Andrei Morozov je sedemnajstletni dijak ruskega rodu, ki obiskuje Elektrotehniško-računalniško Strokovno šolo in Gimnazijo Ljubljana. Doma je iz Perma v Rusiji, skupaj s starši in mlajšo sestrico pa se je pred tremi leti preselili v Slovenijo, ker je njegov oče pri nas našel novo zaposlitveno priložnost. Štipendist Fundacije za ustvarjalne mlade je postal s projektom Flare, za katerega je prepričan, da ima velik tržni potencial.

V Sloveniji se že od vsega začetka dobro počuti, zato samozavestno pravi: »Obrnil sem nov list v svojem življenju, nova država, nov lifestyle!« Fant za svoja leta zelo zrelo razmišlja, že pri rosnih štirinajstih je prišel do spoznanja, da ne sme ponavljati starih 'napak': »Ne smem izgubljati časa z zabavo, temveč moram vsak trenutek izkoristiti za resne stvari.« Samosvoj mladenič zaradi dobrega znanja angleščine v novi šoli sicer ni imel veliko težav, se pa še danes spopada s slovničnimi zavoji našega jezika, ki ga še ni povsem osvojil, kot sam pravi: »Pri pouku slovenščine nisem ravno najboljši, ampak se trudim.«

Že od zgodnjega otroštva ga fascinirata računalništvo in elektrotehnika nasploh. »Mama mi je povedala, da sem že pri štirih letih kar naprej tlačil žice v leseno omaro, da bi naredil transformator,« pove Andrei. Ko je bil star 12 let, se je z računalništvom začel resneje ukvarjati in se odločil, da se bo naučil kakšnega od programskih jezikov. »Pa mi sprva ni šlo, ker nisem vedel, kaj sploh hočem sprogramirati. Kmalu sem dojel, da potrebujem idejo za izdelek. Ko imaš v glavi nekaj konkretnega, ko imaš pred seboj jasen cilj, je veliko lažje začeti akcijo,« razlaga.

Potem so stvari stekle. Ko je vedel, kaj hoče, se je lahko zelo hitro naučil programiranja in že po mesecu dni ustvaril svoj prvi produkt. To je bila digitalna platforma za osnovne šole Edu2Think, ki bi nadomeščala konvencionalne teste na papirju. »Takrat še nisem vedel, da se tega nisem spomnil prvi, na trgu je že bila vrsta podobnih rešitev, kot so denimo Moodle ali Chamilo.« Vendar ga konkurenca ni prestrašila, svoj produkt je ponudil inštruktorjem. V podjetništvo je skočil kar na glavo. Po letu dni stagnacije se je odločil, da se bo vendarle lotil česa drugega, prišel je namreč do zaključka, da njegova prva ideja morda ni bila najboljša, pa tudi število uporabnikov ni bilo dovolj veliko, da bi s platformo lahko spodobno zaslužil.

Andrei Morozov je zelo samostojen fant, ki v vsakem položaju vidi priložnost za napredek in rad preseneča. Programiranja se je, kot rečeno, naučil povsem sam, brez pomoči staršev, mentorja ali učitelja. »Nekateri menijo, da bi mi šlo bolje z izkušnjami starejših, jaz pa mislim, da sem se na ta način naučil tudi samodiscipline,« nadaljuje svojo pripoved.

Ko se je izuril v programiranju, je želel oblikovati kakšno spletno stran. Lotil se je iskanja potencialnih 'naročnikov' in se spomnil sošolca, ki je rad risal. Ogledal si je njegove grafične umetnije in predlagal, da bi sklenila poslovno partnerstvo, kajti prepričan je bil, da bi sošolčeve grafike lahko dobro prodajal preko spletne trgovine. Stvari pa spet niso šle gladko, omenjeni sošolec je bil sicer za, vendar je hitro obupal in odstopil od 'posla', brž ko mu je Andrei razložil koliko dodatnega dela bi mu ta dejavnost prinesla.

»Po tej zabavni dogodivščini spet nisem vedel česa naj se lotim, vse dokler nisem pri prenašanju ene od igric naletel na računalniški virus,« nadaljuje Andrei. Namesto, da bi se predal slabi volji, je le zastrigel z ušesi, težavo pa pretvoril v idejo spletnega kataloga igric z možnostjo prenosa brez virusov. Začel je testirati računalniške igrice. Preprosto jih je nameščal na svoj računalnik in če se je izkazalo, da je z njimi vse v redu, jih je dodal v svoj katalog. Pri tem se je naučil, da neuspeh ni vedno slaba stvar, temveč samo eden od korakov na poti k uspehu. Po treh mesecih preizkušanja je dobil ponudbo iz nekega ruskega podjetja, da bi zanje oblikoval spletno stran in postavil spletno trgovino. To naključje je botrovalo dejstvu, da je imel že pri trinajstih lasten studio za oblikovanje spletnih strani. »Našli so me seveda prek mojih sorodnikov, saj sta oče in mama vsem razlagala o mojem katalogu igric in me hvalila, 'kako genialen sem',« v smehu pove mladi podjetnik in nadaljuje: »Vedeli so, da imam komaj 13 let, ampak to jih ni motilo. Podjetje je sicer med veliko krizo v Rusiji propadlo, zato s tem delom res nisem veliko zaslužil. Račun je znašal komaj 120 evrov, ampak to je bilo prvih 120 evrov, ki sem si jih v življenju sam prislužil,« ponosno pristavi.

