Umetnostna zgodovinarka Ajda Kozjek je že petnajst let kustosinja v Muzeju pošte in telekomunikacij, ki je umeščen v graščino Polhov Gradec, kamor je, rojena Polhograjčanka, prišla po spletu srečnih naključij. Poleg urejanja muzejskih zbirk skrbi za različne, predvsem pedagoške programe, ki jih ponuja muzej, z obiskovalci pa ob vodenju po zbirkah deli zanimive zgodbe, tudi tisto o poštnem rogu, ki je še pred sto leti domačinom napovedoval obisk poštarja.
Muzej pošte in telekomunikacij domuje v Polhovem Gradcu od leta 2008, prav takrat pa ste se tukaj tudi sami zaposlili. Rekli ste, da je bilo to srečno naključje?
Ravno sem diplomirala in začela iskati službo, ko so muzej preselili v Polhov Gradec, pri tem pa so iskali pripravnika kustosa. Kot domačinka z ustrezno izobrazbo in nekaj izkušnjami, že prej sem namreč delala v Javnem zavodu Polhograjska graščina, sem bila očitno primerna, skratka vse se je postavilo na svoje mesto.
Se je muzej zgolj preselil iz prostorov v Škofji Loki ali ste ga kaj vsebinsko spreminjali? Kako je muzej pravzaprav zasnovan?
Ob selitvi muzeja smo izvedli temeljito vsebinsko prenovo stalne zbirke, za kar je posebej zaslužna vodja muzeja Estera Cerar. Danes je muzej sestavljen iz dveh delov oziroma stalnih zbirk, prva, ki ima naslov Zgodovina pošte, skozi predmete, slikovna gradiva ter vsebinske opise in posnetke prikazuje razvoj pošte, drugi del pa je stalna zbirka z naslovom (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri!. Ob tem naj omenim še občasno razstavo »Halo! Kje si? 30 let mobilne telefonije
v Sloveniji«, ki bo na ogled vsaj še do konca tega leta.
Imate svoj najljubši muzejski predmet?
Zelo ljuba mi je zgodba o poštnem rogu, ki je eden izmed najbolj reprezentativnih predmetov našega muzeja. Gre za poštni rog, ki so ga uporabljali še pred okoli sto leti, ravno tu, v Polhovem Gradcu. Bil je namreč v lasti družine Tomšič, ki je imela v Polhovem Gradcu od leta 1869 zakupljeno pošto. In s selitvijo muzeja v Polhograjsko graščino se je tudi rog vrnil domov, zato ima za ta kraj in zame kot domačinko poseben pomen, zagotovo pa je zanimiv tudi za obiskovalce. Naj
povem kot zanimivost, da poštne rogove izdelujemo tudi v programu otroških delavnic. V petnajstih letih so otroci izdelali več kot 13 tisoč rogov iz različnih materialov, kar je skoraj tisoč na leto.
Številne predmete iz vaših zbirk je mogoče preizkusiti, kar daje muzejski izkušnji posebno noto.
Res je, sledimo sodobnim trendom, po katerih muzeji obiskovalcem nudijo tudi izkustveno doživljanje zgodovine, ne le opisno. Pri nas lahko med drugim pišejo z gosjim peresom, preizkusijo ročno in avtomatsko telefonsko centralo, pa Morsejev aparat, ki služi za pošiljanje telegrafskih sporočil s pomočjo posebne Morsejeve abecede.
Vi sami poznate to abecedo?
Ne, ne, prenašanje sporočila z Morsejevo abecedo predstavimo s pomočjo računalnika, aparat pa lahko obiskovalci preizkusijo sami. Se pa seveda med njimi najdejo taki, ki abecedo poznajo, to so povečini starejši, ki so se s tem ukvarjali, na primer upokojeni poštni delavci in vojaški teleprinteristi.
Razvoj tehnologij je najbrž posebej privlačen za otroke, ki so se rodili s pametnimi telefoni v rokah?
