Ljubljana, 20. september, 2018 – Krstni uprizoritvi Tatov v berlinskem Deutsches Theatru so sledile mnoge širom po svetu, s predpremiero v petek, 21. septembra, ter premiero 22. septembra pa Tatovi prihajajo na veliki oder ljubljanske Drame.

To bo otvoritvena uprizoritev sezone 2018/19, ki nosi naslov Intima in obravnava posameznika in njegovo intimno doživljanje sveta in družbe. Igra Tatovi je preplet zgodb dvanajstih posameznikov, ki jih v uprizoritvi režiserke Ivane Djilas igrajo Jurij Zrnec, Nina Valič, Aleš Valič, Rok Vihar, Vanja Plut, Bojan Emeršič, Saša Pavček, Gregor Baković, Eva Jesenovec, Saša Mihelčič, Boris Mihalj in Silva Čušin. Tatove je v slovenščino prevedla Mojca Kranjc. Pri nastanku uprizoritve so sodelovali scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Jelena Proković, skladatelj Boštjan Gombač, oblikovalka giba in asistentka režiserke Maša Kagao Knez, gledališka lektorica Tatjana Stanič, oblikovalka videa Vesna Krebs, oblikovalka luči Mojca Sarjaš, asistentka scenografa Sara Slivnik ter asistentka kostumografinje Katarina Šavs.

Dea Loher se v svojih delih pogosto dotika vprašanja, kako živeti, na katero je skoraj nemogoče odgovoriti. To velja tudi za Tatove, kjer se Loherjeva s humorjem, ki meji že na absurd, loteva tem, kot so kriza identitete, osamljenost, medsebojni odnosi in smisel življenja. V igri in uprizoritvi spremljamo zgodbe krhkih usod, nerazložljivih dejanj in kompleksne mešanice čustev na meji razuma, ki odpirajo premislek o vsakdanu sodobnega posameznika. Tatovi so tako, kot avtorica zapiše v igri, metafora za ljudi, »ki se kradejo skozi lastno življenje, previdno in plaho, kot da nič od tega ni njihovo, kot da nimajo pravice, da bi se zadržali v njem«. Tatovi so ljudje, ki živijo, ne da bi zares živeli. Dr. Roman Kuhar v gledališkem listu izpelje zanimivo primerjavo z novodobnim snemanjem koncertov, kjer ne uživamo, takrat ko bi morali, pač pa se zanašamo na zapoznele užitke, medtem ko so pravi užitki koncerta v živo za vedno izgubljeni.

V drami se prepletajo zgodbe dvanajstih dramskih oseb, ki si v posameznih prizorih v različnih kombinacijah in odnosih tudi prekrižajo poti. Mikrokozmos vsake od njih postane del kompleksne mreže medsebojnih odnosov, ki ustvarjajo svojevrstno tragikomično panoramo ljudi našega časa. Igra prikazuje številne drobne dogodke, mimobežne situacije in zaplete dolgoletnih parov: Finn se neko jutro zbudi in se zave, da noče več vstati, njegova sestra Linda je videla volka, a ne ve, s kom bi spregovorila o tem, njun oče Erwin mora na operacijo sive mrene, a bi se raje pogovarjal o vremenu ali zvezdah. Moniki Tomason v službi ponudijo napredovanje, a pod pogojem, da bo odslej delala v tujini. Gospod in gospa Schmidt imata občutek, da ju obiskuje neka žival, ki pušča sledove, a je nikoli ne vidita. Mira je noseča, noče imeti otroka, a želi ostati skupaj z otrokovim očetom Josefom. Josef si želi otroka in se odloči, da bo rešil Mirino težavo. Irin mož je izginil iz hotelske sobe in policist Thomas se ukvarja s tem primerom. Gabi je komaj ušla Rainerjevemu napadu in sprašuje policista, ali lahko prijavi napad šele pozneje, če bi jo ponovno napadel. Dinamično sosledje teh zgodb v uprizoritvi omogoča atraktivna in vrtljiva scenografijo z različnimi prizorišči, ki jim sledita tudi dramaturgija in glasba.

