Na velikem odru bo v soboto, 27. februarja, ob 20.00 premierno izvedena uprizoritev Liliom svetovno znanega madžarskega dramatika z začetka 20. stoletja Ferenca Molnárja v režiji priznane sarajevske režiserke Selme Spahić, ki prvič ustvarja v Sloveniji. Drama Liliom v priredbi, ki so jo po prevodu Jožeta Hradila pripravile Selma Spahić, Eva Kraševec in Tatjana Stanič, nosi pečat tako realistične drame kot fantazijske igre.
Gre za ljubezensko zgodbo, a hkrati tudi zgodbo o »nevidnih« ljudeh z obrobja družbe, o njihovi neperspektivnosti in obupu. V njej se posamezniki vsak na svoj način borijo proti brezizhodnemu družbenemu položaju, kar je aktualno tudi za današnji čas. Igralsko zasedbo sestavljajo Aljaž Jovanović (Liliom), Tina Vrbnjak (Juli), Petra Govc (Madam Muskat), Nina Ivanišin (Mari), Tines Špik (Hugo), Veronika Drolc (Gospa Hollunder), Branko Jordan (Ficsur), Gašper Jarni (Linzmann), Miranda Trnjanin (Luiza), Vojko Zidar (Starejši policaj) in Iztok Drabik Jug (Mlajši policaj).
Liliom velja za najboljše dramsko delo madžarskega avtorja Ferenca Molnárja, pisatelja, vojnega poročevalca in dramatika, ki se je rodil leta 1878 v Avstro-Ogrski in zaslovel predvsem v Evropi in ZDA. Pred drugo svetovno vojno je emigriral iz Budimpešte v Združene države in tam prevzel ameriško državljanstvo. Z zgodbo iz revnega predmestja je želel meščanskemu občinstvu približati realnost socialnega dna, vendar je bilo občinstvo ob premieri Lilioma leta 1909 v Budimpešti predvsem neprijetno presenečeno in v zadregi. Veliko več razumevanja in uspeha je predstava kasneje požela na evropskih in svetovnih odrih. Krstna uprizoritev v Sloveniji se je leta 1922 zgodila v Drami, v prevodu in režiji Osipa Šesta. Liliom pa je doživel tudi filmske predelave in predelavo v muzikal.
Lilioma – naslovnega junaka drame in uprizoritve Eva Kraševec, dramaturginja in soavtorica priredbe, opisuje kot obstranca, outsiderja, luzerja: »Ta specifični lik iz nekega drugega časa in okolja je potrebno pregnesti s senzibilnostjo neuklonljivega moškega, ki diha onesnažen zrak sodobnega mesta in se po inerciji upira vsakršni podreditvi. Gre za individualista, ki ne sprejema konvencij in sledi le svoji (trenutni) želji. Gre za človeka, ki, za razliko od mnogih, ni pripravljen žrtvovati svoje svobode zaradi kapitalističnih vrednot ali navideznega občutka varnosti. Dejansko pa gre za človeka, ki o vsem tem niti ne razmišlja, vendar družbeno nepravičnost občuti na vsakem koraku. Ta socialna okoliščina poleg impulzivnosti in nepredvidljivosti bistveno zaznamuje njegov habitus. Ne zna izražati, še manj sprejemati čustev. Na sentiment odgovori z udarcem. Njemu komplementaren karakter je Juli. Punca z divjim pogledom in neustavljivo željo po neodvisnosti, ki pa se, prav tako kot Liliom, ujame v primež ljubezni. Juli ni submisivna, ne goji tradicionalnih vrednot in ni konformistična. Njuna ljubezen je brezprizivna in docela nenavadna. Vznik je nadvse romantičen. Zaljubita se nekega večera, ko drug zaradi drugega izgubita službo.«
Režiserka Selma Spahić poudarja, da je prišlo s priredbo in z uprizoritvijo Lilioma v Drami do posodobitve konteksta in Molnárjevega besedila, in sicer tudi z uporabo bolj neposrednega govora in izraznosti ljudi s socialnega roba, ki so podvrženi določenim družbenim okoliščinam. Spahićeva izpostavlja dejstvo, da v družbi nismo vsi enaki, ter opozarja, da je probleme neenakosti nujno reševati družbeno. Glede na to, da se drama odvija v patriarhalni družbi, je njej in sodelavcem pri uprizoritvi predstavljalo poseben izziv ustvarjanje enakopravne ljubezni med Liliomom in Juli. Še posebej izpostavi zadnjo izmed sedmih slik uprizoritve, saj je za vse in še posebej za prihodnjo generacijo pomembno, da prekinemo z nasiljem nad ženskami in se osvobodimo vzorcev neenakopravnosti, tako v intimnem kot družbenem življenju.