Zagotovo. S tega vidika je zanje fascinanten že tridesetletni razvoj mobilne telefonije, saj današnji otroci nimajo niti izkušnje prvih mobilnih telefonov, ki so bili poimenovani po pticah in so še imeli tipkovnico. A poleg tehnološkega razvoja je zanimivo tudi drugo, otroci na primer ne poznajo telefonskega bontona, ki zahteva, da se klicatelj pred začetkom pogovora predstavi. Ob sprejemu klica namreč praviloma vidimo, kdo nas kliče, in se zgolj pozdravimo. Zanimivo je
tudi, da jim težavo predstavlja vrtenje številčnice na starih telefonskih aparatih.
Kateri pa je najstarejši predmet, ki ga hranite v muzeju?
V muzeju nimamo originalnih predmetov, ki bi segali v obdobje pred 19. stoletjem. Najstarejši eksponati predstavljajo dele inventarja poštnih uradov iz 19. stoletja, katerih del so bili različni modeli telefonskih aparatov. Zgodnejša obdobja so prikazana z replikami ter seveda s slikovnimi in pisnimi gradivi, hranimo bogato zbirko razglednic, pisem in znamk, imamo pa tudi zavidljiv nabor starih fotografij. To so fotografije izpred nekaj desetletij, tako da so številni
portretiranci še živi.
Se je zgodilo, da se je kdo prepoznal na kateri od fotografij?
Ja, imeli smo že nekaj takih primerov, gospa, ki je bila zaposlena na poštnem uradu v Celju, se je prepoznala na fotografiji iz petdesetih let, nekdo je ob neki drugi fotografiji vzkliknil: »O, poglej poštarja Slavka,« saj je prepoznal svojega soseda. Skratka, nekateri pridejo k nam obujat spomine, drugi se kaj novega naučijo.
Rekli ste, da še vedno dobivate predmete, fotografije in drugo gradivo od posameznikov. Se vam zdi, da Slovenci spoštujemo svojo materialno dediščino?
Ja, še vedno se kaj najde po podstrešjih. Mislim, da so ljudje na splošno precej ozaveščeni glede starih predmetov, da premislijo, preden vržejo proč stare stvari, s katerimi sami ne vedo, kaj početi. Večkrat se zgodi, da nas pokličejo, in če je predmet za nas zanimiv, ga prevzamemo v muzej. Po potrebi ga naša konservatorsko-restavratorska služba konservira ali restavrira, potem pa ga umestimo na razstavo ali spravimo v depoje.
Ste v času, kar ste vi v muzeju, dobili kak poseben eksponat?
Zadnja leta intenzivno zbiramo mobilne telefone, imamo zavidljivo zbirko, posebej pa je zanimiv telefon Iskra Wanderer, edini slovenski model mobilnega telefona, katerega oblikovanje in proizvodnja sta skoraj v celoti plod domačega razvoja in znanja. Model so razvili in izdelali v Iskri leta 1992, proizvedli so blizu tisoč modelov, a ga je razvoj hitro izrinil s trga. Za ilustracijo, tehtal je dva kilograma in pol, baterija pa je omogočala za današnje standarde res
skromnih 50 minut pogovora.
Kakšen je obisk muzeja po dveh letih epidemije, ki sta ju zaznamovali zaprtje javnega življenja?
Z veseljem ugotavljamo, da so se obiskovalci v velikem številu vrnili. Predvsem otroci, družine, pa tudi upokojenci, ki pogosto prihajajo v organiziranih skupinah, na primer nekdanji poštni uslužbenci. Tudi pedagoški programi za otroke, ki jih izvajamo v tako imenovani Živini sobi, so znova zaživeli. Konec lanskega leta smo izdali prvo v seriji knjižic z naslovom Kako deluje telefonska centrala?, ki na zabaven in poučen način skozi utrinke iz preteklosti s pomočjo
ilustracij, fotografij in arhivskega gradiva popularizira tehniško dediščino. Namenjena je mladim od dvanajstega leta in širši zainteresirani javnosti. V letošnjem letu načrtujemo novo knjižico z naslovom Kako delujejo optične naprave?, ki bo izšla ob občasni razstavi O svetlobi, ki si jo lahko ogledate v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki.
Pripravila Kreativna baza
Foto: Katarina Batagelj