Projekt Zgodbe, ki povezujejo je nastal v sodelovanju med Muzejem pošte in telekomunikacij iz Slovenije, ki deluje v okviru TMS, in Muzejem komunikacij iz Portugalske Fundação Portuguesa das Comunicações, njegov namen pa je predstavljati in primerjati dediščino pošte in telekomunikacij obeh držav. V okviru projekta tokrat predstavljajo razvoj in uporabo telefonskih govorilnic. V obeh državah so se javni telefoni pojavili konec 19. stoletja, Portugalci so lahko prvič javno telefonirali leta 1887, uporabniki v Sloveniji pa deset let pozneje.
Prve javne telefone na Portugalskem so namestili na poštah in v telefonskih govorilnicah na javnih mestih, uporabniki pa so klicali preko operaterja, ki je vzpostavil klic. Leta 1930 je z avtomatizacijo telefonskega omrežja telefon postal vse pomembnejši pripomoček v komunikaciji med ljudmi, zato pa se je povečalo povpraševanje po telefonskih storitvah. Družba ATP je dobila dovoljenje za namestitev telefonskih govorilnic v Lizboni in Portu. Sprva so bile kabine narejene iz armiranega betona in zastekljene, podobno kot v Angliji so jih imenovali kioski, leta 1970 pa so jih zamenjale aluminijaste z zložljivimi vrati.
V Sloveniji so prvo javno govorilnico postavili oktobra 1897 v poštni palači v Ljubljani, skupaj s telefonskim omrežjem, na katerega je bilo priključenih 66 naročnikov. Decembra istega leta so jo priključili tudi v Mariboru. V začetku 20. stoletja so se jim pridružile še govorilnica v Celju in dve v Gorici. Do druge svetovne vojne je njihovo število naraslo na devetnajst v Ljubljani in pet v Mariboru. Leta 1979 je bilo v Ljubljani že 245 telefonskih govorilnic, še leta 2007 pa jih je po vsej Sloveniji delovalo 3383. Ulične govorilnice so sprva delovale na kovance, kasneje na žetone in slednjič na magnetne kartice.
