Planinske poti v slovenskih gorah so glede na tehnično zahtevnost kategorizirane kot lahke, zahtevne in zelo zahtevne, nasploh pa se je treba zavedati, da to niso turistične poti in zahtevajo primerno opremo in usposobljenost. Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti in pridobivanje informacij o njeni tehnični zahtevnosti, dolžini in izpostavljenosti, cilj moramo prilagoditi svojim psihofizičnim sposobnostim in se v gore odpraviti s primerno opremo, saj je najpogostejši vzrok nesreč v gorah zdrs, ki je predvsem posledica neprimerne obutve, neizkušenosti oziroma utrujenosti.

Planinske poti v slovenskih gorah so označene s Knafelčevo markacijo (belo piko v sredini obkroža rdeč kolobar), glede na tehnično zahtevnost pa so razvrščene na lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti. "Za gibanje po lahki planinski poti potrebujemo planinske čevlje, pri hoji si ni treba pomagati z rokami, lahko pa si s pohodnimi palicami. Na zahtevni planinski poti si na posameznih težjih mestih pomagamo z rokami, varovala nam pomagajo pri ohranjanju ravnotežja. Zelo zahtevna planinska pot, kjer je uporaba rok nujna, ima vgrajene kline in jeklenice, ki nam omogočijo varen prehod na območjih, ki bi bila sicer za običajne planince neprehodna, priporočljiva je uporaba samovarovalnega kompleta. Zaščitna čelada je priporočljiva na vseh poteh, kjer je možnost padajočega kamenja. Predstavlja tudi zaščito pri padcih in udarcih glave ob podlago, zato je nepogrešljiva na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, na meliščih in mestih, kjer pot vodi pod stenami," razloži Bogdan Seliger, načelnik Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije, in dodaja: "Po dogovoru Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA) se tudi v Sloveniji tehnična zahtevnost poti označuje na usmerjevalnih tablah, kjer prazen trikotnik pomeni zahtevno in trikotnik s klicajem zelo zahtevno planinsko pot; če teh dveh znakov ni, je planinska pot lahka. Prav tako je tehnična zahtevnost poti označena na vseh planinskih zemljevidih, kjer polna rdeča črta predstavlja lahko planinsko pot, črtkana zahtevno in pikčasta zelo zahtevno."

Tako v novinarskih prispevkih kot med obiskovalci gora se pogosto pojavlja napačno poimenovanje zelo zahtevnih planinskih poti, ki se jih zamenjuje s feratami, na kar je planinska zveza opozorila že na novinarski konferenci pred začetkom poletne planinske sezone. Tominškova pot na Triglav, Kopiščarjeva pot na Prisojnik, Hanzova pot na Malo Mojstrovko, Kremžarjeva pot na Kočno, pot iz Cirja na Lisco in druge so v planinski organizaciji kategorizirane kot zelo zahtevne planinske poti, kjer hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje, opremljene so z jeklenicami, klini in stopi, da si z njimi pomagamo pri napredovanju in prehodu zahtevnega območja, pomenijo povezavo izhodišča s ciljem in potekajo po naravnih prehodih. Razlikovati jih moramo od ferat, plezališč z varovanjem, ki sodijo med adrenalinske športne objekte v naravnem okolju, običajno so v bližini naselij kot dopolnitev turistične ponudbe in niso del planinske infrastrukture. Na feratah, kjer je večji poudarek na plezanju in so kljub možnosti lažjih prehodov speljane prek zahtevnejših in atraktivnejših predelov, se od plezalca zahtevata večja psihofizična kondicija in moč v rokah, zanj je cilj pot/ferata in ne vrh hriba oz. gore.

Ferate nimajo statusa planinske poti in tudi niso označene s planinsko markacijo, tako kot planinske poti, skrbniki katerih so planinska društva. V Sloveniji imamo 808 registriranih markacistov, ki prostovoljno skrbijo za mrežo več kot 10.000 kilometrov planinskih poti, od tega je 50 kilometrov zelo zahtevnih in 81 kilometrov zahtevnih poti, preostale so kategorizirane kot lahke planinske poti.

"Prav tako se planinske poti med seboj razlikujejo glede količine in vrste nameščenih varoval, saj na primer na Mrzlo goro iz Matkovega kota oz. od slapa Rinka vodi zelo zahtevna planinska pot, kategorizirana enako kot npr. Tominškova pot na Triglav ali Kopiščarjeva na Prisojnik, ki sta obširno opremljeni z jeklenico in zato primerni za uporabo samovarovalnega kompleta, medtem ko ta za vzpon na Mrzlo goro ni toliko uporaben, planinci morajo za napredovanje uporabljati bodisi kline bodisi naravne razčlembe. Zato je pomembno, da pred odhodom v gore pridobimo potrebne informacije o poti, na katero se odpravljamo, najzanesljivejši vir so planinski vodniki," poudarja generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko. Inštruktor planinske vzgoje in dolgoletni vodnik PZS še razloži, da je lahka planinska pot lahko tudi fizično naporna in zahteva veliko pozornosti: "Lahka planinska pot še ne pomeni, da je ta pot lahka tudi za nekoga, ki s hribi še nima izkušenj. Lahkih poti po planinski kategorizaciji ne moremo enačiti z lahkimi označenimi pohodniškimi ali turističnimi potmi po dolinah. Na Kamniško sedlo iz Kamniške Bistrice vodi lahka planinska pot, a za vzpon potrebujemo tri ure in 45 minut. V prvem delu poti skozi gozd po kombinaciji kamenja in zemlje, prerasle s koreninami, je potrebne veliko pozornosti, še posebej v mokrem. Zgornji del poteka po južnem pobočju, po popolnoma odprtem terenu, kjer ni zaščite pred sončno pripeko, zaradi drobirja na poti je še bolj izpostavljena. Zaradi vsega navedenega je vzpon do Kamniškega sedla zahteven zalogaj, dosti zahtevnejši od npr. lahke planinske poti na Zelenico ali Krnska jezera, prav vsaka pa od planinca zahteva primerno opremo in usposobljenost."

Zavedati se je treba tudi, da je Slovenska planinska pot zelo zahtevna obhodnica, ki je nikakor ne moremo enačiti z daljinskimi potmi, priljubljenimi v tujini, kot je npr. romarska pot Camino oz. Jakobova pot, še poudarja Planko. Da bo korak tako domačih kot tujih obiskovalcev slovenskih gora varnejši, da bodo primerno opremljeni, da se bodo znašli na planinskih poteh ali v primeru nesreče v gorah, je Planinska zveza Slovenije v sodelovanju z Gorsko reševalno zvezo Slovenije pripravila zgibanko z napotki za varnejši obisk gora poleti v slovenščini in angleščini, tik pred izidom je tudi vodnik Slovenska planinska pot v angleščini.

Foto: Manca Ogrin


Nazaj