“Kaj naj povem o svojem dedku? To, da je bil, je in bo vedno ostal zame moj oka, kot smo ga vsi klicali, jaz pa njegova čečica šemucula, kot me je vedno klical on. Medtem, ko sva z mamo živeli z njim, je življenje potekalo v miru in po nenapisanem redu. Bil je odličen dedek in je vpleten v vse moje spomine zgodnjega otroštva. On, čarobni vrt v Portorožu, Buki, njegov divji pes, izleti in vsakodnevna rutina življenja z njim v stari hiši in na vrtu … Vse te neskončne spomine hranim v srcu.

Otroštvo s pisateljem
Zjutraj, po mojem zajtrku in njegovi kavi, sva se navadno skupaj odpeljala po “izobrazbo“, na pošto, kjer je imel predal in kamor je dobival tudi časopis. Nato sva se odpeljala na Beli Križ k mesarju Sergiu, za katerega mi je vedno rekel, da je “fini fant“. Potem pa sva šla v trgovino po ostala živila in nazaj domov. Razen pozimi in ob slabem vremenu, smo bili večji del dneva na vrtu. Vrt sem oboževala. Oka je delal na vrtu, oblečen v delovni pajac. Sam je pridelal vso zelenjavo. Zame je v zgornjem delu vrta posadil gozdne jagode in vsak dan sva hodila gledat, če je kakšna nova dozorela.

Čarobna hiša in vrt
Na vrtu je bila poleg hiše tudi vinska klet s skrivnostnim, z bršljanom poraslim zidom, katere me je bilo kar malo strah. Poleg kleti so bile strme stopnice, po katerih se je po bližnjici prišlo do mojih jagod in po katerih nisem smela sama, ker so bile prestrme.

Njegova kuhinja je bila zanimiva. V kotu klopi, so vedno ležale knjige. Pri njemu sem odkrila rdečo Maovo knjigo, ki se mi je zdela čudna, ker je bila plastificirana. Povedal mi je, da je to kitajski voditelj, ki plava po Rumeni reki, zato, da njegov narod vidi, da je pri zdravju in močeh. Zelo se smejal ob pripovedovanju in potem vsem komentiral o najinem pogovoru, ker sem hotela vedeti po kateri reki plava Tito.

Na koncu kuhinjske mize je visela slika z obešenim petelinom, ki me je odbijala. Rad se je smejal z menoj in mi hkrati razlagal o stvareh in besedah, ki so bile pretežke za otroka moje starosti. Oka je dobro kuhal in iz vsake malenkosti je naredil neke vrste obred. Meso, malo krompirja, odlične juhe, “*ratatuj“ (*kot pravi ljubitelj Francije) in baje tudi odlične vampe, ki jih jaz nikoli nisem marala. Za posladek in konec pa je vedno pripravil solato … kot je govoril: “Pri nas jemo solato na koncu kot Francozi.“ Sladic ni ne pekel, ne kupoval. Vedno smo imeli hlebec tolminskega sira in po kosilu, pred jutranjo kavo, me je vzel v naročje, mi rezal kose sira in hrušk in mi s hudomušnim nasmehom vedno znova “zabičeval“, da ne smem nikoli povedati nobenemu kmetovalcu, kako so hruške in sir dobra kombinacija, ker bodo sicer vse sami pojedli in ne bodo prodali nič.

Vrtnice
Pred vhodom hiše so bili posajeni grmi vrtnic. Kasneje sem izvedela, da jih je posadil on in sicer za vse pomembne datume. Za teto in mojega očeta, ko sta se poročila in “odšla“, zame in sestrično pa ob najinem rojstvu. Kupil mi je kanglico in mi triletnemu otroku razlagal o “Malem Princu.“ medtem, ko sem zalivala vrtnice pred hišo.

