V Ljubljani se že mudi svetovno priznani kazahstanski dirigent Alan Buribajev, ki bo vodil naš orkester v operi Evgenij Onjegin.
Evgenij Onjegin velja za eno najboljših del ruske glasbene literature. Kaj menite vi?
S tem se popolnoma strinjam, to je ena mojih najljubših oper. Če bi moral na osamljeni otok, bi prav to opero vzel s seboj (smeh). Vedno znova me očara njena lepota s posebno poetiko. Težko je opisati, a te glasbe se ne morem naveličati, saj je vedno sveža. Vsaka od skladb v operi je inovativna in psihološko globoka. Zagotovo gre za eno najbolj dovršenih oper na svetu, ki jo tudi pogosto izvajajo.
Povejte nam kaj o svojih glasbenih začetkih, glasba se vam menda pretaka po krvi.
Glasba je bila zame vselej samoumevna, prihajam iz glasbene družine. Moj pradedek je bil skladatelj, prav tako njegova hči, moja babica. Moj oče je čelist in dirigent, mama je pianistka in tudi brat je del glasbenega sveta. Starši so me že pri sedmih letih vpisali v posebno glasbeno šolo, ki je že na osnovni stopnji zasnovana kot konservatorij, torej kot srednja šola. Obiskovali so jo tudi moji starši. Sam sem začel kot violinist, nekaj let pozneje pa je v meni zrasla želja, da bi postal
dirigent. Že pri trinajstih sem vedel, da je dirigiranje moja prihodnost, vendar sem želel zaključiti tudi študij violine, saj je bila del mene. Potem sem nadaljeval šolanje na konservatoriju kot violinist in dirigent, pri enaindvajsetih pa sem zapustil dom in se odpravil na Dunaj.
Kjer ste srečali profesorja Uroša Lajovica. Kako je vplival na vas?
Profesorja Lajovica zelo spoštujem, je odličen dirigent in učitelj, ima neskončno znanje, ki ga prenaša na svoje učence. Učil nas ni le o glasbi, temveč tudi, kako analizirati posamezno glasbeno delo. Dal mi je res dobre temelje. Zame izjemno pomembno pa je tudi dejstvo, da mi je že kot mlademu dirigentu zaupal, da bom dobro opravil svoje delo. To mi zelo veliko pomeni in neskončno sem hvaležen, da sem ga imel priložnost srečati. Imel sem res veliko srečo, da sem bil njegov učenec.
Vas je on pripeljal v Slovenijo, kjer ste že večkrat dirigirali?
Res je, prav on mi je dal to priložnost, dirigiral pa sem že v Mariboru in Ljubljani. Slovenija mi je ljuba, zato sem toliko bolj vesel, da sem ponovno tu. Z Markom Hribernikom se poznava že nekaj časa in sva v prijateljskih odnosih, zato sem z veseljem sprejel povabilo k sodelovanju pri Evgeniju Onjeginu. Delo poteka odlično, s pevci in z vsem drugim sem zelo zadovoljen. Imenitno je, da lahko delam s tako predanimi, talentiranimi in delavnimi ljudmi.
A vrniva se k vašim začetkom. Že pri trinajstih ali štirinajstih letih ste v roke vzeli Wagnerja, za katerega pravijo, da za njegovo razumevanje človek potrebuje določeno starost, predvsem modrost. Kako ste ga vi razumeli?
Wagnerja nisem poslušal zaradi njegovih idej oziroma pogleda na svet. Všeč mi je bil zvok in tek glasbe. Takrat še nisem znal nemško, zato nisem razumel ničesar, me je pa povsem prevzela glasba. Neprecenljiv zvok in melodija njegovih skladb je bilo nekaj, od česar se nisem mogel odmakniti. Nemško sem se naučil prav zato, da bi lahko dirigiral nemške opere, z Wagnerjem na čelu.
Ste poleg klasike poslušali tudi druge glasbene zvrsti?
Oboževal sem skupino Queen, Freddie Mercury je zame prava glasbena ikona.
Tudi dirigirati ste začeli mladi. Se vam je kdaj zdelo, da vaša kariera poteka prehitro?
Na neki način ja. Včasih je bilo res prehitro, če sem iskren. V glasbenem poslu sem moral precej hitro odrasti. Vendar sem se navadil, saj je to postalo moje življenje, nekaj, v čemer uživam in kar sem si vedno želel.
Sodelujete s številnimi orkestri po vsem svetu, pogosto je za spoznavanje zelo malo časa. Kako se vam uspe hitro povezati z živim organizmom, kakršen je orkester, ki šteje recimo osemdeset ljudi?
Orkester pričakuje, da bo dirigent v njihovo delo prinesel nekaj novega in posebnega. Takoj moraš pridobiti njihovo pozornost, z njimi navezati stik in pridobiti njihovo zaupanje. Ko to dosežeš, je delo precej preprosto. Vsi imamo isti cilj, pripraviti najboljši nastop in narediti najboljši vtis na občinstvo. Kar se tiče komunikacije in sodelovanja, z jasnim načrtom vse teče kot po maslu. Ko sem delal na Japonskem, nihče ni govoril angleško, oziroma le kdo zelo, zelo malo, zato sem se moral
zanesti zgolj na telesne kretnje in seveda glasbo. Delo je potekalo v tišini, edini zvok je bila glasba. Bila je prav zanimiva izkušnja.
Nekoč ste rekli, da ste globalni nomad?
Prihajam iz Kazahstana, kjer smo po tradiciji nomadi (smeh). Pri svojem delu nenehno potujem, kar je epidemija covida-19 seveda precej zaustavila. V tistem času sem zato potoval le v kraje, kjer je bilo tveganje manjše. Kako bo letos? Ravnokar sem bil v Budimpešti, na Novi Zelandiji in nato še v Kazahstanu, zdaj sem v Ljubljani. Moje delo me vodi na številne konce sveta, težko bi jih preštel. A potovanja imam rad, od nekdaj. Sedaj je sicer težje, ker imam ženo in tri majhne otroke. Zaradi
njih me žalosti, da sem pogosto zdoma, a v svojem delu še vedno uživam.
Kaj raje dirigirate, opero ali koncert? Je opera bolj zahtevna?
Ne morem izbrati, kaj mi je ljubše. Obožujem oboje in poskušam ujeti ravnovesje, to je zelo pomembno. Če namreč predolgo delaš samo eno stvar, začneš pogrešati drugo. Ne bi rekel, da je opera bolj zahtevna, je pa razlika v procesu ustvarjanja. Pri orkestrskem koncertu vadimo samo skladbe, medtem ko je z opero malo več dela. Dirigent nadzoruje glasbo, pevce, njihove vloge, način igranja določenega lika, premikanje po odru in tako dalje. Pevcem moraš dopuščati, da sami raziskujejo svoj lik in
razvijejo svojo lastno povezanost z njim in svoj način, kako ga bodo predstavili. Pri operi se lahko zgodi marsikaj nepričakovanega, pripravljen moraš biti na vse.
Intervju je pripravila Kreativna baza, d.o.o.
Foto: Darja Štravs Tisu