Dramaturginja in soavtorica priredbe Eva Kraševec se te predstave veseli še posebej zato, ker se na odru običajno znajdejo le zgodbe srednjega in višjega družbenega sloja. Kot posebno kakovost drame, ki jo je Molnár podnaslovil Legenda v sedmih slikah, pa izpostavlja, da s posebno nežnostjo, a hkrati pretresljivostjo govori o socialnem robu. Igro z začetka 20. stoletja in časa vzpona kapitalizma so postavili v današnji prostor in čas ter upoštevali družbene okoliščine. To so storili tako, da so igro osvobodili arhaizmov, ki so se nanašali na čas in družbo avstroogrske monarhije, in jo postavili v sodoben kontekst, preseči pa so skušali tudi moralistično komponento. Kot pojasni v gledališkem listu, so si pri ustvarjanju zastavili naslednja vprašanja: »V kakšnem okolju bi se danes lahko dogajala Liliomova zgodba? Kdo so protagonisti današnjih predmestnih zgodb in kakšno je njihovo življenje? Kakšen je njihov pogled na svet, v katerem živimo?« V uprizoritvi so tako želeli »ujeti duha negotove sedanjosti in prihodnosti, zasledovanje popolne svobode in občutek hipne, a radikalne ljubezni …«.
Lektorica in soavtorica priredbe Tatjana Stanič ugotavlja, da je priredba Lilioma ena radikalnejših priredb na odru Drame. Besedilo z začetka 20. stoletja ekscesne teme obravnava s pomočjo evfemizmov, zašifrirano in indirektno, današnja publika pa je vajena direktnega govorjenja o problemih. Tako so oblikovali sodobno, jasno in radikalno govorico likov.
Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi koreograf Thomas Steyaert, scenografinja Mirna Ker, kostumografinja Darinka Mihajlović, skladatelj Draško Adžić, oblikovalec luči Pascal Mérat, avtor videa Sandi Skok in asistentka dramaturginje Anja Pirnat.
PREDPREMIERA: v petek, 26. februarja, ob 19.30 na velikem odru
PREMIERA: v soboto, 27. februarja, ob 20.00 na velikem odru
PONOVITVE: 29. februarja, 3., 11. in 14. marca ob 20.00 in 17. marca ob 17.00
Kratke biografije ustvarjalcev uprizoritve Liliom, ki prvič ustvarjajo v SNG Drama Ljubljana
Selma Spahić (1986) je diplomirala iz režije na sarajevski Akademiji za gledališko umetnost. Režira dramska dela, avtorske projekte in vodi delavnice v Bosni in Hercegovini, Srbiji, na Hrvaškem, v Črni Gori in Veliki Britaniji. Med drugim je režirala Pomladno prebujenje Franka Wedekinda, Let nad kukavičjim gnezdom Kena Keseyja, Samotni zahod Martina McDonagha, Dvom Johna Patricka Shanleyja, Ženske, ki čistijo (po Genetovih Služkinjah), Kokoš (po motivih Šolskega zvezka A. Kristof). Pri
ustvarjanju gledaliških predstav pogosto uporablja tehniko devising in metode dokumentarnega gledališča. Njena dokumentarna predstava Hipermnezija, ki temelji na otroških zgodbah osmih igralcev iz Bosne in Hercegovine, Srbije in s Kosova, je bila nagrajena na številnih evropskih gledaliških festivalih. Popolnoma drugačen dokumentarni pristop je uporabila v predstavi Skupščina, ki temelji na materialu s parlamentarnih sej v Bosni med letoma 1996 in 2013. Režirala je tudi dramska besedila
mladih avtorjev iz BiH in regije, na primer Tanje Šljivar (Praskanje ali kako se je ubila moja babica), Dina Pešuta (L.U.Z.E.R.I., Natatorium) in Marka Milosavljevića (Natatorium). Ena njenih najuspešnejših uprizoritev je bila Skrivnost malinove marmelade, ki je nastala po motivih kratkih zgodb Karim Zaimović. Ukvarja se tudi s skupnostnim gledališčem in performansi. Kot asistentka na Akademiji za gledališko umetnost sodeluje pri predmetu Režijsko delo z igralcem, od leta 2009 je selektorica
za Mednarodni gledališki festival MESS, od leta 2012 pa je tudi umetniška direktorica tega festivala.
