MARIBOR, 2. junij 2021 - Na sončno popoldne je bil vrt Moje kavarne v središču Maribora polno zaseden. Obiskovalci so uživali v klepetu in dobri kavi, po dolgih mesecih zaprtja javnega življenja in kislega vremena je bil idiličen prizor pravi balzam za dušo in kot tak popolna kulisa za slovenski začetek globalne pobude "Recite živjo". "Pobuda združuje tri meni ljube stvari: kavo, ki mi teče po žilah, naključno prijaznost, in projekt Vida, tople obroke za naše starostnike. Ne morem si zamisliti akcije, ki bi bila bolj pisana na kožo ne le našemu društvu, ampak tudi meni osebno. Verjamem v naključno prijaznost, mala dejanja, ki niso vedno načrtna niti niso nujno dobrodelna, so na nek način banalna, ampak z njimi narediš svet prijaznejši za druge," je na dogodku ob začetku akcije povedala Ninna Kozorog, predsednica društva Humanitarček. V okviru pobude "Recite živjo" bodo namreč vsi, ki bodo do 6. junija v eni od več kot šestdesetih kavarn po vsej Sloveniji naročili kavo Julius Meinl, prejeli kuponček za dodatno brezplačno kavo. Tega lahko podarijo naprej – prijatelju, naključnemu neznancu ali nekomu, ki si kavice sam ne more privoščiti, društvo Humanitarček pa bo od vsakega naprej predanega kupončka prejelo 5 centov za nakup tolpih obrokov za starostnike, ki živijo pod pragom revščine.

Pobudo "Recite živjo" so si v podjetju Julius Meinl zamislili kot drobno prijaznost, s katero se lahko postavimo po robu posledicam epidemije. "Naša raziskava je namreč pokazala, da smo od vseh aktivnosti Evropejci najbolj pogrešali prav kavico s prijatelji. Rezultati so pokazali tudi to, da se je v pandemskem letu močno zmanjšali število priložnosti za stike med ljudmi, kar za 13 milijard takšnih priložnosti smo izgubili. V podjetju verjamemo, da lahko tudi majhne, drobne stvari spremenijo svet na bolje, če jih le počne dovolj veliko število ljudi," je ob začetkom pobude poudaril Tomaž Milič, direktor Julius Meinl Slovenija, na otvoritvenem dogodku v Moji kavarni v Mariboru pa so o pomenu drobnih prijaznostih in drugih malih stvari, ki nam lepšajo življenje, ter o tem, kako so preživeli in še preživljajo te nenavadne čase z Danajo Lorenčič kramljali pesnik in pisatelj Feri Lainšček, ki je za pobudo prispeval svojo pesem Kako je ljubezni ime, Branka Bezjak, urednica Štajerca, priloge časnika Večer, in Ninna Kozorog, predsednica društva Humanitarček.

Raziskava v štirih evropskih mestih je pokazala, da smo najbolj pogrešali prav kavico s prijatelji? Ste jo pogrešali tudi vi?
Branka Bezjak: S prijatelji smo skupne kavice zelo pogrešali. Moja kavarna je naš 'štab', kjer radi posedimo in predebatiramo aktualne zadeve. Ko je prišlo do zaprtja, smo si najprej rekli, da kave iz kartona že ne bomo pili, a smo se tudi na to navadili.

Ninna Kozorog: Jaz sem sicer navajena piti kavo iz kartonk med krajem a in krajem b, zdaj sem se navadila celo na kavo iz avtomata. Pri kavi res nimam zgornje meje, popijem je toliko, da Parkinsonove bolezni zagotovo ne bom imela.

