Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic, se trudi ljudem iz dneva v dan zagotavljati spoštovanje človekovih pravic in s tem človeka vredno življenje.
»Za nas so vse pobude, ki nam jih na različne načine posredujejo ljudje v stiski, pomembne. Obravnavamo jih celostno in strokovno ter si na vseh ravneh prizadevamo za čim bolj učinkovite rešitve,« nam je v pogovoru, kmalu po izdaji Letnega poročila Varuha za leto 2016, zaupala Nussdorferjeva. Ob predstavitvi celoletnega dela, ki so ga strnili na 400 straneh, je izpostavila številne premike v smeri uresničevanja dolgoletnih priporočil Varuha, a ni pozabila dodati, da je ljudi, ki potrebujejo njihovo pomoč, še vedno ogromno, do popolne realizacije priporočil pa žal še težka pot.
Spoštovana Vlasta Nussdorfer, že štiri leta v naši državi vodite institucijo Varuha človekovih pravic. Kaj so tiste glavne spremembe, ki jih opažate pri vašem delu?
Iz leta v leto z zadovoljstvom ugotavljam, da se na številnih področjih varovanja človekovih pravic dogajajo nekateri premiki. Država vse bolj upošteva naša priporočila. To nam je dokazala tudi z Vmesnim pregledom uresničevanja priporočil Varuha človekovih pravic iz Letnega poročila VČP za leto 2015 po organih. To se je zgodilo prvič v 22-letni zgodovini naše institucije in kaže na resno namero vlade, da sistematično spremlja uresničevanje priporočil in bo z vmesnimi pregledi, ocenami in ukrepi njihovo realizacijo še pospešila.
Nam lahko, na podlagi tega vmesnega poročila za leto 2015, na kratko orišete uspeh oziroma udejanjanje teh vaših priporočil s strani vlade?
Seveda. Lani smo vložili kar 83 priporočil in vsa so v celoti – brez glasu proti – dobila zeleno luč parlamenta. Z velikim veseljem lahko povem, da je po šestih mesecih od sprejetja poročila za leto 2015 v državnem zboru, 20 priporočil uresničenih, 30 jih ostaja delno uresničenih, veliko pa je tudi takih, za katera bo treba vložiti dodaten napor, da bodo uresničena. Trudili se bomo naprej in redno opozarjali na pereče probleme.
Nedavno ste javnosti predstavili Letno poročilo za leto 2016. Obsega več sto strani. Kaj so tiste bistvene stvari, ki bi jih lahko izpostavili?
V tokratnem letnem poročilu smo izpostavili 71 priporočil. Naša največja skrb velja še vedno najranljivejšim, to so ljudje, ki živijo na robu, otroci, starejši, brezposelni in tisti, ki s svojim delom ne zaslužijo dovolj za dostojno življenje, prekarci, mladi brez zaposlitve, invalidi, osebe s posebnimi potrebami, pa tudi težavami v duševnem zdravju, manjšine ...
Lahko rečemo, da je Varuh človekovih pravic posrednik med državo in ljudstvom. V letnem poročilu ste zapisali, da je »Varuh svojstvena oblika nadzora odnosov med ljudmi in državo«. Ti odnosi pogosto niso enostavni in korektni. Povejte nam, lepo prosim, kako pomagate ljudem v stiski?
Lani smo prejeli približno 10.000 klicev pobudnic in pobudnikov in s skoraj 1.000 ljudmi smo opravili še dodatne temeljite pogovore, v katerih ljudem svetujemo, in jih usmerjamo. Vsak pogovor traja najmanj pol ure. Rezultat marsikaterega se kaže v tem, da do vložitve pobude sploh ne pride, ker se zadeve rešijo.
