Yulia Roschina je režiserka opere Trubadur.

Kaj vas je pripeljalo v Slovenijo?
Rodila sem se v Moskvi in živela v Rusiji do svojega osmega leta, ko sva se z mamo, ki se je vnovič poročila, preselili v Slovenijo, natančneje na Primorsko. 

Ste zdaj torej Primorka?
Ja, zdaj živim spet na Primorskem. Ko sem vpisala študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, sem se namreč preselila v Ljubljano in tu ostala enajst let. Pred štirimi leti pa sem se vrnila na Primorsko, od koder potujem in delam po vsej Sloveniji. 

Kako to, da ste šli na akademijo šele pri štiriindvajsetih?
Ko sem prišla v Slovenijo, sem prvi razred ponavljala, tako da sem bila vedno malce starejša od sošolcev. Po gimnaziji sem začela študirati turistiko v Portorožu, med študijem pa sem delala v koprskem gledališču kot hostesa. Ker me je delo na odru in za odrom zelo zanimalo, sem sčasoma dobila še druge zadolžitve, bila sem biljeterka, šepetalka, rekviziterka in sem skozi vse te poklice sodelovala pri procesih nastajanja predstav. Takrat se je v meni prebudilo vse, s čimer me je mama obogatila v otroštvu. V Moskvi sva namreč redno obiskovali baletne, operne, lutkovne in druge, tudi cirkuške predstave, skratka že zgodaj sem spoznala različne zvrsti gledališča in to obdobje se je močno vtisnilo v moj spomin. Ko sem se odločila za študij režije, nisem natančno vedela, kaj vse vključuje, razmišljala sem tudi o študiju igre. Ampak se v tistem obdobju nisem počutila dovolj suvereno, da bi se na odru izpostavljala kot igralka. Danes seveda vem, da moram biti kot režiserka še bolj suverena in si kot nekdo, ki na prvi vaji pred množico sodelujočih celotni ekipi predstavi svoja intimna razmišljanja, prav tako ali še bolj izpostavljen.

Delujete v dramskem, opernem in lutkovnem gledališču, kaj vas privlači v operi?
Odločitev, da se preizkusim v režiji opere, se je zgodila spontano in v meni odprla povsem novi svet režijskega razmišljanja in izraza. Gledalca rada nagovarjam skozi podobe, simbole in arhetipe in prav ti elementi v operi pridobijo prostor za režijsko poetiko. 

Menda radi pojete, ste si kdaj želeli peti v operi?
Pravzaprav me petje spremlja že od otroštva, ko sem obiskovala osnovno glasbeno šolo, igrala sem klavir in pela v pevskem zboru. Ravno v tistem obdobju so me nagovarjali, da bi vpisala operno petje, vendar se kot mlado dekle za to nisem odločila. Danes pojem v ženski vokalni skupini Kvali, v kateri pojemo gruzijske in albanske ljudske pesmi. Skupaj ustvarjamo že deset let, koncertiramo po vsej Sloveniji in zunaj naših meja – nastopile smo tudi na Kosovu in v Gruziji.

Trubadurja ste se odločili prikazati skozi ženske oči. Zakaj?
Zgodbo gradi toliko tragičnih elementov, ki se skozi njen razvoj le še stopnjujejo, da se ob prvem branju zdi skoraj neverjetna. Zato sem se odločila, da jo bom (pre)brala in mislila kot mitološki zapis, torej, da se vanjo ne bom poglabljala skozi psihologijo, temveč skozi arhetipsko in simbolno. Rdeča nit, ki se navezuje na nasilno smrt Azucenine matere, ki so jo sežgali na grmadi, je bila moje osnovno izhodišče. Lik Azucene je zelo pomemben, saj je tudi Verdi sam sprva želel opero poimenovati po njej.

Azucena je špansko ime za cvetlico, belo lilijo, ki jo v angleškem jeziku imenujejo tudi Madonna lily, kar v slovenskem prevodu pomeni lilija Device Marije. Ta cvetlica je stara tri tisoč let in je skozi čas nosila različne pomene v različnih časovnih obdobjih in krajih sveta. Kristjani so jo uporabljali kot simbol čistosti in kreposti v čast Devici Mariji. Uprizoritev bere sežig na grmadi kot simbolni izbris vsega, kar simbolizira ime Azucena, torej čistosti, kreposti, moči ženskega načela, katerega predstavnica je Devica Marija. Ker pa je Azucenina mati ciganka, cigane pa od nekdaj močno povezujemo z magijo, je z njenim sežigom bilo sežgano in s sveta izbrisano tudi vse, kar je povezano z magičnim, mističnim, nevidnim, nezavednim, čustvenim, intuitivnim, nagonskim in iracionalnim. Tako se celotna zgodba dogaja na pogorišču prejšnjega sveta. Dogajalni prostor so ruševine nekoč delujočega svetišča, ki je nekdaj, daleč v prazgodovini, služilo čaščenju Narave, Matere Zemlje, katere osrednji simbol je (bila) Luna s svojimi menami, pomeni in vplivi.

Trubadur je izjemno uspešna opera že od krstne izvedbe leta 1853, ste imeli zaradi tega kaj treme, preden ste se lotili dela?
Čutila sem predvsem odgovornost, kot do vsakega velikega ustvarjalca. Kot režiserka si vedno prizadevam, da bi začutila avtorjevo izhodišče, misel in esenco tistega, kar je želel s svojim delom sporočiti, da bi nato lahko čim bolj natančno to sporočilo prevedla v svoj uprizoritveni jezik. Giuseppe Verdi je mojster, do katerega čutim neizmerno spoštovanje, tudi po neskončnem poslušanju in uprizarjanju te opere, me njegova glasba gane prav na vsaki vaji. 

Kakšna je Yulia Roschina kot gledalka?
Yulia se kot gledalka popolnoma prepusti in dopusti, da se je umetniško delo dotakne. Verjamem, da ima vsako umetniško delo, ki me povabi kot gledalko, nekaj zame. Obožujem gledališče, ki me zaobjame v celoti, s srcem, dušo in telesom. Ko se predstava zgodi v meni, ko prebudi moj notranji svet, odpre asociativna polja, domišljijo in me popelje globlje vase. Pomembno je, da smo ustvarjalci iskreni in ta trud je vselej vreden aplavza. Hvaležna sem, da lahko v gledališču prisostvujem tako kot gledalka in kot ustvarjalka. Ustvarjati v gledališču je zame privilegij.

Intervju je pripravila Alenka Kociper.

Foto: Darja Štravs Tisu