Jureta Ivanušiča slovenskemu, in verjamemo, da tudi našemu opernemu in baletnemu občinstvu, ni treba posebej predstavljati. Vsestranski umetnik, ki ga je sicer težko uokviriti ali spraviti v predale, se v svojem odrskem ustvarjalnem opusu nenehno sprehaja med vlogami igralca, pianista in šansonjerja, dejaven pa je tudi kot skladatelj, režiser in scenarist. In prav v teh odrskih vlogah se bo kot gostitelj Gala silvestrske noči na našem odru predstavil v noči zadnjega letošnjega dne.
Novo leto boste pričakali na odru, v družbi umetnikov in zvestega občinstva ljubljanske operne hiše. Kako boste razvajali goste?
Prevzel bom vlogo konferansjeja gala večera. Skupaj z opernimi in baletnimi solisti, opernim in baletnim zborom ter orkestrom bomo potovali skozi odlomke iz oper, baletov in operet, se zavrteli ob Straussovih valčkih in polkah. Poleg povezovanja pa bom v programu nastopil tudi kot pianist, z orkestrom bom namreč izvedel zadnji stavek Mozartovega Koncerta za klavir in orkester številka K-488. Ta osrednji del bomo zaključili s polnočno penino.
Pa potem, ko se bo prevesilo v 2023?
Novoletni zdravici bo sledila zabava na velikem odru, na kateri bom s skupino Nordunk nastopil z nekaj avtorskimi skladbami, pozneje pa se nam bo pridružila Sandra Feketija, ki bo pela najrazličnejšo novoletno glasbo, plesno razpoloženje pa bo do konca dvignil DJ Ney.
Ste že kdaj gostovali v ljubljanski Operi?
Sodeloval sem pri nekaj manjših projektih, igral z opernim orkestrom, silvestrski večer pa bom vodil prvič in tega se zelo veselim.
Imate radi klasično opero, balet, obiščete kakšne predstave?
Seveda. Nekoč sem celo režiral Mozartovo opero Bastien in Bastiena na mariborskem konservatoriju. Še posebej ljube so mi opere, izvedene v slovenskem jeziku, ne nazadnje je opera glasbeno-scensko delo, kjer je važen tudi dialog, se pravi tudi beseda, čeprav odpeta.
Z Mozartom ste se ukvarjali v več projektih, očitno vam je posebej ljub?
Res je, upodobil sem ga kot igralec v gledališču in pred kamero ter večkrat igral njegovo glasbo na koncertih. Leta 2001 sem v SNG Maribor nastopil v naslovni vlogi v predstavi Amadeus, v kateri so sodelovali vsi ansambli, igralski, operni, baletni in orkester. V tej predstavi sem Mozarta »igral« in »igral«. Poleg tega, da sem igral njegov lik, sem med predstavo tudi igral odlomke iz njegovih klavirskih koncertov z orkestrom in še druge klavirske skladbe. Za te glasbene vložke sem se, ob
študiju Mozartovega lika, temeljito pripravljal, saj sem bil nekoliko iz vaje, kar se tiče koncertnega igranja. Približno pol leta sem po osem ur na dan vadil klavir, poleg vsega preostalega dela za predstavo. Ob 250. obletnici rojstva velikega skladatelja, ki smo jo obhajali leta 2006, pa sva z Markom Vezoviškom napisala scenarij za glasbeni TV film Lepo je biti Mozart, ki življenje in delo skladatelja prikaže skozi kviz. V filmu sem igral deset vlog, poleg Mozarta še devet gostujočih
skladateljev, ki nastopajo v zgodbi. Sicer sem se pa nazadnje lotil lika in dela Ludwiga van Beethovna in tako sva skupaj z Vezoviškom napisala še en scenarij, ki je leta 2020 ugledal luč sveta v glasbenem igrano-dokumentarnem filmu Skrivnosti z Beethovnove ulice.
Glasba in igra sta v vašem ustvarjanju neločljivo povezani, a če bi morali izbirati, kaj ste raje oziroma bolj glasbenik ali igralec?
Tako z glasbo kot z gledališčem sem se srečal zgodaj. V glasbeni šoli sem igral klavir in harmoniko in že takrat vzljubil klasično glasbo, na Drugi gimnaziji Maribor sem bil dejaven v gledališki skupini. Mikalo me je oboje in nekaj semestrov sem študiral klasični klavir na akademiji v Gradcu. Ker pa sem naredil sprejemne izpite tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, sem sicer najprej skušal študirati oboje, a se seveda ni izšlo. Očitno me je v tistem obdobju
bolj privlačilo gledališče, poleg tega si takrat nisem predstavljal, da bi vsak dan med štirimi stenami po osem ur vadil klavir. Privlačilo me je 'zunanje' življenje, hkrati pa se mi je zdelo, da imam že dovolj glasbenega znanja za to, kar potrebujem, zato sem opustil klavir in se povsem posvetil študiju igre. Pozneje sem sicer moral svoje pianistično znanje nadgraditi zaradi določenih projektov, ki so zahtevali popolnega ter predanega pianista na najvišji ravni in tako sem kot solist
koncertiral s kar nekaj orkestri.
Odgovor na vaše vprašanje, ali sem bolj glasbenik ali igralec, pa je pravzaprav – oboje. Glasbo in gledališče prepletam vse svoje življenje in vso svojo kariero, vendar pa se vseskozi trudim, da ne gresta prepogosto skupaj. Ostajam resen dramski in filmski igralec in na drugi strani resen koncertni solist.
Ampak v šansonu, ki je vaša velika ljubezen, gresta z roko v roki?
Res je, šanson čutim kot vez, simbiozo med glasbo in teatrom, navdušuje pa me že od srednje šole, celo francosko sem se začel učiti zaradi tega. Prevajal sem šansone drugih avtorjev, med njimi Jacquesa Brela, pišem pa jih tudi sam. K temu me žene neka notranja nuja. Pišem, da ne pozabim, kaj se mi zgodi v življenju.
Kako bi vas pa vaša hči predstavila?
Rekla bi, moj oče je igralec in glasbenik.
Harmoniko še igrate?
Še, vendar predvsem zato, ker je bolj praktična, če ne drugega, jo lahko kamorkoli neseš s seboj. A moj prvi inštrument ostaja klavir.
Vaša žena je skladateljica Nana Forte. Sta povezana tudi ustvarjalno?
Da, skupaj sva ustvarila glasbo za nekaj predstav, med njimi za Grafenauerjevega Pedenjpeda v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, za Viripajeve Pijane v zagrebški Gavelli, za muzikal Obuti maček po predlogi Andreja Rozmana Roze v Slovenskem mladinskem gledališču, zadnja med njimi pa je Robin Hood, s katero se je začela letošnja sezona v Gledališču Celje. Nana je aranžirala tudi nekaj mojih šansonov za orkester.
Kaj to pomeni, da sta soavtorja glasbe? Da dobesedno skupaj skladata?
Ah ne, to ne gre tako. Skupaj narediva koncept, potem pa si besedilo razdeliva in uglasbiva vsak svoj del.
Intervju je pripravila Alenka Kociper.
Foto: osebni arhiv