Epidemija se je tako ali drugače dotaknila vsakogar. Menite, da je iz nas potegnila najboljše ali najslabše?
Feri Lainšček: Predvsem menim, da je to, kar vidimo na spletu in v medijih v veliki meri popačena podoba o nas.  Včasih se namreč zdi, kot da smo Slovenci do skrajnosti frustrirani in nasršeni, da si komaj zaslužimo, da sije sonce na nas. Pa še zdeleč ni tako. Slovenijo sem prepotoval po dolgem in počez, jo dobro spoznal in lahko mirno rečem, da tukaj živijo res prijazni ljudje. Sicer pa je v splošnem verjetno tako – ta naš svet je nenehno na tehtnici dobrega in zla. Zmeraj znova se zdi, da nas bo zlo dokončno povleklo navzdol, nato pa dobro to tehtnico spet izravna. Verjamem, da je tako prav zaradi teh majhnih dejanj, ki niso politična, temveč so preprosto nekaj, kar prihaja iz človeka. Kar zadeva posledice epidemije, mislim da bodo nekje drugje, ne toliko na sociali in v denarnicah. Drugačne poškodbe bomo morali zdraviti. Občutek pristriženih kril je nekaj najhujšega, kar nas je lahko doletelo. Vsi skupaj  se bomo morali potruditi, da nam bodo krila spet zrasla in se bomo ponovno naučili leteti.

Branka Bezjak: Res je, tudi meni se včasih zdi, da od povsod bruha neka sovražnost, ampak se tolažim, da so to le tisti, ki so glasnejši od večine, da je še vedno veliko dobrih ljudi, kar se vedno pokaže, ko je treba pomagati. V Sloveniji imamo zelo dobro organizirane prostovoljne dejavnosti in ogromno majhnih, celo mikro pobud na lokalni ravni. Prav te predstavljamo v naši prilogi Štajerc, da predstavimo ljudi in društva, ki naredijo ogromno dobrega, pozitivnega, pa v osrednjih medijih ob vsej politiki in drugih težkih temah ne pridejo v ospredje.

Eno takšnih društev je vsekakor Humanitarček, ki se osredotoča na skrb za starejše. Kako je epidemija vplivala na vaše delo?
Ninna Kozorog: Epidemija je naše društvo postavila v nezavidljivo situacijo. Smo prostovoljno društvo, vsi redno zaposleni in vsi v sektorjih, ki jih je korona totalno prizadela. Nas je dvanajst in ko je prišlo navodilo NIJZ, naj se s terena takoj umaknejo vsi prostovoljci iz rizičnih skupin, smo čez noč "dobili" novih 900 starostnikov. Danes je ta številka že 1400, nas pa je še vedno samo dvanajst. Tako smo prišli na idejo sosedske prijaznosti in v odročnejših krajih nam je uspelo tisto, kar nam prej ni deset let - ljudi naučiti, da v lokalnem okolju lahko pomaga prav vsak. Ko smo namreč prepuščeni sami sebi, ko nam vzamejo materialistične užitke, potem ugotovimo, da imamo samo levega in desnega soseda. Na to nas je epidemija spomnila. Tako so nam ogromno pomagale male lokalne kmetije, prostovoljna gasilska društva, tu je res prišla do izraza prava solidarnost. Še posebej pa me veseli, da nam je to uspelo obdržati tudi zdaj, ko se vse odpira.

Sta tudi vidva, Branka in Feri, med epidemijo pomagala ali bila deležna naključne prijaznosti?
Branka Bezjak:
Decembra smo se sodelavci Večera organizirali in pomagali na petih različnih lokacijah. Jaz sem pomagala v Domu Danice Vogrinec Maribor. Zaposleni so bili izčrpani, zame je bilo to nekaj uric, njim pa je tako veliko pomenilo. Ta kletka se je resnično dotaknila vsakogar od nas, tudi če ne živimo osamljeni in v pomanjkanju, in tako smo se veliko več slišali z ljudmi, s katerimi se sicer redko vidimo ali slišimo.

