Vlogo Evgenija Onjegina bo interpetiral mladi baritonist Jaka Mihelač, ki se že na začetku svoje rosne, a nadvse uspešne kariere preizkuša v naslovnih vlogah. K nam prihaja kot gost, njegova matična hiša pa je že četrto sezono Državna opera v Berlinu.
Nimate še trideset let, pa ste v Berlinu že peli Figara v Seviljskem brivcu, zdaj pa vas čaka premiera Evgenija Onjegina.
Zelo sem vesel, da imam čast doma peti tako pomembno vlogo, kot je Evgenij Onjegin. To je namreč eden od stebrov v operni literaturi, naslovna vloga pa ena od sanjskih vlog za bariton, ki si jo želi upodobiti vsak pevec. Zelo zanimiva vloga. Predstavlja velik pevski izziv, ki se ga res veselim. Zame je še posebej vznemirljivo, ko razmišljam, kako vidim Onjeginov značaj jaz in kako nekdo, ki je od mene starejši dvajset let.
Torej ste mladi za Onjegina? Preskakujete stopnice pri glavnih vlogah?
Mlad sem, vse, kar je pod trideset let, je za Onjegina zelo mlado, a v tej operni hiši so prepoznali, da je zame zdaj primeren čas, zato so me tudi povabili. Kar se tiče stopnic, pa ne vem, ali jih preskakujem. Vsak ima svojo pot. Jaz skušam poslušati svoj glas, ki je moj instrument, kaj lahko in česa ne zmore, in ugotavljam, kakšen izziv si lahko zadam. Ne primerjam se z drugimi.
Kdaj je operna glasba postala del vas?
Že v otroških letih sem čutil, da bi se rad ukvarjal z glasbo. A preden sem postal pevec, sem bil prepričan, da bo del mojega življenja kitara. Na Akademiji za glasbo sem namreč na prvi stopnji doštudiral klasično kitaro, vendar sem poleg tega tudi pel v zborih in potem na lepem ugotovil, da je petje tisto pravo, in to operno. Popularna glasba me namreč ni nikoli mikala, mogoče sem le na začetku obdobja kitare mislil, da bom po nekaj letih klasične presedlal na električno, a se to ni zgodilo.
Klasična glasba me je preprosto povsem prevzela. Pravzaprav sem glede tega zelo ozkogleden, tudi kar se mojih zmožnosti tiče. Občudujem ljudi, ki se lahko glasbeno izražajo v različnih žanrih, jaz se ne morem. A vprašali ste, kdaj me je pritegnila opera. Bilo je na začetku študija na akademiji, ko mi je profesorica solopetja Edita Garčević Koželj predvajala posnetke dobrih baritonistov. Star sem bil dvajset let in operno petje me je začaralo, poleg tega pa sem ugotovil, da bi moje življenje
naslednjih štirideset let pomenilo biti učitelj kitare, ne glede na to, koliko bi kitaro vadil. Nisem se videl v tem, zato sem si rekel, Jaka, treba bo kaj drugega.
Kot otrok ste čutili, da bi se radi ukvarjali z glasbo. Ste se tudi videli na odru?
Ne, to je prišlo z leti, nikoli nisem sanjal o tem, da bi bil na odru, to sem videl zgolj kot del poklica. Je pa tudi razlika med nastopanjem s kitaro in petjem. Kitara je zelo introvertiran instrument, med igranjem se lahko zapreš vase, gledaš v vrat kitare in občinstvo odmisliš. Kot pevec pa si tam, s publiko. Moram priznati, da zelo uživam na odru.
Ste se kdaj pri petju spremljali s kitaro?
Mislite zares, na odru, s klasično glasbo? Ne, nikoli. Na pomolu in na žurkah, to pa ja, in z velikim veseljem to še zdaj naredim.
Študirali ste na Akademiji za glasbo v Ljubljani, takoj po diplomi pa ste dobili angažma v berlinski Državni operi. Kako vam je to uspelo?
