"Kranjc, ti le dobička išeš, bratov svojih ni ti mar, kar ti bereš, kar ti pišeš, mora dati gotov dnar!" - France Prešeren, Elegija svojim rojakom
Materinščina je naša odgovornost. Z nastankom nacionalne države smo prevzeli odgovornost za razvoj in seveda obstanek slovenščine. Ker živimo v svoji državi, v svoji jezikovni skupnosti, ne moremo več prenašati odgovornosti za svojo materinščino, njeno šibkost in njeno ogroženost na neko večjo državno skupnost, kjer bi bili v manjšini. Tridesetletnica nastanka te državne tvorbe, lupine in srčike za obstoj slovenščine, je lepa priložnost, je nadaljnja obveza vseh nas za razvoj in obstoj maternega jezika.
Materinščina posameznika je pravzaprav naključje, srečka in popotnica, definicija nekega življenja, ki ti je bila dana ob rojstvu. Z rojstvom samo načeloma pripadaš neki jezikovni skupnosti. Kaj lahko je materinščina kak drug jezik kakor jezik tvojih staršev! Materinščina je preozek pojem za označitev človeka, saj se lahko vsak človek nauči vsak jezik, ki je določen s socialnim in nacionalnim okoljem, ne pa z njegovim biološkim rojstvom.
V tem je sreča vseh jezikov – govori jih lahko kdorkoli na svetu. Lahko pa je tudi nesreča govorcev nekega jezika, ker jih je premalo, da bi jezik obstal, da bi se razvijal. Za slovenščino, kakor za vse materinščine, velja, da ni odvisna samo od ene socialne plasti izražanja. Če je govorica teh govorcev javna, je poseben in dober pokazatelj stanja duha, v katerem živi nek jezik. Ob tem svečanem dnevu, dnevu maternega jezika, naj bi ne bili črnogledi, slavili naj bi svoj jezik in s tem svoje rojake, govorce iste materinščine. Žal pa je tudi tako, da so lahko govorci skupnega maternega jezika, skupne jezikovne kode, jezikovno vedno bolj siromašni.
Če prisluhnemo materinščini slovenskih politikov v slovenskem parlamentu, ta večinoma razkriva veliko jezikovno revščino, preproščino, ki je odraz tistega zadaj, korelacije z razmišljanjem, s stališči, znanjem in prepričanjem. Najpogosteje je prazna in plitva, kakor da je slovenščina zmožna izražati samo pritlehnost, vzorčno jezikovno preproščino, neveščost in slaboumnost, sovraštvo. Nobene jezikovne veščine ni v njej, razen leporečenja, mučnih poskusov prikriti vsebinsko praznino in notranje sovraštvo do drugih, sovraštvo v boju za oblast in privilegije.
Pa vendar! Ni samo prazno upanje, dejstvo je, da je slovenščina jezik mnogih govorcev, ki v vseh dobro razvitih in delujočih sistemih slovenske države, pa tudi v zasebnem govornem položaju, lahko opravljajo svoje življenjsko poslanstvo, se izražajo ter bogatijo sebe in vse nas. A ne gre samo za literaturo; še tako zapleteni pravni ali znanstveni, matematični in umetniški procesi se na koncu, ko jih je treba razumeti in uporabiti, izrazijo v slovenščini, ki je dovolj močna za izražanje vsega, kar moramo imeti, ustvariti, da pač živimo polno življenje v jezikovni skupnosti naše materinščine in v okolju ostalih materinščin tega sveta.
Moto tega zapisa nedvomno drži skoraj popolnoma. A ta skoraj daje upanje, da vendarle ni čisto tako. Ali pa je?
Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev
