Evropska komisija je v teh dneh v Bruslju predstavila nove ukrepe in priporočila za vračanje nezakonitih migrantov. Državam članicam EU priporoča pospešitev postopkov vračanja z omejevanjem osnovnih mehanizmov zaščite in pravic, ki bi morale biti zagotovljene vsem migrantom, tudi v primerih, ko gre za otroke.
Agencije Združenih narodov in organizacije za otrokove pravice so zaskrbljene, da paket ukrepov in priporočil države članice spodbuja k vpeljevanju hitrih postopkov vračanja ljudi – vključno z otroki – na način, ki zmanjšuje varovalne mehanizme v samih postopkih in predvideva pogostejšo uporabo prakse pridržanja in omejevanja gibanja. Ta pristop bi ogrozil življenja otrok in kršil Konvencijo o otrokovih pravicah, ki jo so jo ratificirale vse države članice EU.
Pozdravljamo poziv k oceni največje koristi otroka pri postopkih odločanja o vračanju otrok brez spremstva, ki ga navajata dokumenta. Bistveno pa je, da so robustni postopki določanja največjih koristi otroka in za zagotavljanje načela največjih koristi otroka implementirani še preden se kateremu koli otroku – vključno z otroki z družinami – izda odločba o vračanju. Postopek določanja največjih koristi otroka ne sme biti zgolj formalnost brez vsebine in resne zaveze k uresničevanju. Pri odločanju, ali je postopek vračanja v najboljšem interesu otroka, je treba ustrezno upoštevati otrokov vidik. Prisilne selitve in pridržanje izjemno negativno vplivajo na otroke in družine. Otroci ne bi smeli biti izpostavljeni pridržanju zaradi migracij, tudi če gre za skrajni ukrep.
Na Švedskem so januarja letos trije otroci brez spremstva iz Afganistana storili samomor. Strokovnjaki, ki so obravnavali otroke, so povedali, da so ti doživljali občutke osamljenosti in tesnobe zaradi nezmožnosti vplivanja na azilne postopke ter občutke strahu zaradi možnosti vračanja v države, kjer se ne bi počutili varne.
Otroci in družine, ki so bili vrnjeni v izvorne države, tvegajo zavračanje s strani svojih družin in lokalne skupnosti ter so pogosteje izpostavljeni kršitvami človekovih pravic. Pogosto so žrtve hude diskriminacije. Bolj so tudi izpostavljeni tveganjem kot so izkoriščanje, prisilno delo in prisilne rekrutacije v oborožene skupine.
Namesto, da bi si prizadevala za zmanjšanje škode, ki so jo EU in države članice že prizadejale otrokom, priporočila Evropske komisije spodbujajo ukrepe, ki to škodo dodatno povečujejo. Spodbujajo zmanjševanje števila varovalnih mehanizmov, hitrejše in avtomatizirano odločanje o vračanju, povečanje števila prisilnih vračanj in pogostejšo uporabo pridržanja z omejevanjem gibanja.
Predlogi ne naslavljajo resničnih izzivov na področju migracij v EU temveč jih le dodatno poslabšujejo. Prav tako ne obstajajo dokazi, da bi postopki prisilnih vračanj vplivali na zmanjševanje migracij. Vračanje ljudi v nestabilno okolje, povečuje tveganje za nadaljnje cikle negotovih in tveganih migracij.
Za odločitvami in cilji politik, ki si prizadevajo za okrepitev postopkov vračanja, so življenja resničnih otrok in družin. EU in države članice imajo dolgo zgodovino zaščite otrokovih pravic. Pozivamo jih, da si še naprej prizadevajo za izpolnjevanje zavez do vseh otrok, ne glede na njihov status.
Raziskava UNICEF-a iz leta 2012 ‘Silent Harm’ o psihosocialnem učinku postopkov prisilnega vračanja na otroke iz Kosova je pokazala, da je 1 od 3 otrok kazal znake podobne simptomom posttravmatske stresne motnje, vključno z motnjami pri spanju, nočnimi morami, omedlevico, občutki tesnobe ob ločitvi do najbližjih, socialnim umikom, jezo in obrambnim vedenjem. Skoraj 1 od 2 najstnikov je trpel za depresijo, 1 od 4 pa je že razmišljal o samomoru.
Postopki prisilnih preselitev – ali strah pred njimi – so pomembno vplivali na otroke; citati otrok so zavedeni v UNICEF-ovi raziskavi ‘Silent Harm’ (2012) in raziskavo PICUM-a ‘Hear Our Voices’ (2016).
Pravilno implementirana politika prostovoljnega vračanja je lahko v najboljšem interesu otroka oz. otroka v spremstvu družine. Vendar mora imeti formaliziran, na posameznem primeru utemeljen in robusten postopek za določanje otrokove koristi vedno prednost pred cilji povezanimi z nadzorovanjem migracij, vključno v primerih otrok brez spremstva, otrok ločenih od družin in otrok z družinami. Nujnih je tudi več varovalk v postopkih. Otrok naj se ne bi vračalo, če je edina možnost za njihovo oskrbo v izvorni državi institucionalizirana oskrba.
Vsaka odločitev o vračanju – če se nanaša na otroke ali ne – mora omogočati učinkovit dostop do informacij, pravnih sredstev in pravnega svetovanja. Za dodatne informacije so na voljo OHCHR-jeva Priporočena načela in smernice o človekovih pravicah na območju mednarodnih meja - OHCHR’s Recommended Principles and Guidelines on Human Rights at International Borders (2014).
Pridržanje ni nikoli v največjo korist otroka. Večkrat je bilo dokazano, da ima pridržanje otrok in družin izjemno negativen vpliv na otrokovo zdravje in dobro počutje, omenjena praksa pa je tudi nepotrebna. Vse več mednarodnih pravnih dokumentov priporoča vladam, da hitro in v celoti prenehajo s prakso pridržanja otrok, vse države članice EU pa so se na zasedanju Generalne skupščine ZN 19. septembra 2016 zavezale, da bodo prenehale s praksami pridržanj otrok migrantov. Namesto tega bi morale države spodbujati ustrezno podporo nastanitvam otrok in družin brez odvzema prostosti in v lokalnem okolju. Ne le, da gre pri tem za pravno nujnost; omenjena alternativa je tudi učinkovitejša in cenejša.
