Dr. Gizella Kaszás Kocijančič se je v bogati 30-letni psihoterapevtski praksi srečala že z neštetimi človeškimi situacijami, njihovimi problemi in življenjskimi krizami. Dela tako z odraslimi kot tudi z mladostniki in otroki. V pogovoru na Medicinskem centru Barsos nam je zaupala, katere so najpogostejše duševne stiske, s katerimi se soočajo Slovenci, po kakšnem principu deluje in kako poteka psihoterapevtsko zdravljenje.

Kot mednarodno uveljavljena strokovnjakinja že 30 let pomagate številnim ljudem, ki trpijo zaradi različnih duševnih stisk. Katere so najbolj pogoste?
Klienti pridejo na terapijo, ko ne zmorejo več obvladati svojih simptomov, saj jih ovirajo pri vsakdanjem življenju in delu. Najbolj pogosti so slabo počutje, potrtost, tesnoba, panični napadi, depresivnost in frustracije. Za simptomi slabega počutja in nervoznostjo pa so vedno predhodne življenjske travme, ki jih klient ni zaprl ali sprejel. Te travme so lahko izguba staršev, partnerja, bližnjih, službe ali bolezen. Pogosto me obiščejo, ker so perfekcionisti na vseh področjih svojega življenja, kar največkrat vodi do izgorelosti na delovnem mestu. Velikokrat nekdo trpi zaradi slabe samopodobe, nemoči, sramu, občutka krivde in osamljenosti. Korenine vseh simptomov pa izvirajo globoko v otroštvu, v odnosu staršev do otrok, zato se zadnja leta veliko ukvarjam tudi s transgeneracijskimi travmami, ki izvirajo pri prednikih in jih je treba zapreti.  Danes je eden od večjih problemov moderni starševski odnos med otroci in starši, ki je popolnoma drugačen kot pred eno ali dvema generacijama.

Po epidemiji covida-19 se povečuje tudi odstotek ljudi, ki se srečujejo z depresijo in tesnobo ter izgorelostjo in preobremenjenostjo. Zakaj je po vašem mnenju tako?
Epidemija covida-19 je sicer minila, vendar je med ljudmi še vedno prisotna v psihološkem smislu. Če opazujete ljudi v množici, se držijo in hodijo bolj narazen kot prej. V času epidemije so se pri ljudeh povečali tesnoba, depresija, izgorelost, ohranjanje distance oz. varne razdalje. Moramo pa vedeti, da je človek družbeno, socialno in družabno bitje, kar je epidemija v veliki meri »potlačila« v ljudeh. Človeku ni lahko biti sam, saj družbenost nosimo globoko v sebi, tako duševno kot tudi v genih. Med časom epidemije pa smo bili prisiljeni v izolacijo, saj so bili medčloveški, fizični stiki tako rekoč blokirani. Morali smo biti sami s seboj, s svojimi mislimi, frustracijami, težavami ali doma z ožjimi družinskimi člani, ki so bili velikokrat konfliktni. Vse se je dogajalo v zaprtem prostoru in v nekoliko bolj napetem ozračju. Po epidemiji covida-19 so se psihični simptomi zagotovo še povečali, duševne stiske so postale še bolj globoke, ker je prišlo do velikega stresa, frustracije in izolacije. Izgubili smo neke vrste svobodo, sproščenost, kar je zelo vplivalo na nas, in v resnici to še nosimo v sebi. Iz tega se lahko nekaj naučimo, in sicer, da vsako slabo stanje nosi v sebi potencialno nekaj dobrega, in tudi tisto, kar je dobro, nosi v sebi potencialno nekaj nevarnega. Zavedati se moramo, da ni nekaj čisto belo ali črno.

Kako poteka psihoterapevtsko zdravljenje in kakšni so njegovi učinki?
Psihoterapija je uspešna pod pogojem, da med terapevtom in klientom vlada zaupanje, saj je zelo pomembno, da klient brezpogojno zaupa in se popolnoma odpre psihoterapevtu. Pot do tja pa je ponavadi dolga in je za klienta precej težka, tudi trnova. Zato mora psihoterapevt obvladati tehnike in se odločiti, katera je tista metoda, ki bo najboljša za njegovega pacienta ali klienta. Ključno pa so zaupno vzdušje, osebnost psihoterapevta in interaktivna povezava s klientom ali pacientom. Klienti se težko odprejo, še posebej to opažam pri slovenski populaciji, saj zelo težko izrazijo svoje občutke in čustva. Nekako so zaprti vase, imajo barikado okrog sebe in težko izrazijo emocije ali govorijo o svojih travmah, zato potrebujejo več časa. Trajanje psihoterapije pa je vedno odvisno predvsem od simptomov. Če hočemo zares priti do izvora, korenin problema, potem to traja dlje časa. Simptomi bojazni, strahu ali panike tudi sami po sebi trajajo več let, zato jih moramo tudi reševati dlje časa. Psihoterapevt vodi svojega pacienta ali klienta po tisti poti, ki je zanj najboljša. Vse pa ima svoj odrejeni čas. Spremembe, ki se zgodijo v posamezniku, najprej opazi okolje, saj se začnejo drugače obnašati. Drugi jim pravijo, da so veliko bolj sproščeni, dobre volje, srečni, zadovoljni, umirjeni in aktivni. Če izrečemo in govorimo o svoji bolečini, gre nekaj tistega morečega stran in se lahko sprostimo. Na ta način se emocionalno razbremenijo. Če svoje občutke dolgo časa potlačujemo, zbolimo, pride do psihosomatskih bolezni, kar pa ni v redu.