Mirna Ler (1984) je diplomirala leta 2010 na Fakulteti za arhitekturo v Sarajevu. Osem let je delala kot asistentka tehničnega direktorja Sarajevskega filmskega festivala. Sodelovala je s produkcijskimi ekipami filmov Nevihta v režiji Hansa-Christiana Schmida, Na poti v režiji Jasmile Žbanić in Cirkus Columbia v režiji Danisa Tanovića. Prvi profesionalni angažma v gledališču je dobila leta 2011 kot asistentka scenografinje Vanje Popović pri pripravi uprizoritve Trgovina za vogalom Miklósa Lászlója v režiji Françoisa Lunela. Od takrat sodeluje z različnimi gledališkimi režiserji, redno s Selmo Spahić. Kot zunanja sodelavka je bila zaposlena na Inštitutu za arhitekturo, urbanizem in prostorsko načrtovanje na Fakulteti za arhitekturo v Sarajevu, trenutno pa dela kot tehnična direktorica Mednarodnega gledališkega festivala MESS. Za svoje scenografsko in arhitekturno delo je prejela več nagrad.
Darinka Mihajlović (1988) je diplomirala je Fakulteti za uporabno umetnost na Univerzi za umetnost v Beogradu, na Oddelku za kostumografijo. Poleg kostumografskega dela v gledališču, operi in na filmu razstavlja risbe in deluje polju vizualnih medijev in konceptualne umetnosti. Prejela je nagrado Sklada Aleksandar Tomašević. Leta 2015 sta s skladateljem Draškom Adžićem z avdio-vizualno instalacijo Institucija zastopala Srbijo na Praškem kvadrienalu 2015 v nacionalni selekciji. Trenutno študira na doktorskem programu Študij scenskega oblikovanja na Univerzi v Novem Sadu.
Draško Adžić (1979) je skladatelj, čigar dela izvajajo v Srbiji, Kanadi, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, v Belgiji, Nemčiji, Avstriji, na Češkem in Hrvaškem, v Armeniji in drugod. Ukvarja se tudi z uporabno glasbo in je napisal glasbo za številne gledališke uprizoritve, kratke, dokumentarne in dolgometražne filme, televizijske programe, razstave in performanse. Za svoje delo je prejel več štipendij in nagrad, med njimi tudi Sterijevo nagrado za glasbo v uprizoritvi Delavci umirajo pojoč Olge Dimitrijević v režiji Anđelke Nikolić. Trenutno študira na doktorskem programu iz kompozicije na Fakulteti za glasbeno umetnost v Beogradu, kjer je tudi zaposlen kot asistent v razredu profesorice Isidore Žebeljan.
Thomas Steyaert aka Sam Hogue in Johnny McLay je belgijski umetnik, ki raziskuje različne medije, kot so ples/performans, slikanje, risanje, glasba, fotografija in video. Nekaj let je sodeloval z Wimom Vandekeybusom in njegovo skupino Ulitma Vez in plesal v produkcijah Blush (2002), Sonic Boom (2003) in v reprizah Les Porteuses de Mauvaises Nouvelles (2004), Puur (2006) ter Spiegel (2008). Leta 2006 se je odločil za samostojno pot in ustanovil Ponyhill vzw, kolektiv umetnikov, ki so dejavni na področju plesa, glasbe, fotografije, filma in vizualne umetnosti. V zadnjih letih je ustvaril več plesnih predstav. Od leta 2009 je skupaj z Raulom Maio del umetniškega procesa, v katerem se ukvarja z delovanjem realnega časa in nereprezentativnega sistema gibanja. V zadnjih nekaj letih intenzivno sodeluje s Harisom Pašovićem in East West Theatre Company iz Sarajeva, z Nerminom Hamzagićem in s Selmo Spahić, razvija novo delo s pevcem sludgemetalske skupine Amenra Colinom H. van Eeckhoutom, vodi delavnice, slika in ustvarja glasbo.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
