14. 1. 2025 - Pogovori s priznanim režiserjem Krešimirom Dolenčićem, sopranistko Mojco Bitenc Križaj in tenoristom Matejem Vovkom ob premieri Netopirja.

KREŠIMIR DOLENČIĆ, režiser: »Želim si, da bi občinstvo v teh časih, polnih strahu in nesreče, z naše predstave odšlo srečno«

Krešimir Dolenčić, priznani režiser, se v opereti Netopir ne boji raziskovati kompleksnosti likov in situacij, ki jih prinaša dunajska družba, hkrati pa se zaveda, kako pomembno je, da predstava odraža duha časa, v katerem je bila napisana. Njegov pristop združuje ljubezen do francoskega repertoarja in globoko razumevanje zgodovinskega konteksta, v katerem je delo nastalo. Njegova strast do gledališča in želja po prenašanju razkošnosti in radoživosti na oder sta očitni. Dolenčić s svojo izkušnjo in strastjo obljublja, da bo Netopir gledalcem ponudil nepozabno izkušnjo, ki jih bo popeljala v svet razkošja in komedije, hkrati pa jih spodbudila k razmišljanju o globljih temah, ki jih obravnava delo.

Kako ste se kot režiser lotili interpretacije likov in zgodbe, ki je polna intrig in maskiranja? Kakšen umetniški pristop ste ubrali tokrat?
Ni prvič, da delam to opereto. In sploh ni prvič, da delam v podobnem slogu. Znano je, da dogajanje v Netopirju ni ravno K und K (cesarsko in kraljevo, iz nemščine kaiserlich und königlich, op. a.). Tedanja literatura v takrat še zelo mladi avstro-ogrski monarhiji skorajda ni imela česa podobnega. Netopir je bil napisan po francoskem vodvilu Meilhaca in Halevyja. In seveda, gre za tipično delo tega žanra. Sem tudi velik ljubitelj francoskega repertoarja. Režiral sem skoraj vse najpomembnejše francoske operne skladatelje, od Lullyja do Poulenca, skupaj jih je devet, pogosto sem delal tudi veliko Moliera, Feydeauja, Voltaira, Poireta, sodobne francoske pisatelje. Gounodovega Fausta dvakrat, Pogovore s karmeličankami pa štirikrat. Netopir je fantastičen libreto, pravi predhodnik neprimerljivega Georgesa Feydeauja. Njegove režije se lotevam že tretjič z velikim veseljem in spet s čisto drugačnim pristopom. Seveda ne želim pobegniti od umeščanja v neke okvire časa, v katerem je nastalo delo. Najprej zato, ker je to zelo zanimiv čas. Vrhunec uspešne civilne družbe, najvišji možni blišč avstro-ogrske monarhije, ironija z madžarsko grofico, superbogati ruski tajkuni, sobarice, ki vodijo spletke, dekadenca Dunaja, lažno predstavljanje, travestije in vsakovrstne neumnosti, pri čemer se na koncu pravzaprav nič ne zgodi. Tako kot v najboljših vodvilih Georgesa Feydeauja.

Kateri elementi predstave so po vašem mnenju ključni za prenos razkošnosti in radoživosti dunajskega meščanstva na oder?
Ko rečemo dunajsko meščanstvo, nam pridejo na misel podobe. Dunaj kot najidealnejši kraj za življenje po številnih anketah, nato habsburška monarhija, nato Avstro-Ogrska, ki je v naše kraje prinesla veliko, od pravnega sistema, cest, železnic, urbanizma, vojske, kulture in gospodarskih ustanov, prinesla nam je tudi gastronomske običaje, dunajske valčke, frake, Mozartove kroglice in tisto čudovito podobo urejenega sveta, ki ga tako radi pogledamo vsakega 1. januarja z novoletnega koncerta na Dunaju. Na drugi strani pa imamo skrivnostni Dunaj Stephana Zweiga, zakulisje iger, mesto, ki je asimiliralo na stotine narodov, a kljub temu preživi v vseh tistih sacher tortah, dunajskih »šniclih« in Schönbrunu. Lepo, kajne? Zato so veselje, komičnost in zabava eden od osnovnih elementov te operete. Potrebujete tudi precejšnje igralske sposobnosti, tu so elementi komedije dell arte, francoske komedije, od Moliera dalje. Glasbeno je Netopir napisan čudovito. To je res genialno delo, dramaturško, orkestralno, v fantastičnih podrobnostih, karakterizira like z odličnimi arijami, dueti, terceti ...

Ste se ob režiji predstave morda srečali s kakšnimi posebnimi izzivi in če, kako ste jih premagali?
Netopir ima tri dejanja. Zelo spretno napisana. In drugačna. Najprej bogato stanovanje pri Eisensteinovih, potem ples v neki palači kneza Orlowskega in nazadnje zapor. Prvo dejanje je mojstrovina tako libreta kot glasbe, vse je na svojem mestu, pa vendar dopušča svobodo pri oblikovanju vlog, fraziranju, vnašanju značajskih potez. V drugem dejanju smo na pijančevanju, nič kaj podobnem tistemu z novoletnega koncerta. Tam se pije vodka, se lažno predstavlja, služkinje ponižujejo svoje gospodarje, šampanjec teče v potokih in jutri ne obstaja. In zjutraj smo tukaj, v zaporu. Iz knežje hiše pademo v najnižjo možno, žalujočo, bedno, ječo. Tretje dejanje je pravzaprav gledališka predstava z glasbo in je zelo zahtevno za pevce, saj je razmerje med govornim in petim delom skoraj v prid govornemu delu. Ni dolgo, a je napisano senzacionalno in ko ga delaš, je občutek drugačen kot pri prvih dveh. To zahteva posebne igralske sposobnosti. Na srečo se v ljubljanski operni hiši počutim kot doma, za menoj je že veliko nastopov s številnimi solisti, tako da se na vajah zelo zabavamo. Vsi skupaj »igramo« to lepo glasbo. Želim si, da bi občinstvo v teh časih, polnih strahu in nesreče, z naše predstave odšlo srečno. To je moj režijski koncept.