Zaradi znanja programiranja in podjetniške usmerjenosti so sošolci in prijatelji Andreia seveda začeli gledati kot posebneža, ki se mu je bolje izogniti. »Skoraj v vsakem okolju sem bil izoliran, a sem kljub temu našel nekaj zelo dobrih prijateljev, čeprav jih lahko preštejem na prste ene roke,« iskreno pove. V prostem času, kadar si ga seveda vzame, rad kolesari, zadnje čase pa tudi veliko bere. Ne, seveda ne ruskih klasikov, temveč predvsem knjige o podjetništvu in tehnologiji. Prepričan je, da se iz takšnih knjig človek lahko veliko nauči, tudi če so na prvi pogled dolgočasne.

Med štipendiste Ustvarjalnikove Fundacije za ustvarjalne mlade se je Andrei Morozov zapisal z idejo Flare, to je neke vrste elektronska kresnička, ki malčke varuje v prometu. Rodila se je v Zavodu 404, kjer so mlademu ruskemu fantu pomagali fizično izdelati prvo digitalno napravo. »Deluje kot nekakšen GPS, čeprav to ni. Starši lahko s posebno aplikacijo ves čas spremljajo lokacije, kjer se v danem trenutku nahaja njihov otrok, opremljen s Flare, elektronsko kresničko,« pojasni 17-letni mojster elektronike in dodaja: »Ni jim treba ves čas gledati na telefon ali računalnik. Uvedli smo namreč dodatno funkcijo. Starši si lahko v naprej nastavijo lokacijo in ko otrok pride v šolo, na primer, ali domov, jih njihova naprava na to opozori s piskom, vibracijo, ali kakšnim drugim obvestilom. Ohišje naprave je narejeno iz posebne plastike, ki odbija svetlobne žarke, znotraj pa je elektronsko vezje, ki sem ga s pomočjo svoje delovne skupine sprogramiral sam. Materiale pa večinoma nabavljamo v Nemčiji in ZDA, odvisno za katero komponento gre. Prav v Nemčiji, na primer, v tovarni, kjer nam tiskajo vezja, do neke mere že sestavijo Flare. Večje proizvodnje še nismo zagnali, ker še vedno iščemo najkakovostnejšega in cenovno najbolj ugodnega ponudnika za večje serije izdelka.«

Kot pravi Andrei, tudi pri tej preizkušnji ni šlo vse 'po maslu'. Pri delu s skupino Flare je spoznal, da je vodenje ljudi zahtevna naloga, prav tako pa tudi izdelava poslovnega načrta za trženje produkta. Na tem področju fantu mentorsko pomagajo pri Ustvarjalniku, za kar jim je seveda hvaležen, prav tako pa tudi svojemu pokrovitelju Novi ljubljanski banki, ki mu vsak mesec nakaže štipendijo, s katero lahko vsaj delno pokrije stroške razvoja projekta. Zastavil si je zelo ambiciozen cilj: »Zelo bi bil zadovoljen, če bi lahko že v letošnjem septembru, na začetku šolskega leta, s Flare opremili vsakega slovenskega prvošolčka. Pri tem seveda računam na sodelovanje s kakšno pristojno inštitucijo za varnost prometa, ki bi s pomočjo Flare lahko tudi bolj učinkovito načrtovala umestitev prehodov za pešce v prostor, saj bi strokovnjaki na aplikaciji lahko spremljali, na primer, kje največ otrok prečka cestišče. To je eden od družbeno odgovornih argumentov, ki me žene naprej, če bom s projektom Flare lahko tudi kaj zaslužili, bo pa še toliko bolje,« odkrito pove simpatičen in podjeten mladenič.

V prihodnosti si seveda želi ostati v podjetništvu in še naprej razvijati svoje poslovne ideje. Morda bo že kmalu imel največji web studio, ki bržčas ne bo omejen le na Slovenijo. Najbolj ga vleče v svet elektrotehnike, a se zaveda, da mu pridobljene podjetniške veščine v prihodnje lahko nadvse koristijo. »V današnjem času, ko je tehnologija dvigalo sveta, se moramo opreti na povezovanje različnih znanj,« je prepričan Andrei Morozov, ki poznavalsko dodaja: »Sodelovanje in naklonjeno lokalno okolje sta pomemben del uspeha v podjetništvu.« Sedemnajstletnik ne zagotavlja, da bo na dolgi rok ostal v Sloveniji. Tu je našel udobno gnezdo za dober začetek, ni pa prepričan, da je tako majhna država kot je naša, najbolj primerna za tiste, ki si želijo leteti daleč in visoko.

www.ustvarjalnik.org

Foto: osebni arhiv


Nazaj