Petdeset let je minilo od začetka vaše umetniške poti v naši operni hiši. Jubilej, za katerega vam iskreno čestitamo, ste obeležili na prav poseben način, dirigirali ste predstavo Carmen.
Zelo sem hvaležen, da mi je Opera omogočila to praznovanje. Izvedli smo dve predstavi, na petkovi uprizoritvi so peli moji študenti z akademije, na sobotni pa moji kolegi. Res mi je pri srcu, da sem lahko z njimi praznoval. Ta konec tedna bom Carmen dirigiral še dvakrat.
Ste sin priznanega dirigenta in profesorja Danila Švare. Vam je bilo usojeno, da boste tudi sami postali dirigent?
V tistih časih je bilo tako, da je starejši sin na poklicni poti sledil očetu, predvsem v meščanskih družinah je bilo to očitno. Meni je bila glasba zagotovo položena v zibko. Rodil sem se z absolutnim posluhom in zelo hitro sem sedel za klavir in začel igrati. Moja umetniška pot se je začela, ko sem imel deset let in sem kot pianist prvič nastopil na koncertnem odru filharmonije. Že kot majhen otrok sem veliko vadil, vsaj uro na dan, v glasbeni šoli sem preskakoval razrede in ko sem prišel
na srednjo šolo, sem bil še tako majhen, da nisem dosegel cele oktave na klavirju, saj sem imel premajhne roke.
Vas je oče, ki je bil dirigent v Operi, kdaj vzel s seboj na vaje?
Ko smo se preselili na Cankarjevo cesto v bližini Opere, sem bil star sedem let. Oče me je vodil na svoje orkestrske vaje in predstave. Sedel sem zadaj in poslušal, v pavzi sem šel v dirigentsko sobo, zraven katere je bil bife za umetnike in sem zmeraj dobil malinovec. Poznal sem vse predstave, to je bil moj drugi dom in je še danes. Na Opero sem čustveno vezan, ker sem bil tako vzgojen.
Klasika vas je najbrž začarala že v otroštvu?
Kje pa, vzporedno sem igral zabavno glasbo, ki je še danes moja prva ljubezen. Že v zadnjem razredu osnovne šole sem imel ansambel, s katerim smo igrali na plesih. V času študija sem igral v tujini, kot pianist sem dobival tako bogate ponudbe, da jih je bilo težko zavrniti. Samo trda očetova roka me je peljala nazaj h klasiki. In navezanost na Opero, ki sem jo že omenil. Zato tudi ni bilo vprašanje, kaj bom izbral, čeprav sem raje igral zabavno glasbo in pisal aranžmaje. Oče mi je celo
pustil, da sem zaradi turneje v tujini prekinil študij, a ko se je ta po dveh letih končala, sem se vrnil domov, diplomiral, se poročil, dobil dvojčici, odslužil vojaški rok in se leta 1972 zaposlil v ljubljanski Operi kot baletni korepetitor.
Ste se takrat odrekli zabavni glasbi?
Ne, moje življenje je bilo kot dvotirna železnica do poznih let. A ko je takratni direktor Ciril Cvetko izvedel, da kot dirigent Opere igram zabavno glasbo v Vili Bled, v hotelih Lev in Turist, je rekel, da to pa ne bo šlo. »Gospod Švara, ali boste dirigent ali boste igrali okoli.« In sem z zabavno glasbo nehal, ostala pa mi je v srcu. Še danes jo poslušam, taka glasba me sprosti in spomni na najlepša leta, ko sem po Evropi kot pianist gostoval z vrhunskim ansamblom.
Vrniva se k vašemu študiju. Na akademiji je bil vaš profesor kar vaš oče. Niste mogli izbrati drugega? Nekako se mi zdi, da ni bil popustljiv do vas.
Ne, nisem imel izbire, saj je bil oče edini profesor za dirigiranje. Skozi njegovo šolo so šle generacije dirigentov, sam pa sem bil njegov zadnji študent, z mojo diplomo se je namreč upokojil. In ne, ni bil popustljiv, prav nasprotno, rekel je, »da ne slišim v zbornici, da si na kak izpit prišel nepripravljen«. Tako sem imel same desetke, ker sem jih preprosto moral imeti. Kar je dobro, saj sem dobil izjemno veliko znanja.
Se spomnite svoje prve predstave, ki ste jo dirigirali?
Ne prav dobro. Vem, da je bil Seviljski brivec in da sem vskočil namesto dirigenta, ki je v zadnjem hipu odpovedal. Mislim, da je oče namignil direktorju Leskovicu, naj vzame mene, vedel je namreč, da Brivca znam dirigirati, saj sem ga z njim delal na akademiji. Bilo je leta 1973, takrat sem že bil v Operi, vendar kot pianist korepetitor.
Na kaj pomislite, ko se ozrete na teh petdeset let?
Da sem srečen človek, imel sem lepo življenje in imam lepe spomine, čeprav je kdaj tudi treskalo in sem tudi kakšno zaušnico dobil. Največ pa mi pomeni to, da ljudje prepoznajo, da sem kot dirigent, pianist in pedagog nekaj dal slovenski kulturi.
Čeprav ste upokojeni, še dirigirate. Kdaj si dirigent mora priznati, da je njegov čas minil?
To je zelo relativno. Nekateri vrhunski dirigenti so dirigirali praktično do smrti. Pomembni sta umska in seveda fizična sposobnost. A bil sem že na koncertih, na katerih so dirigenta skoraj prinesli na oder in je dirigiral z minimalnimi gibi, toda njegov izraz, oči, glasba, ki je šla iz njegove duše, vse to je sprožilo neverjeten fluid in s tem vrhunski koncert.
Intervju je pripravila Alenka Kociper.
Foto: Andraž Kobe