Na čem temeljijo vaše terapevtske metode?
Bolj kot tehnika je pri psihoterapiji pomemben stik s človekom in v tem kontekstu prevladuje iskrenost, poštenost, zaupanje, občutek varnosti in brezpogojnega sprejetja klienta s strani psihoterapevta. Pri svojem delu uporabljam analitično-orientirano in kognitivno-vedenjsko terapijo. Pri analitično-orientirani psihoterapiji poskušamo priti do dna problemov, ki tarejo posameznika, in to zna trajati kar precej časa. Bistvo je, da so simptomi duševnih motenj, npr. depresija, anksioznost, psihosomatske težave posledica potlačenih travm in čustvenih konfliktov. Iz njih izhajajo nezavedni doživljaji. Izhodišče je, da sprostimo potlačena, toksična in zanikana čustva oz. občutke. Pri kognitivno-vedenjski terapiji pa se osredotočamo na misli, ki vplivajo na čustva in na vedenje. Vedno je poudarek na tu in zdaj, predmet obravnave pa so simptomi mišljenja, vedenje in čustva. Ta terapija je krajša.

Ste pa tudi strokovnjakinja za reševanje težav v partnerskih odnosih? S kakšnimi problemi se pari najpogosteje obrnejo k vam po pomoč?
Veliko je partnerskih problemov, težave so v emocionalni oddaljenosti med partnerji, komunikaciji, intimnosti, spolnosti, prevarah in na koncu pri ločitvah. Pari nimajo potrpljenja drug do drugega, v njihovi prioriteti ni tako imenovan »najin« čas, živijo drug ob drugem in ne drug z drugim. Ko so že dosegli skupne cilje in bi lahko rekli, da imajo pogoje za mirno in harmonično življenje, velikokrat ravno takrat postanejo kritične ali celo minejo toplina, medsebojno razumevanje in toleranca. Vsak človek mora imeti »svoj« čas, par mora imeti »najin« čas in družina »naš« čas. Pri parih je največjih problem v odtujenosti, manjkajo tudi nežnost, toplina, pripadnost, dotik, smehljaj, prijazna beseda in spolnost. Velike krize se pojavljajo še posebej pri zrelih letih, ko imajo že otroke v pred-puberteti in puberteti. Družina je vedno kot en organizem, sistem in vse je s tem povezano. Če je problem med starši v partnerski relaciji, to vpliva tudi na otroke. Seveda pa imajo otroci svoje težave, kar vpliva tudi na starše. Zelo važno je, da starša, mož in žena, ostaneta ne samo v vlogah mame in očeta, zaposlenega, ki dela nekje, temveč tudi kot moški in ženska.

Vsaka partnerska relacija potrebuje energijo. Ljudje se v resnici ne ukvarjajo drug z drugim. Parom svetujem, naj imata vsak dan vsaj 15 ali 30 minut dialog. Eden naj govori 5 minut in pove, kaj se mu je zgodilo čez dan, potem ima drugi svoj monolog, nato pa se skupaj pogovarjata. Zelo je pomembno, da smo dobri poslušalci in se znamo odpreti, ker dostikrat se zgodi, da nekdo čuti ljubezen do drugega, pa tega ne izreče in izkaže. Par mora biti zavestno prisoten, skupaj tukaj in zdaj v tem trenutku, kar imenujemo mindfulness oz. čuječnost. Zato je pri odraslih zelo pomemben »najin« čas, saj se je treba s partnersko relacijo ukvarjati. To je tako kot pri roži, če je ne zalivamo, bo ovenela. Treba je skrbeti za to in dodajati energijo.

Mnogi ljudje se dlje časa srečujejo z različnimi stiskami in težavami, vendar nekateri nimajo poguma, da bi poiskali strokovno pomoč, drugi se tega sploh ne zavedajo, tretji poskušajo probleme reševati sami. Kaj bi jim svetovali?
Največkrat me prosijo za pomoč šele takrat, ko so v krizi. Še posebej po daljšem času neuspehov in problemov, ki so že usidrani v njihovo osebnost. Če je oseba motivirana za terapijo in to je pogoj ter želi pomagati sama sebi, se za to odloči prostovoljno. Cilj terapije je izboljšati življenjski slog, za kar je bistveno raziskati, razumeti in odpraviti težave in simptome. Pomembno je tudi, da so ljudje pripravljeni na daljši proces, saj osebnostne rane ne bodo izginile čez noč. Kadar imamo težave, ki sem jih že omenila, in ocenimo, da sami ne zmoremo najti rešitve, gremo na terapijo. Za to spremembo pa si je treba vzeti čas. V današnjem svetu smo navajeni, da se vse odvija hitro, vendar misli in težave ljudje običajno nosijo s seboj več let. Da to presežejo, pa je treba dati času čas. Pri psihoterapiji človek prepozna, kako se lahko reši negativne miselnosti. Vsem bi svetovala, naj pridejo na terapijo takrat, ko imajo občutek, da sami ne zmorejo in ne najdejo rešitve. Čas za obisk terapevta je primeren tudi, ko se nekdo ne veseli tistih stvari, v katerih je prej užival, ali če ima preveč intenzivna negativna čustva, ki niso v harmoniji, ali če je izgubil pomembno osebo v svojem življenju (ločitev ali pa tudi smrt). Na terapijo lahko pridejo tudi, če so izgoreli, ali imajo občutek, da se bodo boljše počutili, če začnejo zlorabljati alkohol ali droge. Psihoterapija je smiselna tudi, kadar imajo posamezniki težave v odnosu z drugimi ljudmi, so zelo napeti, netolerantni, anksiozni, prestrašeni in se izogibajo socialnim stikom.

Intervju je pripravila Jerca Pavlič