Feri Lainšček: Tudi mene je nekega večera poklicala kolegica iz glasbenega sveta. Dolgo sem ugotavljal, zakaj, saj iz pogovora nisem mogel razbrati namena njenega klica. Nato je le razkrila, da se je v času karantene odločila, da bo vsak dan nekoga poklicala in mu namenila dobro besedo. Ko je to z virusom še kar trajalo in trajalo in so mnogi znanci začeli lesti v težave in depresijo, sem šele zares razumel, kaj je bil njen namen. Moram tudi reči, da mi je šlo zelo na živce, ko so mi na začetku epidemije pravili, da je to idealen čas za umetnike, za pisatelje. Nekaj časa sem še ugovarjal, nato sem se naveličal. Tista stara  metafora s ptičem v kletki pač ne drži. Tudi za pisateljsko ustvarjanje je še kako pomembno normalno in svobodno življenje.

Kaj je tisto, česar ste si med epidemijo najbolj želeli in boste zdaj nadoknadili?
Ninna Kozorog:
Najtežje sem prenašala dnevno spreminjajoče se ukrepe. Ko sem prišla v službo, so veljali eni, ko sem zvečer odšla, so že veljali drugi. Zelo težko sem prenašala tudi policijsko uro, moji možgani te devete ure enostavno niso sprejemali, tako da sem pozabila nanjo in verjeto bila prvi človek v Mariboru, ki sta ga policista ustavila deset metrov od doma, nisem vedela povedat, kako mi je ime, kam grem. Kasneje sem bila že od šestih zvečer naprej živčna in se bala, da ne bom prišla pravočasno domov. Želim si, da bi lahko rekla, da bom zdaj potovala, a sem načrte prestavila na leto 2035, ker se je nabralo toliko starostnikov, ki jim moramo urediti bivališča, tako da skupaj s prostovoljci že komaj čakamo dopuste, da se bomo tega lahko lotili.

Branka Bezjak: Še najbolj so me morile družbene okoliščine, represija, ko si videl, da se epidemija zlorablja za druge namene. Zato si najbolj želim, da se to čimprej normalizira. Upam tudi, da se bo ohranilo to zavedanje pomembnosti lokalnega sodelovanja. Med epidemijo smo se spomnili, da imamo sosede, ki imajo vrt ali kaj izdelujejo, da lahko pri njih kaj kupimo, ne le pri velikih trgovcih, kjer je mogoče malo ceneje.

Feri Lainšček: Med epidemijo sem se odvadil gledati televizijo. To je zame največja pridobitev. Opažam namreč, da je mnogo ljudi to nenehno bombardiranje z ekranov spravilo v zelo čudno stanje. Začeli smo se bati drug drugega. Včasih je v trgovini, če se je kdo komu preveč približal, ta kar odskočil. Zato si resnično najbolj želim, da bi se normalno življenje vrnilo čim prej in da bi ga dočakali s čim manj posledicami.

Pobuda „Recite živjo” bo potekala do 6. junija, ko bodo obiskovalci kavarn, ki so se pobudi pridružile, ob vsakem naročilu kave Julius Meinl prejeli kuponček za dodatno brezplačno kavo. Organizatorji ob tem opozarjajo, da se zna zgoditi, da bodo kupončki na bolj obiskanih lokacijah hitro pošli. „Če kupončka v vašem lokalu ne boste več našli, vas prosimo za razumevanje. To je le znak, da je pobuda dosegla svoj namen in da bomo lahko varovancem društva Humanitarček zagotovili čim več toplih obrokov,” je izpostavil Tomaž Milič in se  posebej zahvalil slovenskim kavarnam, ki so se odzvale v tolikšnem številu in v časih, ki gostincem niso najbolj naklonjeni, izkazale tolikšno zanimanje in podporo pobudi „Recite živjo” ter tako pokazale, da solidarnost niso velike geste, temveč drobno dejanje, kot je kuhanje brezplačne kavice.

Intervju je pripravila Špela Verbič Miklič

Foto: Mediaspeed


Nazaj