Lahko povem tudi to, da smo lani obravnavali 4.308 zadev. Poleg obsežnega dela v pisarni, številnih delovnih srečanj, udeležbe na več kot 430 dogodkih, pa smo izvedli tudi 12 poslovanj zunaj sedeža, kar zahteva veliko dodatnega dela in priprav. Ob poslovanjih vedno "preselimo" celo pisarno na teren, kar je precejšnji organizacijski zalogaj, a je po 22 letih že utečen. Poslovanja vedno potekajo v treh delih: pogovarjamo se s prijavljenimi ljudmi, ki nas potrebujejo, pa ne morejo v Ljubljano (lani jih je bilo kar 369), se srečamo z županjami in župani in pripravimo novinarsko konferenco.
Takšnih, težkih zgodb o izkoriščanju in kratenju osnovnih človekovih pravic je žal ogromno. Za vsakega posameznika je njegova zgodba zelo pomembna, četudi je drugim videti majhna. In vsakogar, ki pride k nam s svojo zgodbo po pomoč, poslušamo in mu skušamo pomagati, ga vsaj pravilno usmerimo in mu vlijemo upanje.
Že v začetku ste omenili drobne premike, ki se dogajajo tudi oziroma predvsem zaradi vaših pobud in priporočil. Lahko, lepo prosim, izpostavite nekaj lani uresničenih priporočil?
Na ustavnem sodišču smo dosegli, da morajo občine še naprej s subvencijami pomagati socialno šibkejšim prebivalcem, ki živijo v tržnih in hišniških stanovanjih, prav tako smo uspeli z uveljavitvijo pravic samozaposlenim, ki ne dosegajo določenega dohodka, da lahko uveljavljajo le realno zasluženega in pridobijo pravico do socialnih transferjev, sprejet je bil zakon o prijavi prebivališča. Pravica do vode je končno vpisana v ustavo, a to še vedno ni dovolj. Še se dogajajo primeri, da socialno ogrožene osebe ostanejo brez te osnovne dobrine. Po več letih je bila sprejeta tudi novela Zakona o preprečevanju nasilja v družini in družinski zakonik – s prepotrebnimi spremembami. Z veseljem lahko povem, da je bila lani ob našem ukrepanju končno zgrajena in odprta tudi OŠ dr. Ljudevita Pivka za otroke s posebnimi potrebami. Naša dolgotrajna opozorila po večji zaščiti delavcev so premaknila zadeve tudi na tem področju: sprejema se potrebna zakonodaja, ustrezne ukrepe oblikujejo tudi nadzorne službe.
Stvari se premikajo, a kljub vsemu je dela in ljudi, ki so jim dan za dnem kršene osnovne človekove pravice, še ogromno. Na vse, kar je še treba narediti, opozarjamo v poročilu, ki je ogledalo države.
Nedavno ste Letno poročilo varuha za leto 2016 predali predsedniku državnega zbora dr. Milanu Brglezu in predsedniku države Borutu Pahorju. Se lahko za hip ustaviva še pri vašem sodelovanju z državo?
Zakonsko je naš rok oddaje letnega poročila zadnji dan septembra. Iz leta v leto se trudimo, da ga oddamo prej. Letos nam je to uspelo že maja. S takšnim načinom dela dovolj časa za ukrepanje in uresničevanje naših priporočil pustimo tudi državi in posameznim državnim institucijam, saj v oktobru poročilo natančno obravnava državni zbor, pred njim tudi vlada, državni svet in matična Komisija za človekove pravice, peticije in enake možnosti.
Zadovoljna sem, da se država čedalje bolje odziva na Varuhova priporočila. Ob tem pa lahko dodam, da si kljub vsemu želim še boljšega in bolj učinkovitega medresorskega sodelovanja. Prav državni organi so tisti, ki bi med seboj morali bolje sodelovati, da bi dosegli spoštovanje pravic, zlasti vseh ranljivih skupin – tistih, ki živijo težko, v revščini in na robu družbe. Nujno je tudi odlično delo nadzornih mehanizmov. Vse preveč je namreč labirintov, v katerih se ljudje "izgubijo".
Intervju je pripravila in izvedla Maja Šmitek.
Foto: Sašo Radej
