Ljubljana, 28. marca 2019 – Nagrajeno dramsko delo Pljuča, prvo delo angleškega dramatika Duncana Macmillana, ki bo uprizorjeno na slovenskih odrih, prinaša vpogled v brutalno iskren odnos dveh tridesetletnikov, ki živita v nenehni negotovosti med izpraševanjem svojih vrednostnih meril in uresničevanjem osebnih ambicij. Mladi par, ki ga spremljamo v uprizoritvi, igrata Nina Ivanišin in Vito Weis. Dramo je v slovenščino prevedla Tina Mahkota, režiser je Žiga Divjak, dramaturginja Eva Kraševec, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Tina Pavlović, lektorica Tatjana Stanič, avtor glasbe Blaž Gracar in oblikovalci luči Žiga Divjak, Vlado Glavan ter Igor Vasiljev. Premiera uprizoritve bo v petek, 29. marca, ob 20.00. Prve ponovitve bodo na sporedu 3., 4., 8., 9., 10. in 15. aprila ob 20.00. Zadnji aprilski ponovitvi bo sledil pogovor z ustvarjalci na odru Male drame.
Duncan Macmillan velja za enega najzanimivejših glasov sodobne britanske dramatike, ustvarja pa tudi kot režiser in performer za gledališče, film in televizijo. Njegova dramska dela, ki temeljijo na raziskovalnem pristopu, se dotikajo sodobnih družbeno-politično-ekonomskih tem vzgoje, izobraževanja, ustvarjanja družine, osebnostih motenj, okoljevarstvenih problemov, ipd. V igri Pljuča, avtor izpostavi intimno vprašanje ustvarjanja družine, a hkrati preizprašuje pomembna družbena in okoljevarstvena vprašanja. Kot v gledališkem listu zapiše dramaturginja Eva Kraševec, glavna lika v igri »iščeta ravnovesje med lastnimi pričakovanji glede partnerskega odnosa in družbeno odgovornostjo, med nenehnim načrtovanjem, v katero nas sili sodobno življenje, in spontanostjo in predvsem med svobodo ter ujetostjo.«
Na začetku zgodbe vidimo mlad par, ki čaka na blagajni v Ikei. On njo nenadoma vpraša, ali bi imela otroka. Vprašanje sproži verižno reakcijo, saj ona ni bila niti malo pripravljena nanj. Kaj prinaša prihodnost? Morata spremeniti način življenja? Kako, kdaj in kje sploh začeti pogovor o tem? Asociativni niz misli rezultira v pritrdilnem odgovoru. Ona reče ja. In vendar se s tem igra šele začne.
Kako zasnovati družino, če je treba najprej zaključiti študij in vzpostaviti uspešno kariero? Kako najbolje poskrbeti za otroka in kako ne izgubiti sebe? Ali je sploh družbeno odgovorno razmišljati o otroku v svetu političnih nemirov in globalnega segrevanja? Vprašanja se nalagajo v hitrem pulzu hiperrealističnega dialoga in vzpostavljajo nenavaden in kompleksen odnos med partnerjema, ki se nepričakovano znajdeta na pomembni življenjski prelomnici. Kot zapiše dramaturginja Eva Kraševec v gledališkem listu uprizoritve, se »klasično postavljeno vprašanje izkaže za precej kompleksno, saj je britanski dramatik Duncan Macmillan njuno odločitev glede ustvarjanja družine postavil v popolnoma drugačno luč, ki osvetljuje zlasti politične in okoljske probleme današnje družbe. […] Par, ki ga spremljamo na odru, pretrese številne argumente, ti pa se dotikajo zlasti družbene odgovornosti, ki jo tako politične strukture kot gospodarstvo prepuščajo (ne)ozaveščenosti posameznika.«
