Na velikem odru SNG Drama Ljubljana bo v soboto, 6. decembra, ob 20.00 premiera Levstikovega Tugomerja, prve slovenske tragedije, v priredbi Žanine Mirčevske in režiji Diega de Bree. V naslovni vlogi igra Brane Šturbej, ob njem pa še Helena Peršuh kot Zorislava, Maša Derganc kot Grozdana, Silva Čušin kot Stara Vrza, Klemen Slakonja kot Bojan, Valter Dragan kot Mestislav, Rok Vihar kot Batog, Zvone Hribar kot Lastun, Gorazd Logar kot Hotebor, Gašper Jarni kot Kajaznik, Gregor Baković kot Spitignev, Alojz Svete kot Zovolj, Boris Mihalj kot Gripo, Matija Rozman kot Geron, Ivo Ban kot Hildebert in Vojko Zidar kot Radulf. Kostumograf je bil Blagoj Micevski, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec prostora Iztok Vadnjal, oblikovalec luči Diego de Brea in urednik gledališkega lista Arko.

Na prvi pogled se zdi, da je Tugomer drama o nekem »bivšem svetu«. Deljenje in vrednotenje svetov na bolj razvitega in manj razvitega, na večvrednega in manjvrednega, na bolj in manj dominantnega je trajni vir spopadov med narodi tudi v sodobnem svetu. Tugomer je predstavnik nekega novega sveta, sveta humanosti, razuma, napredka … sveta, ki ga človeštvo še ni ne ustvarilo ne spoznalo. Tugomer v priredbi Mirčevske je dramski spev o boju med Slovani in Nemci, epsko-dramski prikaz krvavega vdora krščanstva med pogane v 10. stoletju, s ciljem, da se poganski svet pokristjani. Spopad narodov in posameznikov zaradi verskih, političnih in osebnih interesov je prikazan skozi skrajno manipulativna in neetična dejanja. Med tema svetovoma, med dvema vojaškima formacijama, se znajde Tugomer, slovanski knez, pogan, ki poda roko sprave. Sprejme povabilo tujcev in odpelje najvrlejše voditelje svojega ljudstva na pogajanja in spravno večerjo. Laž je smrtonosno orožje v družbenem življenju in ponavadi se skriva za masko marsikatere ideologije. Tugomer je kljub svoji dobronamernosti in gesti civiliziranega človeka žrtev lahkovernosti, nepoznavanja ljudi in ideje o sporazumu med narodi.

»Namen prirejenega besedila uprizoritve je, da se izrišeta dva različna svetova, ki sta tako močno prisotna v Tugomerju. Na eni strani imamo torej svet tako imenovanih civiliziranih ljudi, ki se izkaže za popolnoma inkvizitorski svet, na drugi strani pa imamo svet poganov, Slovanov, ki v svojih domovinskih težnjah ne zmore prehoda čez osebnostno raven svojih prebivalcev. Ta svet se tako izkaže kot svojevrstno osje gnezdo ljudi, kot množica posameznikov z lastnimi interesi, kar je še posebej aktualno in zaskrbljujoče tudi danes, ko ljudje zaradi osebnih motivov in morda tudi strahov ne pustijo času, da gre svojo pot,« poudarja avtorica priredbe in dramaturginja uprizoritve Žanina Mirčevska. Predstava tako izpostavlja nenehen družbeni in kulturni boj brez konca, ki omogoča vznik tako imenovanih tugomerjev, izjemnih posameznikov, a obenem tudi njihov zaton.

V Tugomerjevem iskanju se tako ne izrisujejo le zgodovinske posebnosti časa kot obdobja vznika identitete slovenskega naroda, temveč se izprašuje, kot izpostavlja režiser Diego de Brea, psihološko zaledje Tugomerja samega. V epsko pisanem besedilu, osredotočenem na motive ljubezni in vere, uprizoritev preizprašuje osebnostne vzgibe osrednjega lika v razlagi identitete domovine. »Kar zaznamuje današnji čas, ni pomanjkanje tako imenovanih resnic, temveč njihovo izobilje – drama govori o razcepljenosti naroda, kjer ni stališč, temveč obstaja le raznolikost mnenj. Naš namen je bil najti svojevrstno jasnost oziroma osredotočenost Tugomerja, kot dramskega lika in predstavnika slovenstva samega. Tugomer postane posameznik v boju s prevladujočo racionalnostjo, a ta boj ne prinaša uspeha. Izjemnost posameznika se nenehoma ugaša, vizionarskost pa je, četudi pričakovana od Tugomerja kot kneza, nenehno zatirana. Osnovno vprašanje drame Tugomer je majhnost naroda in osebnostne značilnosti, konflikti in značajske lastnosti, ki jih ta majhnost sproža. Zdi se, kot da so majhni narodi globoko utemeljeni v konceptu družine, v nenehnih klicih po povezanosti naroda, a ti klici imajo svoj izvor v osebnih motivih posameznikov, kar vodi v še večjo katastrofičnost. Ravno zato uprizoritev Tugomer v ospredje postavlja tudi vprašanje vere – kot podstati naroda, torej identitete, ki jo posameznik sprejme skozi množico, in tudi na povsem intimni ravni, boja posameznika z življenjem samim. Seveda drama izpostavlja religijsko komponento vere, a uprizoritev izziva predvsem z vprašanjem verjetja kot individualnega dejanja posameznika samega,« pasijonskost in tragičnost zgodbe Tugomerja pojasnjuje de Brea.

