Philipp von Steinaecker velja za premišljenega, vsestranskega dirigenta. Na njegovo delo je močno vplivalo mentorstvo Claudia Abbada, s katerim je najprej sodeloval kot violončelist in ustanovni član Mahlerjevega komornega orkestra, nato pa kot asistent in gostujoči dirigent Abbadovega orkestra Mozart. Obširno je sodeloval tudi s sirom Johnom Eliotom Gardinerjem kot član Orchester Révolutionnaire et Romantique. V ljubljanski Operi bo dirigiral Mozartovo opero Cosi' fan tutte, za katero pravi, da se njena težavnost skriva v izjemno zahtevnih vokalnih delih ter v zapleteni in pogosto dvopomenski dramaturgiji same opere. Odkriti, kje se Mozart strinja z libretom, kje ustvari dodatno pomensko raven, pa se mu zdi neskončno fascinantno.
S kakšnimi izzivi se običajno srečujete pri dirigiranju opere in kako jih premagujete? Kaj se vam zdi največji izziv pri dirigiranju prav tega dela – Mozartove opere Cosi' fan tutte?
Dirigiranje opere je seveda zelo kompleksna zadeva. Usklajevanje orkestra in odra, pa tudi razvoj skupne vizije z režiserjem, to je veliko zvezd, ki se morajo uskladiti. Kompleksnost pa je hkrati del fascinacije in zabave! Così je idealna ansambelska opera: šest pevcev, ki so skoraj ves čas skupaj na odru, skoraj komorna igra. Težavnost te opere se skriva v izjemno zahtevnih vokalnih delih ter v zapleteni in pogosto dvopomenski dramaturgiji same opere. Kje se Mozart strinja z libretom, kje
ustvari dodatno pomensko raven? To odkriti je neskončno fascinantno!
Kako se lotevate dela z operno zasedbo, da iz nje potegnete najboljše? Se dirigiranja vokalistov lotevate drugače kot instrumentalistov?
Opera se zame začne z besedilom. Najprej so pomen, izgovarjava in retorična struktura. Šele nato pride na vrsto glasba. S pevci poskušam najti način, kako z njihovo vokalno tehniko poudariti pomen in njihovo interpretacijo besedila. Najprej morajo biti liki v predstavi, šele potem so pevci. Delo z orkestrom je drugačno, ker orkester nima besedila in mu ni treba delovati v tem smislu. Toda ko pogledate natančneje, odkrijete, da je orkester v nenehnem dialogu z besedami pevcev in dogajanjem.
Zlasti v klasičnem slogu je orkestrska glasba strukturirana kot govor in delati moramo na pravilni artikulaciji, frazah in navodilih, tako da je del orkestra tako živahen, tako »govoreč«, kot del pevcev.
Kateri so ključni elementi, na katere se osredotočate pri interpretaciji Mozartove opere, zlasti v smislu zgodovinske izvedbene prakse? Kako ohranjate ravnotežje med tem, da ostanete zvesti skladateljevim namenom, hkrati pa v glasbo vnesete svojo interpretacijo in slog?
Ta glasba je stara skoraj 250 let in povsem naravno je, da se je slog razvijal in spreminjal, odkar je bila napisana. Odkrivanje, kako so ljudje igrali v času Mozarta in kako so zveneli njihovi inštrumenti, nas lahko približa nameram skladatelja in lahko pomaga, da je glasba bolj neposredna in preprosto deluje bolje. To vključuje številne vidike igranja, ki lahko pomagajo tudi pri izvajanju na sodobnih inštrumentih. To vpliva na vibrato, tempo, artikulacijo, fraziranje, pa tudi na glas
inštrumentov. Uporabljamo majhne Mozartove timpane z lesenimi palicami, pa tudi kopijo Walter fortepiana namesto čembala. Toda prakse izvajanja ne vidim na dogmatičen način. Zame je pomoč in še večkrat navdih pri ubeseditvi, artikulaciji in oblikovanju glasbene linije. Ko se enkrat počutiš udobno v idiomu določenega stila in ko neko skladbo zelo dobro poznaš, se začneš tudi svobodno gibati znotraj teh meja. Pri dirigiranju opere je treba sprejeti na tisoče interpretativnih odločitev, saj note
pokrivajo le del tega, kar bi morala biti glasba. Vendar nobena izbira, ki jo naredim, ni mišljena kot odmik od partiture za izražanje lastnih idej, ampak bolj kot poudarjanje namenov skladatelja.
Kaj se vam zdi najbolj nagrajujoče pri dirigiranju opernih predstav v primerjavi s simfoničnimi deli?
To je kompleksnost, a tudi gledališki vidik. Izvajati zgodbo v glasbi je bolj konkretno kot izvajati simfonijo, hkrati pa je zelo umetna situacija, da se pojoči igralci pretvarjajo, da so ljudje iz resničnega življenja. Ta stalna ločnica med realnostjo in umetnostjo je tako zabavna. Cilj je poskusiti popeljati občinstvo s seboj na to potovanje in ga poskušati prepričati, da sprejme to paradigmo. Po tem postane vse mogoče. Mislim, da je opera v številnih pogledih simbol tistega, kar nas dela
velike kot vrsto ...
Če se zazrete nekoliko v prihodnost, ali obstajajo kakšne posebne operne produkcije ali projekti, ki se jih v prihodnosti še posebej veselite?
Veliko jih je. Trenutno sem navdušen nad Così in zbujam se in spim s to glasbo. Tudi moj posnetek Mahlerjeve 9. simfonije prihaja prihodnji mesec in je sploh prvi posnetek te glasbe na inštrumentih, za katere je skladal Mahler. To je tako razburljivo! Pozneje poleti bom dirigiral prvo izvedbo Mahlerjeve 5. simfonije na starih inštrumentih v čudovitem projektu z Orkestrom Akademije Mahler, ki ga bomo popeljali v dunajsko Konzerthaus, Concertgebouw v Amsterdamu, die Cologne Philharmonie in
Philharmonie de Paris.
Pripravila: Kreativna baza
Foto: Darja Štravs Tisu
