Fotografski razstavi, performansi, plesne predstave, koncerti, pogovori z gostujočimi umetniki in tistimi Afričani, ki živijo v Sloveniji, plesna in ustvarjalna delavnica za otroke, film, bazar bodo za nekaj dni Ljubljano obarvali afriško. Da bomo lažje odškrtnili zastrti pogled na ne tako zelo daljni kontinent. Afrika ni samo predel sveta, ki nam ga redko dozirane novice barvajo krvavo, lačno, v boju za vodo. Afrika je mnogo več in Exodos to ve.

O 19. FESTIVALU
Bodoči arhivi: fokus Afrika

Mislec Achille Mbembe (Kamerun, Južna Afrika) opozarja: »Prepletanje svetov je že dolgo afriški način pripadanja svetu.« Umetnik Boyzie Cekwana (Južna Afrika) pa o medkulturnih umetniških festivalih razmišlja: »‘Sodobno'je izrazito evropocentričen fenomen; sporen, kot si tudi zasluži. Obstoj (takih festivalov) nekako razblinja mit o edinstveni evropski definiciji sveta oz. svetov.«

Zdi se, da mnoge umetnike z našega programa ne druži veliko. Ustvarjalno se razvijajo v zelo različnih kontekstih, na afriški celini in zunaj nje. Iskati povezave med njihovimi stvaritvami, ki se ukvarjajo s tako raznolikimi vsebinami, preobraženimi v tako raznovrstne oblike in jezike, ni najbolj smiselno.

V Bodočih arhivih sodeluje večstranski umetnik Nástio Mosquito (Angola, Belgija), ki v svojem poetičnem performansu preiskuje pojme sebstva, identitete, vere in državljanstva v močno nabitem geopolitičnem kontekstu. Koreograf Faustin Linyekula (DR Kongo) koplje po lastni preteklosti in preteklosti svoje dežele, da bi se (v Dialogih) z drugimi afriškimi umetniki, kot je Moya Michael (Južna Afrika), pripravil na prihodnost, ki mora prinesti tudi temeljite spremembe. Pretanjena osebnost Josephine Baker navdihuje Marlene Montero Freitas (Kapverdski otoki, Portugalska), da skuša evropski pogled, ki vztrajno bremeni afriške umetnike, preusmeriti v njihovo delovanje in identiteto. Kinshasa Electric (DR Kongo, Kanada, Nemčija, Belgija) nam prek plesov mlade prihajajoče generacije kaže, da imajo globalni pop in lokalni kongovski ritmi več skupnega, kot smo si kdajkoli mislili. Boyzie Cekwana (Južna Afrika) nadaljuje dekonstrukcijo in dekolonizacijo evropsko-afriških odnosov. Kapwani Kiwanga (Tanzanija, Kanada, Francija) nas, opremljena z viri od ZF kulture do protikolonialističnih zgodb, vabi v afro-futuristični univerzum. Fotograf Sammy Baloji (DR Kongo, Belgija) raziskuje vpliv globalizacije in afriško-kitajskih izmenjav na imaginarij kongovskih rudarjev. Mamela Nyamza (Južna Afrika) se provokativno poigrava s pričakovanji, na katere je kot ženska in plesalka naletela med odraščanjem v Cape Townu. Navezujoč se na svoje bogate severnoafriške in evropske plesne izkušnje, Radauan Mriziga (Maroko, Belgija) preiskuje dinamiko med izvajalcem in gledalcem. In glasbenik Neo Muyanga (Južna Afrika) s pomočjo zakladnice glasbenih tradicij svetovnega juga na novo izumlja pop in klasiko. Omenjeni umetniki očitno svoja dela plemenitijo zelo osebno, s povezavami, ki so jih stkali z Afriko. A na osnovi tega sklepati o skupni afriški umetniški identiteti, bi bilo najbrž pretirano.

Naj bom torej provokativen: Zakaj naj bi se evropski festival uprizoritvenih umetnosti osredotočil na določeno regijo? Na podlagi opisanega programa bi zlahka sklepali: Afrika ne obstaja. Ali vsaj: Afrika ni dežela - četudi se zdi, da tako številni imaginariji zrcalijo nasprotno. To je morda najpomembnejše, kar lahko potegnemo iz tega fokusa na Afriko: Čas je, da se premaknemo izpod esencialističnega in skrajno ideološkega krova. Soočimo se s heterogeno realnostjo današnje »afriškosti«, ki sega onkraj meja kontinenta. Namesto da jo poenostavimo v formulo ali festival, jo lahko resno jemljemo le tako, da priznavamo njeno kompleksnost.

