Duo yoU&Me sestavljata Mojca Jeram in Uroš Mohorič, dva posameznika, ki ju je združila ljubezen do glasbe - predvsem starejše glasbe in izvajalcev 60. in 70. let. Seveda pa ne preigravata le glasbe preteklega časa, ampak sta zelo aktivna tudi na področju avtorskega ustvarjanja dokazuje že njun drugi videospot, in sicer za pesem Voodoo, ki je luč sveta ugledal te dni. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali o njuni ustvarjalni poti.

Kdo se skriva za imenom yoU&Me?

Mojca: Pevka, v roke vzamem pa tudi tamburin, kitaro in orglice, opogumljam pa se še za kakšen drug instrument. Sem kreativna dušica - ali ustvarjam glasbo ali pa slikam. Moj višji namen je, da ustvarjam.

Uroš: Kitarist in včasih dodam še glas zraven na back vokal. Imam pa dva glavna interesa v življenju, eden je glasba in spet drugi je glasba.

Združila vaju je ljubezen do starejše rock glasbe. Koliko časa pa že ustvarjata skupaj?

Mojca: Oba sva že prej sodelovala v različnih glasbenih projektih in pred tremi leti sva prišla na idejo, da poskusiva združiti svoje glasbeno znanje. Nisva niti vedela kako bo vse skupaj izpadlo. Potem so eni želeli, da sodelujeva na poroki, drugi na otvoritvi razstav, pa na samostojnih koncertih in festivalih. Stvari so se začele same od sebe odpirati in sva preprosto nadaljevala. Potem pa je na plano butnila še kreativnost in nastal je najin prvi avtorski komad Magnet.

Skupine pravijo, da je najtežje izbrati ravno ime. Je za vajinim imenom kakšna posebna zgodba?

Uroš: Ostale skupine so imele kar prav. (Smeh) Začela sva kot Uroš in Mojca, ampak se je nama ime zdelo preveč preprosto in ni izpadlo dobro.

Mojca: Potem sva nekaj časa bila kar U&M, vendar samo kratice najinih imen niso dobro izpadle, zato sva zraven dodala še yoU in Me. Kar je super izpadlo, saj nekako kot duo sva ti in jaz.

Za svoje koncerte izbirata komade iz 60 in 70 let. Kako pa se pravzaprav lotita izbire?

Uroš: Oba imava rada starejšo glasbo. Izbereva pa nekaj kar nama je všeč, na drugi strani pa mora imeti komad potencial, da ga lahko razvijeva v najinem stilu.

Mojca: Sva dve stari dušici in naju nenehno vleče nazaj v stare čase. Gledava tudi, da so malo bolj poznani komadi, kdaj sicer ubereva tudi kakšnega malo manj poznanega. Ne mislim tistih »mainstream«, že malo »zlajnanih«, ampak poznane. Izbirava precej spontano, tako kot se počutiva v tistem trenutku. In nekako izbirava raznoliko, včasih umirjene in včasih bolj dinamične.

Torej nista le »cover duo«, ampak resnično na vsaki pesmi pustita svoj pečat?

Uroš: Tako je, vsakemu komadu dodava svojo noto. Že s tem, ko ni samo kitara, ampak so tudi drugi instrumenti, kot je recimo tamburin, komad zveni drugače.

Mojca: Sva le dva in tudi, če bi hotela, ne bi mogla narediti kopije. Veliko dava na dinamiko, tako se enkrat jaz pridružim s kitaro, enkrat s tamburinom, drugič samo z vokalom. Takoj je drugačna oblika pesmi, saj nimava vseh instrumentov. Prisiljena sva, da narediva malo po svoje in vedno pride ven nekaj drugačnega, posebnega. In mislim, da sva v teh letih res odkrila svojo rdečo nit.

Mojca, rekla si, da razmišljaš tudi o novih instrumentih. Imaš katerega že v mislih?

Mojca: Opogumljam se za irsko flavto. Je pa tako, da če bi imela več časa (in tudi denarja), da bi lahko vlagala v znanje, bi se verjetno lotila vsakega instrumenta. Tako pa si malo omejen. Zdaj me fascinira flavta, ampak bomo videli, kam bomo prišli.

Kot sta omenila sta igrala že na porokah, razstavah, veselicah … Igrata torej za velik krog ljudi, glede na to, da je vajina glasba precej specifična?

Mojca: Res je, imava zelo specifično glasbo in je kar zanimivo, kako različne ljudi privlačiva. Ne moreva reči, da igrava ravno žurersko glasbo, ampak igrala sva tudi že na veselici. Zelo sva izstopala, ampak je bilo ljudem všeč. Glede na to, da igrava stari rock, prepričava tudi kakšnega starejšega človeka. Tako pridejo do naju in pravijo »To je pa glasba moje mladosti«. Res dober občutek.

Imata pa tudi že tri svoje avtorske komade, in sicer Magnet, Nomad in Voodoo. Imata kakšen poseben proces ustvarjanja?

Uroš: V večini primerov je bilo tako, da je na idejo prišla Mojca, ona piše tudi besedila. V glavi je imela eno kitarsko linijo, skupaj pa sva sestavila aranžma. Tako, da iz osnovne ideje na vajah skupaj sestavljava komad.

Mojca, od kje črpaš tematiko za besedila?

Mojca: Tematiko črpam iz vsakdanjega življenja, čisto spontano pride kakšna stvar mimo. Kakšen pogovor z bližnjo osebo, kakšen dogodek ali situacija in se nekaj v tebi premakne. In potem to na poetičen način izrazim.

Nekako se mi dozdeva glede na prejšnji in ta video posnetek, da se nekje skriva neka globlja povezanost z naravo? Je to le slutnja ali je res nekaj za tem?

Mojca: Narava ima zelo močan vpliv na človeka in kot kreativni dušici se mi zdi, da ti narava lahko ogromno da. Sama med štirimi stenami zelo težko funkcioniram, največ črpam iz narave. In če pišeš neko vsebino, besedilo, poskušaš to upodobiti tudi v videospotu. In če črpam inspiracijo iz narave, se mi zdi pomembno, da je vključena tudi v končni produkt in ji s tem na nek način izrazim tudi svojo hvaležnost.

Pesem Voodoo je drugačna od vajinih prvih dveh?

Uroš: Voodoo je, kar se tiče instrumentalnega dela, povsem drugačen od Magneta. Je precej bolj kompleksen. Dodala sva še druge instrumente, da je bolj udaren.

Mojca: Komad vsebinsko govori o drugačnosti (kot miselnost, karakter in osebnost) in o sprejemanju te drugačnosti v svetu. Hkrati pa govori odkrivanju lastne avtentičnosti v sodobnem svetu, kjer večinoma nosimo maske.  Več pa si boste morali sami interpretirati in razbrati med vrsticami.

Za konec mi še povejta, trije avtorski komadi so že - ali lahko rečemo, da je na vidiku plošča?

Mojca: Kar se tiče pesmi delava predvsem na kvaliteti in ne na kvantiteti. Ko bo dovolj materiala bo nastala tudi plošča. Delava premišljeno, počasi in po občutku ter se ne zaletavava v stvari.