Režiser Žiga Divjak izpostavi še eno dimenzijo dramskega dela, in sicer razmerje ter mejo med individualnim življenjem in svetom, ki nas obkroža. »Naj se še tako trudimo, da bi živeli vsak svoje individualno življenje, polno osebnih in zasebnih radosti, ljubezni, strahov, dvomov, uspehov in porazov, svetu ne moremo ubežati. Kje torej postaviti mejo? Ali zgolj živim svoje intimno življenje ali sooblikujem naš svet, naš planet? Kje se začne in konča moja svoboda, moja odgovornost? Ali s svojimi malimi odločitvami nezavedno spreminjam svet ali svet nezavedno spreminja mene?«
Nina Ivanišin in Vito Weis v uprizoritvi igrata mlada in občutljiva intelektualca, a sta hkrati Ž in M; subjekta brez lastnih imen. Drama je napisana za uprizarjanje na praznem odru. Brez scene, brez pohištva, brez rekvizitov, brez mima, brez kostumskih sprememb. Filozof in publicist Denis Adanalić v članku, objavljenem v gledališkem listu, v tej brezimenskosti vidi njuno poosebitev »odseva prevladujočega družbenega diskurza, v katerem si je laže predstavljati konec sveta kot pa radikalno družbeno-politično-ekonomsko spremembo.« Hkrati nam subjekta Ž in M ponazarjata, kako brezupno se lotevamo reševanja problemov, kako smo kot ljudje izgubili fokus in se prepustili nadvladi strahu. »Pljuča so portret naše naivnosti, bojazljivosti, naše obsedenosti, so psihološki portret sodobnega človeka,« je za gledališki list zapisala novinarka, literarna kritičarka in esejistka Mojca Pišek.
O avtorju Duncanu Macmillanu
Duncan Macmillan je eden najzanimivejših glasov sodobne britanske dramatike. Deluje kot dramatik, režiser in performer, ustvarja za gledališča, film in televizijo. Njegov pripovedni slog in raziskovalni pristop bi lahko označili za »nekakšen sodobni realizem. V njegovih besedilih stežka definiramo vrh dogajanja ali osrednji dogodek, a vendar njegov organski, neobremenjujoči pristop do morda nekoliko zahtevnejših in pogosto obravnavanih tem prinaša neverjetno vznemirjenje in svežino.«
(Tomaž Kranjc, odlomek iz gledališkega lista)
Med njegova odmevnejša dramska besedila spadajo večkrat nagrajena igra Pošast (Monster, 2007), Pljuča (Lungs, 2011), ki so leta 2013 dobila nagrado za najboljšo igro na The Off West End Theatre Awards,Vse briljantne stvari (Every Brilliant Thing, 2013), monodrama 2071 (2014), ki jo je napisal na pobudo režiserke Katie Mitchell, ki pogosto režira tudi njegove druge igre, in Ljudje, mesta in stvari (People, Places and Things, 2015).
O režiserju Žigi Divjaku
Žiga Divjak se je že v času študija gledališke režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo posvečal predvsem avtorskemu gledališču. Za trilogijo študentskih produkcij pod skupnim naslovom Tik pred revolucijo je prejel Prešernovo nagrado Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Po končani akademiji je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral avtorski projekt Človek, ki je gledal svet, za katerega je na Borštnikovem srečanju leta 2017 prejel nagrado za
režijo, igralski kolektiv pa Borštnikovo nagrado za igro. V sezoni 2017/18 je bil vključen v rezidenčni projekt Nova pošta, v sklopu katerega je režiral avtorsko predstavo 6, ki je na Borštnikovem srečanju leta 2018 dobila nagrado za najboljšo uprizoritev. Trenutno končuje magistrski študij režije.
Premiera: 29. marca ob 20.00
Prve ponovitve: 3., 4., 8., 9., 10. in 15. aprila ob 20.00; predstavi 15. aprila bo sledil pogovor z ustvarjalci uprizoritve
Foto in oblikovanje: Peter Uhan in Danijela Grgić / SNG Drama Ljubljana
