19. 3. 2025 - V svetu gledališča in glasbe se redko srečamo z umetniki, ki obvladajo oba medija z enako strastjo. Janez Škof, vsestranski igralec in član glasbene skupine Čompe, je prav takšen umetnik. Njegova vloga Peachuma v Brechtovi Operi za tri groše ni le izziv, temveč tudi priložnost, da se poglobi v kompleksnost likov in družbenih tem, ki so še vedno aktualne.
Poleg tega, da ste igralec, vas poznamo tudi kot člana glasbene skupine Čompe. Kako ste kot igralec in glasbenik pristopili k pevski vlogi Peachuma v Brechtovi Operi za tri groše?
Izkušnja je precej drugačna, kot pa, ko izvajam svoje songe. Tu je bilo zaželeno, da se natančno držimo not in ritma. Ob vajah sem opazil, da sem se ob prepevanju lastnih komadov navzel določenih manir, ki tam pač niso moteče, ampak sodijo nekako v moj slog. Tega smo se želeli kolikor se da, znebiti. Ampak se ne da povsem, ker pač nisem šolan pevec.
Kakšna se vam zdi glasba Kurta Weilla s svojimi znamenitimi songi?
Ta glasba je bila v tistem času najbrž nekaj zelo novega, ker se poigrava z različnimi stili, črpa iz klasike, popevkarstva, jazza, kabareja in cirkusa. Skupaj z Brechtovimi besedili ustvarja nov, zelo originalen žanr, še danes zelo svež in živ.
Kako ste se sicer poleg pevskega dela pripravljali na to vlogo?
Nismo še zaključili dela. Besedilo je duhovito, liki niso niti karikature niti psihološko realistični modeli. Zdi se mi, da so nekako dvodimenzionalni, kot s kakšnega unikatnega, skrajno živega in privlačnega plakata. Plakata za cirkus, kabare in družinsko dramo obenem.
Kako se vam zdi, da Peachum odraža sodobne družbene probleme? Je Brecht še vedno aktualen tudi skoraj sto let po krstni izvedbi Opere za tri groše?
Človeške hibe in stremljenja, strahovi in ideali, so aktualni, odkar človeštvo obstaja. Brechtove ideje ostajajo relevantne, saj se ukvarjajo z vprašanji, ki so prisotna v vsakem času in prostoru.
Intervju je pripravila Kreativna baza.
Foto: Darja Štravs Tisu
