V našo operno hišo kot gost prvič prihaja vsestranski italijanski gledališki umetnik Emanuele Gamba, ki se kot režiser podpisuje pod opero Italijanka v Alžiru.
Italijanka v Alžiru je vaša prva predstava v ljubljanski Operi. Kaj vas je pripeljalo k nam?
Da, to je moja prva izkušnja v Ljubljani in sploh prva v Sloveniji. Je torej nekakšen moj debi v mestu in v gledališču, ki se mi po pripravljenosti sodelovanja in profesionalnosti zdi izjemno.
Kaj me je pripeljalo sem?
Deležen sem velike časti biti umetniški direktor gledališča Teatro Goldoni v Livornu, rojstnem kraju Pietra Mascagnija. Zamisel o sodelovanju pri produkciji tega zabavnega Rossinijevega dela se je rodila po zaslugi mojega prijatelja Giorgia Trucca, ki pozna tako mene kot umetniškega direktorja opere v ljubljanskem SNG Marka Hribernika. Priložnost je zame dragocena tudi zaradi srečanja z maestrom Guidarinijem, ki bo dirigiral nekaj predstav v Ljubljani, medtem ko bo v Livornu, v »mojem«
gledališču, za dirigentski pult stopil maestro Hribernik, ki mu z veseljem in ponosom ponujam debi v Toscani in Livornu.
Kot režiser ste ustvarjali v nekaterih največjih evropskih in svetovno znanih opernih gledališčih. Kako se počutite ob delu v ljubljanski Operi?
Z moje strani je bilo srečanje z ansamblom, umetniki in gledališčem ljubezen na prvi pogled: vzdušje, velikodušnost, strast in kompetentnost, s katerimi delajo, so veliko olajšanje za nekoga, ki, tako kot jaz, opravlja čudovito ustvarjalno delo. Vaje z ansamblom in umetniki so zelo zabavne, tudi z rezultati sem zelo zadovoljen. Delo z umetniki, ki jih odlikujejo naštete lastnosti, je edinstvena izkušnja. Močno upam, da lahko enako povedo tudi ansambel in umetniki.
Je v ljubljanski Operi kaj, kar se vam zdi posebno in zanimivo?
Žal mi je, da se ponavljam, a poleg velikega zadovoljstva, da delam v tako prestižnem gledališču, ki ga odlikuje visoka kakovost, me je zelo presenetilo, kako dobro je bil pripravljen celoten ansambel, tako glasbeno kot interpretativno, že prvi dan! Sploh glede na težavnost opere Italijanka v Alžiru.
Delujete tudi v okviru dramskega gledališča, kjer ste pravzaprav začeli svojo režisersko kariero. Kaj vas je pritegnilo v opero?
Rodil sem se v družini, v kateri je bila ljubezen do gledališča in umetnosti že od nekdaj zelo močna. Poklicno pot sem začel kot igralec in ker sem se imel za strašno povprečnega, sem raje prešel na režijo. Dolga leta sem delal kot asistent režiserja v najpomembnejših italijanskih opernih gledališčih, zatem pa sem spoznal človeka, ki sta me ves čas spodbujala in me tudi veliko naučila: Arnolda Bosmana, velikega in uglajenega dirigenta, ki je žal prezgodaj preminil, ter Danieleja Abbada,
izjemnega režiserja, s katerim sem imel veliko čast in veselje delati več kot dvajset let. Če natančneje odgovorim na vaše vprašanje, me je pri fenomenu, imenovanem opera, vedno zanimal uprizoritveni oziroma dramaturški vidik, ki, skupaj z glasbo, v središče predstave postavlja like in odnose med njimi ter operno zgodbo naredi »preprosto«, resnično, globoko, tako, ki je gledalcu blizu, z eno besedo »človeško«.
Komična opera je občinstvu še vedno zanimiva, zakaj?
Komična opera in predvsem tako odlična opera, kot je Rossinijeva Italijanka, občinstvo še vedno zanima, ker nam govori o nas, o naših željah, strahovih, naših potrebah. Rossini in njegova Italijanka nam govorita o ljubezni, spolnosti, strahu pred smrtjo, staranju, o grozi, ki jo občutimo, če pomislimo, da bi ostali sami. Kdo od nas še ni razmišljal o tem? In kako smešni, komični, patetični smo, ko skušamo na ta vprašanja odgovoriti in ob tem sprejemamo najbolj bedaste in nekoristne odločitve!
Je vaša režija Italijanke povsem klasična ali ste ji dodali tudi kaj modernega?
Skupaj s scenografom Massimom Checchettom sva si zamislila abstrakten prostor, kjer izstopajo štiri samotne zapuščene žalostne »postelje«. Posteljo lahko imamo, kot vsi vemo, za nebesa ali tudi za pekel. S kostumografom Carlosom Tieppom pa sva si v tej prostorski stilizaciji zamislila še malce odštekane kostume, navdihnjene s tradicijo italijanskega filma iz 60. let ... Prepričan sem, da boste opazili to podobnost.
Čutite ob bližnji premieri kaj napetosti? Je predstava že postavljena?
Po mojem mnenju predstava ni nikoli končana in se nikoli ne konča: če je bila zasnovana in narejena s skrbnostjo, kar si tudi zasluži, saj je stvaritev človeka, je bitje ..., potem bo, dokler bo uprizarjana, njen organizem rasel in se večer za večerom spreminjal. Na dan premiere se sicer predstava rodi, a vsi smo tam, da bi ji zaželeli dolgo in srečno življenje.
Ali veste, da je bila Italijanka v Alžiru v Ljubljani prvič uprizorjena leta 1821, z njo je nastopila italijanska gledališka skupina?
No, odlično! Zdaj sem pa res vznemirjen … Odgovornost je velika in težka! Čakam na odziv!
Kot režiser se podpisujete pod številne muzikale in sodobne opere, glasbenogledališke predstave, predstave s pop glasbo, na primer Across the universe (The Beatles). Kateri projekti vas bolj navdihujejo, klasični ali sodobni?
Kot režiser sem »promiskuiteten«, »baraba«, zelo nagnjen k hibridizaciji jezikov, a tisto, kar me najbolj navdihuje in me prepriča, da sprejmem projekt, je zgodba. Če govori o pogumnih ženskah in moških, ki si upajo tvegati in se borijo za nekaj vrednega, potem sem za in morda imam tudi kaj povedati. Grški in elizabetinski tragedi nas lahko še veliko naučijo. In z njimi Rossini, Verdi, Puccini ter Mascagni.
Ali ste med bivanjem v Ljubljani imeli priložnost raziskati mesto?
Ne, zato o Ljubljani ne znam povedati ničesar! Poleg nekaj odličnih restavracij sem zelo dobro raziskal Opero, zdaj poznam vse njene skrivnosti, a turističnih podvigov si tokrat nisem uspel privoščiti. Z velikim veseljem se bom vrnil na čudovite počitnice!
Pripravila Kreativna baza
Foto: Darja Štravs Tisu
