Branko Robinšak, Manrico v Trubadurju, je na odru ljubljanske opere debitiral pred točno 40 leti.

Vlogo Manrica ste peli večkrat v različnih gledališčih, tudi v naši operi. Kako jo je ponovno oživljati?
Res je, Manrica sem pel v Italiji, Švici, na Hrvaškem in Danskem, pa v Kairu in seveda doma v Sloveniji. Vloga je znana, imam jo rad in veseli me, da bom ponovno nastopil v njej. Kar se tiče oživljanja, se držim pravila, da se vsake vloge, ne glede na to, ali sem jo že pel, vsakič lotim, kot bi bilo prvič. Tako je tudi z Manricom, začel sem ga brati in študirati od začetka, tako glasovno kot psihološko, k oblikovanju vloge pa svoje vedno prispevajo tudi soustvarjalci, pevci, režiserji in dirigenti. Vse pa seveda poteka v okvirih Verdijevega zapisa, ki je, mimogrede, genialen, predvsem, kako zna z glasbo oblikovati in podkrepiti karakterje likov.

Ne moreva mimo vašega izjemnega jubileja, mineva 40 let, odkar ste prvič stali na našem odru, ob tem pa ste kariero gradili tudi v tujini.
Res je, na ljubljanskem opernem odru sem debitiral leta 1983, pel sem Tamina v Mozartovi Čarobni piščali. Predstava je bila dobro obiskana, celo razvpita kot vselej, ko je nastopil nekdo nov. Imel sem 27 let in za opero sem bil res mlad. Spomnim se, da sem pel v enajstih izvedbah od skupno trinajstih. Prav vse predstave so bile razprodane, to je bilo obdobje ponovnega razcveta opere.

Že kot mlad umetnik pa sem pogosto nastopal tudi drugod, tako doma kot v tujini, vrata so se mi kar odpirala. Pel sem v Slovenski Filharmoniji in takratni umetniški vodja Ivo Petrić me je spoznal z  maestrom Hansom Grafom, dirigentom, ki je bil umetniški direktor Mozarteuma v Salzburgu. Maestro mi je zelo pomagal pri karieri, povabil me je na avdicijo za Salzburške poletne igre, kjer sem že leta 1988 pel na otvoritvi. Izvajali smo izjemno delo, oratorij Knjiga s sedmimi pečati avstrijskega skladatelja Franza Schmidta, ki je bil sodobnik Herberta von Karajana. V Salzburgu sem poleg koncertov pel tudi v operah, kasneje pa sem bil angažiran še v deželnem gledališču v Gradcu, pa v Insbrucku in Švici.  

V sezoni 2000/2001 ste se vrnili v našo operno hišo. Kako to?
Tej odločitvi je botrovalo več dejavnikov. Prvič, po padcu berlinskega zidu je Evropo oplazil pravi cunami vseh mogočih umetnikov iz Vzhodne Evrope, pevcev, režiserjev, dirigentov … Konkurenca je postala večja in težje je bilo dobiti delo. Še bolj pomembno pa je bilo, da je ljubljansko Opero vodil Borut Smrekar, ki je imel vizijo, da bi vse tiste, ki smo umetniško delovali v tujini, pripeljal nazaj.

Čemu pripisujete dejstvo, da tako uspešno pojete še v za pevca tako poznih letih?
Zagotovo je pomembna premišljena izbira vlog skozi kariero. Začel sem z Mozartom, s klasiko, nadaljeval z Donizettijem, skratka, nisem takoj pel težkih vlog, tako da sem se imel možnost počasi razvijati. Wagnerja recimo lahko praviloma poješ šele po petdesetem letu. Pa ne le zaradi zahtevnosti glasbe, tudi vsebino moraš razumeti, kar zahteva zrelost človeka. To se pozna v interpretaciji. Za glas pa je pomembno tudi, v katerem jeziku pojemo, v originalu ali v slovenščini.

Kako to mislite?
Gre za to, da skladatelj piše glasbo na besedilo, torej za določen jezik. In samo originalno besedilo lahko v glasbeni izvedbi teče tako, kot mora. Še več, petje v prevodu lahko pevčevemu glasu celo škodi. Tujega repertoarja se v slovenščini preprosto ne da peti, enako velja seveda tudi za druge jezike. Povedano drugače, vse opere bi morali peti v originalnem jeziku, čeprav je bila nekoč praksa drugačna. V svetovnem merilu jo je prekinil Herbert von Karajan in od leta 1955 se opere pojejo v originalnem jeziku, medtem ko smo v Sloveniji na to čakali še naslednjih petdeset let. 

Kako pa sicer skrbite zase? Kako se pripravljate na vaje in nastope?
Kolikor mi le čas dopušča, se ukvarjam s športom, v mladih letih sem bil državni prvak v vodnem smučanju, tako da mi je ostalo nekaj tega športnega drila. Zadnjih nekaj mesecev me je prijatelj prepričal, da sem začel hoditi na fitnes, igram tudi tenis in seveda kolesarim. Sicer pa je pomemben odnos do dela, sam vselej pridem pravočasno na vaje ali predstavo, vsaj eno uro prej. Potrebujem čas, da se umirim in upojem, da ne grem na oder zadnji trenutek. Čeprav velja, da smo umetniki boemi, pri določenih stvareh potrebujemo disciplino.

Ste v karieri peli vse, kar ste si zadali?
Ne, je pa za nekatere vloge že prepozno, čas me je pač prehitel. Zelo sem si želel peti v operi Tristan in Izolda in Wagnerja bi zdaj, s tem glasom, lahko pel. Izjemna opera, znam jo na pamet, poslušam jo v avtu in vsake toliko jo grem gledat v Dunajsko Opero. Izjemno delo, ki traja pet ur in samo tenor poje tri ure. Zame je to poseben dogodek, kupim si sedež v loži in uživam, poznam besedilo, glasbeno strukturo, a seveda takrat o tem ne razmišljaš, samo doživljaš to ezoteriko v prostoru. Wagnerja je treba poslušati in doživeti na Dunaju, saj je bil prav za tam napisan, sam sem po predstavi kar zadet.

Se vam zgodi, da ste siti glasbe, da ste raje v tišini?
Ne, glasbo poslušam tudi zasebno, prav tako pojem. Če je treba, v kopalnici. Rad imam jazz, a bolj lahkoten, ne free jazz, zadnje čase me fascinira barok, petje kastratov, fantov, ki pojejo visoke glasove. To se prileže recimo po težkem Wagnerju ali Brucknerju.

Intervju je pripravila Alenka Kociper.

Foto: Darja Štravs Tisu