Buki, pisateljev prijatelj
Divji Buki, je bil strah in trepet vseh nenadnih obiskovalcev, zame pa je bil najbolj pohlevna žival na svetu. Za menoj je capljal, v gobcu mi je nosil kanglico in spomnim se, da sem mu velikokrat tlačila roke v gobec in smrček, jahala na njem in ga vlekla za rep. Nikoli mi ni nič naredil, a nekoč je šavsnil mojo sestrično, ki se ga je bala. Ogromen srednje dlaki nemški ovčar, je rad “pomeril hlače” nesrečnim obiskovalcev in spravljal oka v obup, saj je imel zaradi njega kar nekaj sporov in je moral plačati veliko število odškodnin na račun ljubljenega psa. Kadar je žival koga ugriznila, je tarnal, da je ubogi pes pač nor kot mi, navadno pa je govoril, da je Buki njegov edini prijatelj. Spomnim se, da sem bila užaljena in sem ga vprašala, da kako to da je Buki njegov prijatelj in mu dejala, da kaj pa sem vendarle jaz, saj naj bi bila tudi jaz njegova prijateljica. Odgovoril mi je, da sem jaz pač njegova čečica šemucula, on pa moj oka oziroma nežni starček, tako kot je oklical samega sebe.

Tišina in glasba
Najraje ob sredah ali pa sobotah smo se vozili v Gamboce po vino, jajca in kruh. Ob sredah je namreč gamboška *nonna*– stara mama pekla pravi kmečki kruh. Tudi plaval je rad. Kadar ni bilo obiskov, smo se vedno kopali poleg skladišča soli v Portorožu. Vedno se je potrudil, da je naredil petsto zamahov. Kadar pa smo imeli goste smo se hodili kopat na Bernardin. Takrat oka navadno ni bilo z nami. Rekel je, da se mu ne ljubi, da ima dovolj sonca, v resnici pa je pripravljal svoje mesne dobrote in omake s francoskimi začimbami za vso družino in/ali goste ter nas pričakal s kosilom ali večerjo pod lipo na vrtu ali pa v kuhinji. Z dvignjenimi obrvmi, prekiržanimi nogami in cigareto v ustih. Sam in v tišini. Nekaj časa je vedno trajalo, da je spregovoril in se razgovoril.

Bil je oseba, ki me je seznanila s tem, kaj je vojna. Govoril je, da je edino o čemer se vedno da pogovarjati, razen o vremenu, o človeštvu in o državljanski vojni. Po kosilu so se odrasli pogovarjali ali pa igrali tarok. Oka in moja mama, sta se vedno borila za častno drugo mesto pri kartanju, ker je bil moj oče v taroku menda nepremagljiv. Ciril Kosmač je imel vse vrste glasbe rad in se je pritoževal, da edini v družini nima posluha. Pesem, ki je zaključevala vsa druženja z njim in je bila njegova najljubša, je bila takrat “ Parlami d’amore Mariu.“ Tako, da poznam njeno besedilo, odkar vem zase. Vedno, ko jo slišim, se spomnim nanj.

Literatura in bridko slovo
Njegova literatura ni vplivala name, saj ga ne morem gledati nepristransko. To je bil moj oka. Imam popolnoma drugačen pristop do literature, jezika in zgodbe. Verjetno bi bilo temu drugače, če bi bil živel dalj časa, saj sem gotova, da se najini poti nikoli ne bi ločili. Najino zadnje srečanje je bilo v Sao Paulu. Preden je stopil v dvigalo in se poslovil, sem imela preroški občutek žalosti in prave groze, sluteč, da ga poslednjič vidim. Tudi on mi je s solznimi očmi pomahal iz dvigala in rekel: “Srečno čečica šemucula! Zagotovo bi dajala prednost slovenskemu jeziku, kot on in ne le slovenskemu narodu, kar naju druži. Prepričana sem, da bi me veliko lahko naučil, pa tudi jaz vem, da bi mu znala odgnati in omiliti osamljenost. Premalo časa sva imela. Za konec pa naj pripomnim, da tako, kot so okovi štirje norci hodili vsak po svoji dolini v njegovem romanu Tantadruj, tudi mi, njegovi potomci, hodimo skozi življenje vsak po svoji dolini.”

Nina Kosmač je avtorica romana Utvare in ima veliko objavljenih del v španskem jeziku, ker je v Španiji živela vrsto let. V Sloveniji so pod njenim mentorstvom udeleženci delavnice kreativnega pisanja letos izdali knjigo, ki se imenuje Razlito črnilo. Kmalu bo izšla druga kniga Kosmačeve vnukinje, ki jo je ilustriral koreograf in plesalec svetovne slave Rafael Amargo pod naslovom Srebrn Prah.


Nazaj