Pomen Tugomerja za slovenstvo danes
Tugomer je prvi poskus tragedije pri nas in idejni upor takratnjemu času avstrijske kulturne in politične nadvlade. »Zanimivo je, koliko malo je treba odvzeti prvotnemu besedilu Tugomerja, o človeku, ki mu je prva ljubezen domovina, da zgodba ohrani svoj pomen še danes. Tugomer je besedilo o identiteti posameznika in slovenstva samega, o njegovi živosti, kot tudi zmožnosti prehoda v času. Za slovensko gledališče je ta drama osnova – tragedija z izjemnimi zgodovinskimi, izvornimi in tudi referenčnimi konotacijami, z odzivnostjo jezika, ki priča o temeljih sodobne identitete same,« je pred premiero povedal ravnatelj SNG Drama Ljubljana Igor Samobor.

Jezik Jurčičeve predloge in kasnejše pesniške predelave Frana Levstika tako predstavlja svojevrsten uprizoritveni izziv; »Tugomer je tragedija v blankverzu po schillerjansko/shakespearskem vzorcu, jezik temelji na skladnji, sintaksi in leksiki druge polovice 19. stoletja. Besedilo je močno zaznamovano z Levstikovim idejno-jezikovnim narodnozavednim programom, ki je v praksi pomenil spreminjanje tedanje jezikovne podobe z vnosi slovničnih elementov stare cerkvene slovanščine in »občeslovanskega« besedišča. Na ta način je Levstik reševal zagate visokega tragičnega sloga in hkrati dramske zahteve dialoškosti, ki žanrsko še ni bila razvita. Istočasno pa je jezikovno simboliziral vseslovanskost tematike besedila Tugomer. Sodoben pogled na jezik besedila se oblikuje skozi tvorbo misli – misli, ideje so sodobne, njihovo izražanje pa ostaja v izvorni jezikovni obliki. Spremenili smo oblike, ki so se v jezikovnem razvoju izkazale za mrtve arhaizme, torej večinoma Levstikove starocerkvenoslovanske slovnične posege, in tiste besede, ki niti s kontekstom ne omogočajo več razumevanja replike. Ohranili pa smo temeljno sintakso, naglasni sistem in skladnjo: z odra zazveni eden prvih dramskih jezikov v Sloveniji, povedan z moderno senzibilnostjo in razumevanjem,« pojasnjuje lektorica uprizoritve Tatjana Stanič.

Branko Šturbej, član ansambla SNG Drama Ljubljana, ki nastopa v vlogi Tugomerja, v svoji študiji lika izpostavi sorodnost Levstikove zgodbe z današnjim svetom, ne le skozi arhetipsko komponento besedila, ki močno odzvanja v konstruktu identitete slovenstva, temveč v samem psihološkem orisu Tugomerja. »Kar uprizoritev izpostavlja tako skozi moj lik kot skozi like igralskih kolegov, je, da ne igramo tipov, temveč ljudi z osebnostjo. Gre za voditelje, za ljudi z idejami, in za vse resnice, kot tudi dvome, ki jih na svojih poteh srečujejo. Uprizoritev izpostavlja te posameznike kot predstavnike nekega časa, zgodovinskega zaledja, a obenem tudi osebnih in osebnostnih vzgibov. Pri tem pa vidimo Tugomerja kot nekoga, ki vztraja v svoji prvobitnosti. Obenem pa se uprizoritev ne ukvarja le s politiko, položajem posameznika, temveč tudi z estetiko in pojavnostjo gledališča samega. Uprizoritev Tugomer ne bo spektakelska in takih ambicij tudi nima. Namen uprizoritve je iskrenost in poštenje – Tugomer bo postavljen kot psihološki profil, skozi katerega bo občinstvo, upam, uvidelo sebe,« je svoje vtise o uprizoritvi strnil Brane Šturbej, član ansambla SNG Drama Ljubljana.

Pomembna obletnica: mineva 95 let od krstne uprizoritve, prve slovenske predstave v Drami
Drama uprizarja Tugomerja 95 let po prelomni krstni uprizoritvi na istem odru, prvi v slovenskem jeziku, s katero prične delovati tudi Narodno gledališče v Ljubljani – Drama, ljubljanski in slovenski publiki pa je od tega trenutka dalje omogočeno spremljanje gledaliških predstav v slovenskem jeziku. Če pravimo, da je namen gledališkega besedila, da odgovori na neko zahtevo svojega občinstva in obenem obstane v aktualnem diskurzu, določenem z zgodovino in ideologijo, se zdi Tugomer sodoben uprizoritveni izziv, ki izprašuje živost in stabilnost slovenstva kot takega.

Foto: Peter Uhan/SNG Drama