Kljub tem razlogom, ki postavljajo legitimnost Fokusa Afrika pod vprašaj, je mogoče razviti par argumentov za naložbo vanj. Afrika je ogromna celina, a tudi razdrobljena. Tvorijo jo številne, tudi umetniško nepovezane enklave. Ne le zaradi velikanskih razdalj in pomanjkanja infrastrukture, temveč tudi zaradi vseh državnih mej, podedovanih iz kolonialnih časov. Te so preprečile, kar je bilo od nekdaj bistveno za ustvarjanje in širjenje afriške umetnosti: mobilnost in izmenjavo. Mobilnost med deželami in regijami, med podeželjem in mestom, med raznovrstnimi umetniškimi praksami, med umetniki in njihovimi občinstvi: vse to je bilo v zadnjih desetletjih na afriški celini težavno. Toda v zadnjih letih se stanje v afriških globalizirajočih se mestih neverjetno hitro obrača.

Fokus Afrika v osnovi nima namena ustvariti posnetek stanja današnje afriške uprizoritvene umetnosti. Prej mu je bistvo začasno vzpostaviti nekakšen »afropolitanski« kontekst, kakršnega najdemo danes v velikanskih, vrvečih, multikulturnih in večjezičnih afriških metropolah. Kinšasa, Nairobi, Adis Abeba, Johannesburg, Lagos, Dakar - v svojem naročju imajo ves svet. V njih se porajajo novi in v prihodnost usmerjeni umetniški arhivi, ki se napajajo iz hibridnih mešanic kultur, tesno povezanih tudi z diasporo. Življenje in ustvarjanje v teh mestih postaneta način bivanja v svetu.

Prav to bi rad (na mikroravni) dosegel naš festival: ustvariti začasen uprizoritveni prostor, z vso kompleksnostjo in raznovrstnostjo današnjih afriških umetnikov, njihovih praks, povezav s celino, vpliva diasporske izkušnje in mnogoterih vezi, ki jih imajo z ostalim svetom. Festival, ki omogoča evropskim in drugim občinstvom udeležbo v iskrenih umetniških in človeških izmenjavah ter odziv nanje, ne pa udeležbe v ohranjanju evropocentričnih ali eksotičnih mnenj, kakšne da so uprizoritvene umetnosti ali kakšen sod smodnika da je afriška celina.

Fokus Afrika naj bi nam omogočil raziskati bodoče arhive - odprte, hibridne, kompleksne. In vanje vlagati.

Očitno je torej, da je glavni namen tega programa igrivo pričevanje o lastni nemožnosti. Da bi pokril raznovrstne umetnike, ki živijo in ustvarjajo na celini s 53. državami in z več kot milijardo ljudi, ... je obsojeno na nejasnost, celo popačenje. Prav tako še zahtevnejše, da bi skušal odgovoriti na vprašanja, kot so: Kaj je Afrika in kdo so današnji afriški umetniki? Kaj jih povezuje in kaj afriškega jim je skupno? Mar biti Afričan nujno pomeni bivati na tej celini, biti črn? In kakšen je vpliv diaspore? Nástio Mosquito, Elvira Dyangani Ose, Faustin Linyekula, Moya Michael, Boyzie Cekwana, Marlene Montero Freitas, Radouan Mriziga, Mamela Nyamza, umetniki v Kinshasa Electric, Kapwani Kiwanga, Sammy Baloji in Neo Muyanga nam ponujajo svoja navdihujoča dela in morda kakšen odgovor. - Jan Goossens, kurator

KURATOR
Jan Goossens, umetniški direktor, Belgija
Jan Goossens že 20 let živi in dela v Bruslju. Študiral je v Antwerpnu, Leuvnu in Londonu. Po diplomi se je zaposlil v operi in več let delal kot dramaturg skupaj z ameriškim režiserjem Petrom Sellarsom. Med leti 2001 in in 2014 je delal kot umetniški direktor KVS Bruselj, kjer je svoje delo posvetil preoblikovanju gledališča v interdisciplinarni in večjezični mestni prostor, ter vzpostavljanju močnih vezi Bruslja z drugimi kraji po svetu. Je eden od pobudnikov projekta Kongo, prek katerega to gledališče podpira kongovske umetnike in kulturne ustanove ter jim pomaga promovirati njihovo delo. Goossens je tudi soustanovitelj mreže Shared Spaces, ki se osredotoča na medcelinsko mreženje kulturnih akterjev in podpredsednik evropske gledališke mreže IETM. Je redni kolumnist medijev De Morgen, De Standaard in Le Soir.

