče sta mi pri tem še najbolj pomagali prijateljici. To z vinarstvom sem nekako jemala z rezervo. Ampak danes vidim, da je delo z vinom zelo ustvarjalno in zanimivo. Tu ni recepta, vedno se pojavi nekaj drugega, da imaš možnost razvijati sebe in vino. Imaš sicer neko svojo linijo, ampak veliko je dejavnikov, ki vplivajo na to, kar je na koncu v kozarcu. Sama vedno težim k boljšemu, čutim ustvarjalnost, ki me vleče naprej, k boljšemu. Ni pa to tako preprosto, kot je morda videti na prvi pogled. Že sama narava nam vsakič ponuja svoje nove barve.
Vsako podjetje ima svojo strategijo. Svoj plan prodajanja. Kakšna pa je strategija oziroma filozofija podjetja Vino Horvat?
Res je, da se dobro vino samo prodaja. A moraš se predstaviti, hoditi na dogodke, srečanja. To moraš početi, če hočeš, da te spoznajo. Za vsakim vinom je človek. Tebe želijo ljudje spoznati. Tvoje vrednote, tvoje razmišljanje, občutiti tvojo energijo, s katero ustvarjaš. V vsakem primeru te povežejo v neko zgodbo. Zato je dobro, da je tvoja. Pri trgih se ne smeš omejevati. Vedno se moreš širiti. Glavni trg za nas je še vedno Slovenija, vendar tudi v tujini veliko nastopamo na sejmih, kjer se vedno pojavijo ljudje, ki jim je naše vino všeč. Vsako leto damo vina tudi na ocenjevanje v London ali na Dunaj, kar spremljajo razni vinski trgovci. Se pa tako tudi potrjuješ in dokazuješ. Za zdaj smo bolj ekskluzivni, dogovarjamo se z vsakim posebej. Verjetno bi se trgi zelo razširili, če bi vstopili v kakšno vinsko mrežo, pa vendar bi to drastično znižalo cene, v kar za zdaj nismo pripravljeni iti.
Horvatova vina ljudje radi pijejo. Temu primero verjetno sledijo nagrade. Na katera vina ste najbolj ponosni?
Z vinoma sauvignon in chardonnay se zelo dokazujemo. Lani in letos je naš sauvignon dobil srebrno priznanje. Gremo na to, da je boljši okus kot vonj, zato ga trgamo pozneje. Mi je pa izziv, da bi ta prvi stik uživalca, ko vino le povonja, in okus bila enako dobra. V Londonu na prestižnem tekmovanju vin Decanter je naš chardonnay dobil tri bronaste plakete. Tudi traminec letnik 2008 je dobil izredno dobre kritike. S temi dosežki sem zelo zadovoljna in sem nanje ponosna, saj dokazujejo, da delamo prav.
Kot družina ste s trto in njenimi sadovi že dolgo tesno povezani. Oče Jakob predstavlja modrost. Mama Ida doprinaša izkušnje. Brat Andrej skrbi za ideje. Vidva z možem Damijanom sta navdih. Vajin sin in nečak sta prihodnost. Kako izgleda to pretakanje iz generacije v generacijo?
Če si rojen v vinarski družini, sta na tebi tudi odgovornost in namen, da družinsko tradicijo nadaljuješ. Vse, kar ustvariš, je težko, da bi si ustvaril samo zase ali za svojo generacijo. Delaš tako, kot da boš to večno počel in boš večno tukaj. Nekaj je v meni, da to počnem. Želim pa občutiti tudi trenutke, ko smo skupaj z družino, s sinom in možem. Da se zavedamo lepote trenutkov, ko smo skupaj, ker jih v današnjem času ni veliko.
Cilji nas ženejo naprej. Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
O ciljih razmišljam dnevno. Vedno imam željo širiti in utrjevati tržišče. V bistvu se zavedam soustvarjanja skupne slovenske vinske zgodbe. Želim si, da bo čez leta Slovenija veliko bolj prepoznavna kot vinska dežela. Skozi tradicijo in zgodovino se je oblikoval poseben okus slovenskega vina. To je bogastvo za prihodnje rodove. Se pa danes stvari drugače premikajo, bolj intenzivno, modno, pač nekako kulinarično. Vidi se, da se podirajo meje pri okusih in moraš slediti trendom. To širjenje in prepoznavnost mi vedno predstavljata izziv.
Radi pijete vino oziroma kako pogosto?
Najraje ga pijem v družbi in vedno z užitkom, iz veselja. Seveda se neredko zgodi, da zaradi dela to počnem (samo)kritično. Enkrat do dvakrat dnevno v času trgatve in kasnejšega zorenja mošta in vina. V kleti, popolnoma sama. Takrat spremljam vrenje, temperaturo mošta, čistost vonja, intenzivnost okusa. Vino vsakega novega letnika primerjam z vzgojo majhnega otroka. Otročička vsak dan spremljaš, neguješ in gledaš, kaj se z njim dogaja. Podobno je pri vinu, a kadar sem v dvomih pri odločitvah, poiščem drugo mnenje, najprej vedno v krogu družine. Kadar pijem vino v družbi, ob posebnih dogodkih ali samo naključnih srečanjih, ob prijateljih, znancih, gostih ali pri turistih, je to največji užitek.
Kaj vam pomeni kozarec dobrega vina?
Veliko. To je podobno, kot če bi kuharja vprašali za dober krožnik. Če si sam udeležen pri »ustvarjanju«, potem utrjuješ pozitivne lastnosti in si zastavljaš še višje cilje. Ko poskusiš dobro vino drugega pridelovalca, si zamisliš, kako je pridelal to vino. Ga analiziraš. Na osnovi tega pa moraš biti kritičen. Predvsem do samega sebe, ker le tako lahko rasteš.
Intervju je pripravila in izvedla Manca Zobavnik