Že med študijem sem se udeleževal številnih mednarodnih tekmovanj, med drugim sem prejel nagradi na dveh najprestižnejših mednarodnih pevskih tekmovanjih Tenor Viñas in Hans Gabor Belvedere. Ta tekmovanja so pomembna odskočna deska za pevce, sam sem imel srečo, da sem s pomočjo avdicije prišel v berlinsko Državno opero. Konkurenca je izjemna, na največjih tekmovanjih je tudi več kot tisoč prijavljenih, kandidati gredo skozi različne faze in na koncu upaš, da si uspel zbuditi zanimanje ljudi,
ki tam sedijo in odločajo.
Kaj mislite, s čim pritegnete?
Težko rečem, najbrž z neko odrsko prezenco, karizmo, biti pevec je namreč paket: kako prideš na oder, se predstaviš, kako odpoješ prvi ton, kakšen vtis narediš, način, na katerega podajaš glasbo, barva glasu. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na odločitev žirij. Imel sem srečo, da sva s profesorjem Matjažem Robavsom na akademiji veliko delala na tem. Profesor dobro pozna poklic pevca in je točno vedel, kaj pri meni spodbujati in kaj skriti. Mislim, da so moje močne karte barva glasu in neka
glasbena inteligenca, to pomeni, da se znaš glasbeno prilagoditi, reagirati, da si fleksibilen in sposoben v svoje petje vključiti ideje nekoga drugega. To so stvari, na katere se lahko zanašam.
Z Onjeginom ste se povzpeli visoko na vaši lestvici. Kaj potem?
Konec sezone me čaka še ena premiera v Berlinu, sodobna opera, v kateri prav tako pojem naslovno vlogo. Sicer pa nimam konkretnih želja, recimo »do takrat hočem odpeti to vlogo v tej hiši« – ne razmišljam tako. Pomembno mi je, da se, ne glede na to, kje sem in kaj pojem, dobro počutim in da mi glas funkcionira, tako da lahko dam vse od sebe. Želim le, da bi tako ostalo in bi lahko nadaljeval v svojem poklicu. Če gledam nazaj, pa je že veliko stvari, na katere sem ponosen, ena takih je
zagotovo naslovna vloga v Seviljskem brivcu, ki sem jo pel v berlinski Državni operi. To je bil moj prvi izziv z veliko vlogo v veliki operni hiši in mi bo za vedno ostal v spominu.
In zdaj ste v ljubljanski Operi, prav tako v naslovni vlogi. Kako se počutite tukaj?
Tukaj nisem prvič, z eno malo vlogo sem vskočil v času študija, to sezono pa sem že sodeloval v Ariadni na Naksosu. Zame je ljubljanska Opera … Ko sem študiral na akademiji, sem vsak dan hodil mimo operne stavbe in si mislil, kako lepo bi bilo, ko bi tu enkrat nastopil. Predstavlja mi neko svetišče, pa ne samo Opera, temveč tudi druge glasbene institucije v Ljubljani, Filharmonija, Cankarjev dom, in zelo rad se vračam. Rad sem v tej hiši, tu imam nekaj ljudi, s katerimi smo stkali lepe odnose
in to mi veliko pomeni.
Ampak zdaj je vaš dom tudi Berlin?
Res je, v Berlinu živim od leta 2019 in zdaj je tudi to moj dom. Je eno glavnih kulturnih mest na svetu, Berlinski filharmoniki, berlinska Državna opera, Nemška opera v Berlinu, to so vodilne hiše na svetu, kamor prihajajo največje svetovne pevske zvezde, režiserji in dirigenti. Ves čas se nekaj dogaja, nivo je res najvišji in dobro je biti del tega.
Je tam še kakšen Slovenec?
V Državni operi ne, so pa, če se ne motim, štirje v orkestru Berlinske filharmonije. Na to smo res lahko ponosni. Morda je Slovenija res majhna, in nimamo operne tradicije kot sosednje države, Hrvaška, Srbija, Italija, Avstrija, Madžarska, vendar imamo vse pogoje, da se lahko človek iz ljubljanske Akademije plasira na katerikoli oder, tega se je treba zavedati. In na tem je treba delati, verjeti vase in v profesorja, na ta način prideš kamorkoli. Ne glede na to, ali poješ na avdiciji za
Državno opero v Berlinu ali na koncertu v domačem kraju, je treba dati vse od sebe, vsak dan.
Intervju je pripravila Kreativna baza, d.o.o.
Foto: Darja Štravs Tisu