PRODUCENTKA
Nataša Zavolovšek, Slovenija

SODELOVANJE Z UNICEFOM
19. Exodos bo imel letos tudi dobrodelno noto. Zavod Exodos Ljubljana bo 1 evro od vsake prodane vstopnice namenil za UNICEF-ov program pomoči sirotam v Čadu. Dobrodelni pa bodo lahko tudi obiskovalci festivala. S poslanim SMS sporočilom s ključno besedo OTROCI5 na 1919 bodo prispevali 5 evrov za pomoč otrokom v Afriki, na bazarju pa bodo lahko posvojili tudi UNICEF-ove Punčke iz cunj in tako omogočili cepljenje otrok v državah v razvoju proti nevarnim otroškim boleznim.

O FESTIVALU EXODOS
Exodos eden od najstarejših in pomembnih festivalov sodobnih odrskih umetnosti v Sloveniji in regiji. Od svojih začetkov v letu 1995 predstavlja prostor za stičišče evropskih in svetovnih kultur, ki prinaša občinstvu novosti in omogoča drugim kulturam, da se predstavijo in promovirajo. Je sinonim za širjenje kulturnih obzorij in prepletanje medkulturnih izkušenj na različne načine. Organizacija festivala Exodos poteka pod vodstvom Zavoda Exodos Ljubljana v sodelovanju z različnimi javnimi in neodvisnimi kulturnimi institucijami in organizacijami iz Slovenije in tujine.

Vrhunci
1999: Atraktor: Dragan Živadinov & Kozmokinetično gledališče Noordung
2002: Alan Parkinson & Architects of Air
2004: The Vietnam National Puppetry Theatre
2005: Robert Lepage in Ex Machina; The Busker’s Opera
2005: Mesto luči
2006: Dreamthinkspeak; Don’t Look Back
2010: Labirnit umetnosti, Zavod Exodos Ljubljana je prepoznan in podprt s strani EACEA kot pomembna evropska institucija
2013: postali smo polnoletni (18. edicija festivala) in izvedli enega najboljših festivalov pri nas

O ZAVODU EXODOS LJUBLJANA
Zavod Exodos Ljubljana ustanovljen leta 1994, je nepridobitno in neodvisno gledališko-plesno produkcijsko središče. Lokalni in širši mednarodni javnosti je poznan s svojimi produkcijami in koprodukcijami z uveljavljenimi in mladimi umetniki, z mednarodnim festivalom sodobnih odrskih umetnosti Exodos ter kot partner mednarodnih mrež: IETM, Shared spaces, Balkan dance platforma in Kooperativa. V letu 2010 je bil Zavod Exodos Ljubljana s strani EACEA prepoznan kot pomembna evropska kulturna institucija.

V času svojega delovanja je Zavod Exodos Ljubljana izpeljal:
- 18 izvedb festivala Exodos, v katerih smo gostili več kot 210 avtorjev, 1660 umetnikov in 145 tujih gostov iz skoraj vseh evropskih držav, Kanade, Amerike, Japonske in Azije;
- 4 izdaje Gibanice, slovenske plesne festivalske platforme, v okviru katere smo izpeljali 74 predstav in gostili 130 tujih selektorjev;
- 1 festival Transdance, ki je nastal kot rezultat skupnega evropskega Transdance projekta, v katerem so se predstavljali mlajši koreografi iz 8-ih držav;
- 1 festival Balkanska platforma, katerega namen je bil predstavitev balkanskih ustvarjalcev Ljubljani in Evropi;
- 19 plesnih in gledaliških produkcij s 125-imi ponovitvami doma in v tujini;
idejno zasnovo in produkcijsko izvedbo projekta Labirint umetnosti, parka v ljubljanskih Fužinah;
- izvršno produkcijo za programski sklop Med nebom in zemljo v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor 2012;
- izvršno produkcijo mednarodnega projekta Corners (2012-2016).

festival.exodosljubljana.si