19. 2. 2025 - V svetu baleta, kjer se umetnost prepleta z zgodbo, čustvi in kompleksnimi liki, se pogosto srečamo z izzivi, ki presegajo zgolj fizično izvedbo. Tokrat imamo priložnost spoznati priznanega baletnega solista Filipa Juriča, ki v baletu Hamlet upodablja enega najbolj intrigantnih in temnih likov – Klavdija. Ta lik, ki ga je Shakespeare zasnoval kot osrednjega antagonista, predstavlja ne le zlo, temveč tudi psihološke in moralne dileme, s katerimi se sooča v svetu oblasti in manipulacije. Filip v intervjuju razkrije, kako se spopada s čustveno in psihološko platjo te zahtevne vloge.
Kakšen je vaš pristop k liku Klavdija v baletu Hamlet? Kako potekajo priprave na to vlogo?
Z baletno interpretacijo Shakespearove tragedije sem se pri delu že srečeval (Romeo in Julija, Turcu-Prokofjev, SNG Maribor, 2012 in Zanella-Prokofjev, SNG Opera Ljubljana, 2022). V Mariboru sem tudi spoznal Lea Mujića kot Valentininega sodelavca (Romeo in Julija, Nevarna razmerja) in sodeloval z njim pri predstavi Veliki Gatsby v Ljubljani. A soočanje s tako kompleksnim likom je kljub temu zame novo in zahtevno. Poleg zgodbe, kot jo narekuje literatura, je pri baletni uprizoritvi vsaj enako
pomembna tudi glasba (Čajkovski, Saint-Saëns). Na vajah ni veliko časa za pogovarjanje, postavljamo situacije in pilimo izvedbo, »ozadje«, razumevanje lika, je plesalčeva naloga, ki »zgolj« sije skozi koreografijo – ključno sredstvo interpretacije zgodbe, likov in njihovih medsebojnih odnosov.
Kako se po vašem mnenju Klavdij razlikuje od drugih likov v baletu? Navsezadnje je odgovoren za smrt Hamletovega očeta, kar ga postavlja v središče drame in konfliktov, ki se odvijajo v zgodbi.
Danski kralj Klavdij je osrednji antagonist. Pooseblja Zlo, podobno kot ga Shakespeare pripisuje angleškim vladarjem v svojih kraljevskih dramah. Na prestol se zavihti z umorom »dobrega« brata in s poroko z njegovo vdovo. Stric postane Hamletov očim. Pravzaprav dolgo nismo povsem prepričani, da je morilec – deluje kot sposoben diplomat, premišljen strateg, odločen vladar. Hamlet pa kot užaloščen in razvajen najstnik. Dokončno nam postane jasno, da je res morilec, šele v tretjem dejanju
tragedije, ko skuša moliti in se odkupiti za svoje grehe. Seveda ni iskren, če bi bil, bi moral greh priznati javno in se odreči koristim – oblasti, moči, bogastvu, soprogi. Hoče biti kralj in temu podredi vse drugo. S Hamletom se ne spopade javno, ker ve, da je ljubljenec ljudstva. Skuša ga izolirati, razglasiti za norega, ga spletkarsko »umakniti«, izpostaviti nevarnostim, mu podtakniti dekle … Tukaj izvirajo konflikti: Klavdij hoče vladati, Hamlet tega noče, Klavdij zaseda pozicijo moči,
Hamlet se »od strani zaletava« vanj in ga vztrajno draži.
Kako se vi osebno spopadate z vlogo, ki je tako čustveno in psihološko zahtevna in od baletnika zahteva tako fizično kot čustveno izraznost? Kakšne so glavne značilnosti Klavdija, ki jih želite prikazati skozi ples?
Zdi se mi, da je pri interpretaciji Klavdija veliko prostora za družbenopolitični cinizem. Klavdij zagotovo predstavlja psihološki profil oblastnika, ki neizbežno trpi za izgubo človečnosti in za vsako ceno ohranja svojo brezčutno javno podobo – dobrika se, sklepa zavezništva, odvrača poglede, pretvarja se, kuje zarote, skratka brezsramno manipulira. V bistvu pa je le kolesce v mehanizmu zgodovine in ob njem se sprašujem, do kolikšne mere se v teh »fiktivnih« sredstvih zrcalijo sodobne
politične prakse. Tudi Klavdij ne bi priznal deleža krivde pri na množico zrušenem nadstrešku. Tudi on bi predstavnike osovraženega ljudstva (v njegovem primeru Norvežane) zlahka izstradal s pomočjo bombardiranja enklave. Tudi on bi zlahka že prvi dan vladanja zvišal carine, zaprl meje in pomilostil zaveznike.
Je za interpretacijo vloge pomembno, da se tudi sami miselno potopite v lik, razmišljate tudi o moralnih dilemah, s katerimi se sooča Klavdij?
Potopitev ni zmeraj uporabna metoda, je pa zato pomemben premislek, tokrat o oblasti in oblastnikih, bolj se mi zdi političen kot psihološki. Ne glede na njihov svetovni nazor je njihov princip delovanja vselej enak – ne menijo se za druge, terjajo pa podložnost, predanost, občudovanje, sledenje. In najbrž ni naključje, da v tragediji nihče nikoli ne izgovori njegovega imena. Kot da bi s tem dali vedeti, da Klavdija ni več, je samo še Kralj. S tega vidika Klavdij zagotovo nima moralnih dilem,
saj nima morale. Hamlet pa ga vendarle globoko zbega – mladi princ se usmerja vanj kot orodje krvnega maščevanja, pripravljen je žrtvovati vse, tudi svoje življenje. Temu pa se Kralj ne more izmakniti. Poskuša preživeti na vse mogoče načine, postavi tudi stranske pasti, pa vendar je popolnoma jasno, da se ne bo ubranil tolikšni rušilni moči »krvi«.
Na kakšen način balet Hamlet prenaša Shakespearovo sporočilo na sodobno občinstvo?
Kraljevič Hamlet je najbrž v svojem času deloval vsaj nezrelo, če že ne tudi smešno. Dirjal je po odru sem in tja in kričal po maščevanju. Vsenaokrog je klestil z besedami in meči. Če pa ga pogledamo iz perspektive sodobnosti, kot ga je postavil že do zgodovinske inercije kritičen Shakespeare – kot človeka novega reda, civiliziranega izobraženca, skeptika in kristjana s svobodno voljo –, potem v njem vidimo protestnika, upornika, iskalca in popravljavca iztirjenega sveta. Občutljivi mladenič
predstavlja upanje v lepšo prihodnost, ko ne bodo več vladali morilci, kakršen je Klavdij. Žrtvuje sebe (in bližnje) za pravico in zagotovi, da bo oblast prešla k tistemu, ki mu pripada. Na njem pa je potem odgovornost za boljši in pravičnejši svet.
Intervju je pripravila Kreativna baza.
Foto: Darja Štravs Tisu
