Na odru Male drame bo danes, 6. februarja, ob 20.00 premiera krstne uprizoritve Zastave – Mož – Slepota, v priredbi in režiji Mareta Bulca. V njej igrajo Klemen Janežič (kot Bos in Atentator 1), Rok Vihar (kot Joe in Stražar 1), Tina Vrbnjak (kot Betka in Simona 1), Saša Pavček (kot Bosova mama in Režiserka), Bojan Emeršič (kot Dolinar, Bosov oče in kot Kralj), Boris Mihalj (kot Šef policije in Rabelj), Uroš Fürst (kot Zasliševalec in Stražar 2), Alojz Svete (kot Tonič, Joejev oče in Polkovnik), Maša Derganc (kot Lela in Simona 2), ter Jurij Zrnec (kot Brumen in Atentator 2). Uprizoritev je nastajala v času, ko v Sloveniji na različne načine obeležujemo stoto obletnico rojstva Vitomila Zupana, premiera v Mali drami pa je prvi bolj izpostavljen pogled na Zupanovo zapuščino z gledališke perspektive.
Kot pravi ravnatelj SNG Drama Ljubljana Igor Samobor, je eno od temeljnih poslanstev uprizoritve svež in ponoven pogled na Vitomila Zupana in njegove pomembnosti za gledališče. Pri tem ga je zanimalo tudi, kako Zupanovo delo, ki je nastalo okrog leta 1970, danes vidi režiser, ki tega časa ne pozna.
Uprizoritev Zastave – Mož – Slepota s podnaslovom »igra v igri v igri« kolažno združuje Zupanove igre Atentator in kralj, Črvi ter Bele rakete lete na Amsterdam. Televizijska igra Atentator in kralj govori o situaciji, ko se vladar, ki so ga njegovi generali vrgli z oblasti v ječi znajde s komedijantom, ki je še pred vojaškim udarom sam pripravljal atentat na zdaj že bivšega vladarja. Državni aprat komedijanta ne osvobodi, saj se tudi »revolucionarna« oblast boji dejanskih in potencialnih atentatorjev, pa čeprav so proti tiranskemu kralju na isti strani. Igra Bele rakete lete na Amsterdam je postavljena v intimen prostor stanovanja novinarja Brumna, ki se preživlja z raznoraznim pisanjem, nekega večera pa k sebi povabi varnostnika, da bi si s preprostim proletarialcem popestril samoto. Med popivanjem se jima pridruži še Brumnova zaročenka Lela. Brumnovo in Lelino izzivanje povzroči varnostnikovo nasilno reakcijo – vdor v intimo ima visoko ceno. Pri igri Črvi gre za žanr kriminalke s hitrimi in kratkimi prizori. Skozi policijsko zasliševanje in preiskovanje ozadja ropa s streljanjem razkriva moralno krizo socialističnega sistema, v katerem ni več ne idej ne idealizma. V rop sta vključena mladostnika iz dveh skrajnih polov družbe. Prvi (Bos) je sin socialističnega funkcionarja, drugi (Joe) je iz razbite družine. Odraščal je v popravnem domu in je tako že predisponiran za delikventa.
Lik Atentatorja iz igre Atentator in kralj je bil ključen za izbiro ostalih dveh zgodb. Atentator je hkrati tudi komedijant in kralju v ječi igra igre. Ta igra v igri je režiserja Mareta Bulca navdušila do te mere, da jo je v svoji priredbi, ki nosi naslov po treh Zupanovih pesmih iz zbirke Polnočno vino, povezal z igrama Črvi in Bele rakete lete na Amsterdam. Zanimalo ga je, kaj bi se zgodilo, če bi liki iz teh dveh iger postavili predstavo Atentator in kralj na družinsko-amaterskem gledališkem odru. Režiser Mare Bulc izpostavlja tudi pomembno značilnost del Vitomila Zupana. Vsa so namreč prepletena z avtobiografskimi elementi, katerih sledove ves čas iščemo med branjem. Mešanico avtobiografskega in fikcije tako vsebuje tudi kolaž treh iger.
Kot je na novinarski konferenci povedala dramaturginja Darja Dominkuš, je bila to priložnost za uprizoritev in objavo kar treh del iz obsežnega in raznolikega Zupanovega opusa. »Skozi novo celoto nam je uspelo obdržati poanto vseh treh zgodb, ki je predvsem družbenokritična. Atentator in kralj govori o naravi oblasti in o odnosu oblasti do podrejenih. Vodilna misel je, da mora posameznik obdržati svojo integriteto. Atentator svojega sojetnika ne izda, pa čeprav je pred tem pripravljal atentat nanj. Poanta Črvov je soočanje sveta mladih in etabliranega sveta staršev, ki je v materialističnem pohlepu uničil vse ideale. Mlada generacija se sooča s svetom, v katerem noče živeti in v katerem tudi žalostno konča. V Belih raketah se igra pomakne v polje psihologije, kjer si razočarani in odtujeni intelektualec življenje skuša popestriti, a nepričakovano doživi tragedijo, tako on kot njegova partnerka. Iz vseh treh iger se pokaže Zupanov zelo pronicljiv in zelo kompleksen pogled na svet, družbo in posameznika.«
Skladatelj uprizoritve Boštjan Narat je za predstavo uglasbil pesmi Zastave, Mož, Slepota iz zbirke Polnočno vino. Kot pravi, je njegov pristop temeljil na avtobiografskih elementih, ki jih je Zupan zapustil v svojih delih. Prizadeval si je ustvariti glasbo, ki bi po njegovem mnenju bila všeč takšnemu Vitomilu Zupanu, kot ga pozna že od gimnazijskih let dalje.
Kostume Urške Draž in Tomaža Draža nadgrajujejo pleteni portreti Vitomila Zupana. Kostumografa sta pri svojem delu sledila številnim vlogam, ki jih je Vitomil Zupan imel v svojem življenju. »V vsakem liku v predstavi smo našli en vidik osebnosti Vitomila Zupana. Glede na to, da so besedila še vedno aktualna, se kostumografsko nismo spuščali točno v 60-ta in 70-ta leta, ampak smo skušali ostati v nevtralni sodobnosti,« pravi Tomaž Draž.
Scenografa Damirja Leventića je vodil bolj pristop odvzemanja kot dodajanja. »Osnovno idejo podpira izbor oblikovalskega kosa iz 70-ih let, ki je v uprizoritev vključen na načine, ki omogočajo številne funkcionalne kombinacije.«
Pri uprizoritvi so sodelovali tudi: oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektorica Irena Androjna Mencinger in asistentka dramaturgije Urška Sajko. Pri glasbeni spremljavi je sodeloval Blaž Celarec (režiser zvoka; bobni, vibrafon), Boštjan Gombač (klarinet, pozavna, trobenta) in Boštjan Narat (kitara, bas).
PREMIERA: petek, 6. februarja, ob 20.00.
PRVE PONOVITVE: 7., 9., 10., 11. in 28. februarja, ob 20.00.
FOTO: Peter Uhan/SNG Drama