MOJCA BITENC KRIŽAJ, sopranistka: »Opereta je vedno izziv, tako igralsko kot pevsko«

Vloge v operi in opereti se pogosto prepletajo z izjemnimi zgodbami, ki nas popeljejo v čarobne svetove čustev, humorja in glasbene umetnosti. Ena izmed takšnih vlog je vloga Rosalinde v opereti Netopir, ki jo bo v prihajajoči produkciji upodobila sopranistka Mojca Bitenc Križaj. Rosalinda, kot vedra in očarljiva dama, ki se spogleduje z moškimi, prinaša tako komične kot dramatične trenutke, kar predstavlja izziv za vsakega pevca. Mojca se s to vlogo sooča z navdušenjem in odgovornostjo, njena interpretacija Rosalinde pa obljublja, da bo gledalce popeljala v svet, v katerem se prepletajo lahkotnost in kompleksnost človeških odnosov. 

Kakšna je vaša osebna interpretacija vloge Rosalinde in kako se ta lik razvija skozi zgodbo?
Rosalinda je vedra, očarljiva dama, ki se zaveda svoje privlačnosti in to rada izkorišča in se spogleduje z moškimi. Glede na to, da gre za opereto z zgodbo, ki se zgodi praktično v enem dnevu, kakšnega posebnega razvoja njenega karakterja ni. Gre bolj za to, da jo spremljamo, kako se odzove na situacije, v katere se je nehote zapletla. Veliko je komičnih trenutkov in dramatizacije.

Kako se sicer počutite v vlogi, ki je tako ikonična in priljubljena med pevci in občinstvom, hkrati pa premore tudi zahtevne pevske dele, ki vključujejo tako čustvene kot tehnične izzive?
Opereta je vedno izziv, tako igralsko kot pevsko, saj so poleg težkih pevskih linij tudi govorni deli, hkrati pa mora biti vse lahkotno in enostavno. Kolegi, s katerimi ustvarjamo Netopirja, so odlični in počutim se super pri snovanju nove predstave. 

Kateri so vaši najljubši trenutki v predstavi in zakaj?
Težko bi izbrala najljubši trenutek v predstavi, saj smo še med delom in še nimam vpogleda v celotno produkcijo. Je pa zagotovo zame ljubši del Rosalindina arija oz. čardaš, ko pride na zabavo oblečena v madžarsko grofico in pokaže svoj temperament.

MATEJ VOVK, tenorist: »Pomembno je, da opereta ohrani svojo svežino v sodobnem času«

Vloga Eisensteina v opereti Netopir je zahtevna in hkrati zabavna naloga. Tenorist Matej Vovk, ki se bo predstavil v tej vlogi, se zaveda kompleksnosti lika, ki je poln ironičnega humorja in zapletov. V intervjuju z njim razkrivamo, kako se je lotil interpretacije te vloge, ki zahteva tako pevske sposobnosti kot tudi komične veščine. Njegova sposobnost povezovanja z drugimi liki, zlasti z Rosalindo, je ključna za uspeh predstave, saj, kot poudarja, »je njun odnos temelj zgodbe«.

Kako ste se lotili interpretacije lika Eisensteina, ki je poln humorja in zapletov? Kakšne izzive prinaša igranje vloge, ki zahteva tako pevske sposobnosti kot tudi komične veščine?
Pri interpretaciji lika Eiseinsteina sem se osredotočil na njegov prefinjen in ironičen pristop do humorja, na njegovo kompleksno osebnost. Izziv je bil združiti zahtevne pevske trenutke z igralsko dinamiko. Ključno je bilo tudi razumevanje njegovega odnosa z drugimi liki, da bi bil pristop avtentičen in zabaven. Seveda tudi ob pomoči režiserja in kolegov se lik razvije do njegovega sijaja.

Kako ste se povezali z drugimi liki v predstavi, zlasti z Rosalindo, in kako to vpliva na vašo igro?
Odnos do Rosalinde je ključnega pomena, saj je njun odnos temelj zgodbe. Skozi vaje se je razvijala dinamika ljubezni, nesporazumov in humorja. Tako mi je pomagalo razvijati lik Eiseinsteina na čustveni in reakcijski ravni. Odnos do Adele in Falkeja pa še bolj razvija pestrost odnosov in humorja.

Kaj menite, da je ključnega pomena za uspeh te operete v sodobnem kontekstu?
Pomembno je, da opereta ohrani svojo svežino v sodobnem času. Z inovativnim režiserjevim pristopom pa lahko poudarimo teme, kot so človeška slabosti, ljubezen in družbena dinamika. Ne smemo zanemariti dejstva, da je prvotna zgodba postavljena v visokih družbenih krogih na Dunaju. Poleg tega pa je pomembno, da predstava ohrani visok standard glasbene izvedbe. Glasba je srce operete.

Intervjuje je pripravila Kreativna baza.

Foto: Darja Štravs Tisu