Kot zapiše dramaturginja Darja Dominkuš v gledališkem listu, je za pisavo Dee Loher značilen trend tako imenovane postdramske  pisave, ki odraža dezorientiran in izgubljen svet brez velikih zgodb in pravih dram. Kljub gostobesednosti in številnim monologom ter pripovedim je v njenem pisanju še pomembnejši molk. Dialog se pogosto nekako zatika, podobno kot v življenju bistvo največkrat ostane zamolčano, resnica neizrečena. Svojevrstna je tudi v specifičnosti same pisave, rada izpušča vejice, vprašalnih stavkov ne zaključuje z vprašajem. Menda zato, ker ni odgovorov na vprašanja, pravijo poznavalci ... Dea Loher v svojem pisanju izhaja iz popolnoma življenjskih situacij, seže pa pogosto nekam čez, ne v metafiziko, pač pa v odsotnost metafizike, v tisto praznino, kjer bi po izročilu sodobnega humanizma moralo nekaj biti: osebni bog ali smisel, pomen ali nekaj podobnega, a slej ko prej naleti samo na nekakšen nesporazum, na praznino, ki povzroča otožnost.

Dea (Andrea Beate) Loher se je rodila leta 1964 v Traunsteinu na Bavarskem v Nemčiji. Ime Dea je najprej uporabljala kot psevdonim, sčasoma pa je tudi uradno postalo njeno ime. V Münchnu je študirala nemščino in filozofijo, leta 1990 pa se je na berlinski Visoki šoli za umetnosti udeležila delavnic kreativnega pisanja pod vodstvom Heinerja Müllerja in Yaaka Karsunkeja. Prvo igro Tätowierung so ji uprizorili leta 1992 in takoj se je uvrstila med vidnejše mlade nemške dramatike, z igro Tatovi (2010) je vstopila v krog najpogosteje uprizarjanih nemških avtorjev.

Doslej je napisala okrog dvajset iger (Tätowierung, 1992, Olgas Raum, 1992, Leviathan, 1993, Fremdes Haus, 1995, Adam Geist, 1998, Blaubart – Hoffnung der Frauen, 1997, Manhattan Medea,1999, Berliner Geschichte, 2000, Klaras Verhältnisse, 2000, Der dritte Sektor, 2001, Magazin der Glücks, 2002, Unschuld, 2003, Das Leben auf der Praça Roosevelt, 2004, Quixote in der Stadt, 2005, Land ohne Worte, 2007, Das letzte Feuer, 2008, Diebe, 2010, Am Schwarzen See, 2012, Gaunerstück, 2015) in dobila zanje skoraj toliko nagrad. Med njimi so domala vse najpomembnejše nemške nacionalne nagrade za literaturo: Schillerjeva nagrada leta 1995, leta 2005 je dobila nagrado Else-Lasker-Schüler za dramatiko, leta 2006 nagrado Bertolt Brecht mesta Augsburg, Mülcheimer Dramatikerpreis leta 1998 za igro Adam Geist in leta 2008 za igro Das letzte Feuer, leta 2009 nagrado Marieluise-Fleisser in berlinsko literarno nagrado, leta 2013 nagrado Ludwiga Mülcheima in 2017 nagrado Josepha Breitbacha. Že leta 1992 je dobila na primer Royal Court Theatre Playwrights Award. Revija Theater heute jo je leta 1993 in leta 1994 razglasila za najbolj obetavno mlado dramatičarko, leta 2008 pa za avtorico najboljše igre leta. Od leta 1989 živi v Berlinu. Piše tudi prozo in librete za opero. Njene igre so prevedene v številne jezike, uprizarjajo jo po vsem svetu, v Švici, Franciji, Veliki Britaniji, Grčiji, na Poljskem, Češkem, Danskem, Finskem, Japonskem, v Južni Ameriki in v Avstraliji.

PREDPREMIERA: v torek, 21. septembra, ob 19.30 na velikem odru
PREMIERA: v soboto, 22. septembra, ob 20.00 na velikem odru
PRVE PONOVITVE: 24. in 28. septembra ob 19.30 in 17., 29., 30. oktobra ob 19.30 ter 11. oktobra ob 17.00 na velikem odru

Več informacij


Nazaj