"Po ulicah hodi morje," je zapisal Mahmoud Darwish leta 1982 v svojem delu Memory for Forgetfulness (Spomin za pozabljivost), in sicer sredi resničnega obleganja, v katerem ni manjkalo prekinitev preskrbe z vodo v mestu in sledov raketnega ognja.

V novejšem času je "oblegana Evropa" postala nenavadno običajna fraza, ki označuje nekakšno vase zaprto imaginarno, polno strahov, ki niso toliko povezani s podzemnimi tokovi, ki bruhajo iz temine globin, temveč z zunanjimi morji, ki hodijo po evropskih ulicah, in z nevarnostjo čudnih požarov. Ker se to imaginarno že udejanja tako v množičnem nasilju na morjih, ki evropsko zemeljsko maso povezujejo z Globalnim jugom, kot v ponovno oživljenih nacionalističnih zahtevah po avtohtonosti, je za nastanek upanja nujna korenita preusmeritev naše zavesti, občutljivosti in dejanj.

Darwish sam je prispeval kratko zgodbo o filozofskem beguncu Kamalu, ki je ukradel čoln in veslal od Tira do Haife ter iskal golobico, "za katero ni vedel nihče drug", ter – zavoljo smrti, ki so jo povzročili pripadniki obalne straže – postal tisti begunski val, ki "se vrne in izgubi". V iskanju obnovljenih povezav smo se osredotočili na odprtje Sueškega prekopa leta 1869 kot na zgodovinski dogodek, ki je povzročil vrtinec. V njegovi sledi bi se bile mogle izgubiti brezštevilne male zgodovine, a se nam vselej znova vračajo v glave in nad njih.

Edward Said je v ključnem trenutku knjige Orientalizem, ki pa se ga kljub temu ne spominjamo dovolj, trdil, da je "Orient" navzlic celi vrsti zahodnjaških izmišljotin in projekcij v slikah, romanih, popotniških dnevnikih in podobnem ohranil nekakšno nespremenljivo distanco do težnje Zahoda po koloniziranju in univerzaliziranju. Nato pa je odprtje Sueškega prekopa leta 1869, ki so ga evropski časopisi in Ferdinand de Lesseps, direktor podjetja Universal Maritime Suez Canal Company, popularizirali kot dobesedno "preluknjanje Zemlje", zaznamovalo konec te distance in začetek nove dobe. "De Lesseps in njegov prekop sta dokončno uničila distanco Orienta… Po de Lessepsu ni mogel nihče več govoriti o Orientu kot o nečem, kar pripada drugemu svetu… Obstajal je samo še 'naš' svet… Po tem ima pojem 'orientalski' le še upravno in izvršno funkcijo«. Ko je Slovenija leta 2015 postavila kot britev ostro ograjo, namenjeno zadrževanju migrantov in beguncev, ki so zvečine prihajali iz "Orienta" – torej z Bližnjega vzhoda, razdejanega v večkratnih napadih Zahoda in v nekaj skrajnih lokalnih poskusih, da bi po letu 1989 ohranili nespremenljivo distanco do Zahoda –, je bila to le zadnja v vrsti pregrad, namenjenih zaustavljanju morij in upravljanju "našega" sveta. A ta svet je bil na obeh koncih Sueškega prekopa zgrajen v procesu, ki je terjal vzpostavitev imperialnih prometnic od Dunaja do Ljubljane in Trsta, od tam naprej pa do "Aleksandrije in sveta". Čeprav skuša dobršen del evropskega imaginarnega danes omejiti simbolni in materialni "mi", prekop še naprej opravlja svoje delo, pri tem pa potiska celine v proces nepreklicnega povezovanja in preobražanja.

S to razstavo želimo povabiti k odkrivanju cele vrste zgodovinskih in geografskih povezav med Evropo, zlasti njenimi Vzhodi, in Bližnjim vzhodom, še posebej z Egiptom in s Sueškim prekopom kot sprožilcem, ter k razmišljanju o njihovih odsevih v zrcalu sedanjega trenutka. Spodbuditi želimo razpravo o vprašanjih, ki izhajajo iz zgodbe o prekopu in razpletajo koncentrične kroge referenc, pripetljajev in srečanj, ki so se plast za plastjo nalagali v 150 letih, odkar je bil prekop predan svojemu namenu. Vse to so vprašanja, ki so še danes relevantna prav toliko, kot so bila v različnih odločilnih trenutkih skozi celotno skupno zgodovino, ter zajemajo orientalizem (in njegovo nesporno povezavo z Orientom Evrope), migracije, begunce in težave, ki jih imamo s tem, da bi gostoljubje spet naredili veliko, naravne vire, ki tičijo tako v jedru tekmovalnosti med imperiji kot v srži nacionalističnih diskurzov, ekosisteme, ki so zaradi posegov človeka za vedno spremenjeni, in drugo.

Po prekopu… je razstava sodobne umetnosti, nastale na zgodovinskih temeljih, v okviru katere so številne reference in povezave med predstavljenimi deli in materiali predstavljene na tak način, da se ustvarijo vsaj nekateri pomeni za kraj in čas, v katerem se odvija. Raziskovalno metodo, uporabljeno za postavitev razstave, so razvili kuratorji The Resurrection Committee, fluidnega kolektiva, ustanovljenega leta 2017. S kolektivnim sodelovanjem v izredno pomembni zgodovinski odprtini lahko skozi neizmerne tokove, ki jih odpira, skozi različne materialne strukture, iz katerih je narejena, skozi zamenljive ploskve tenkega stekla, ki jo transformirajo v kolektivni spomin, pa tudi skozi naključja, mete kocke in zasuke usode, ki jo utemeljujejo in kanalizirajo, bolje razumemo naš svet. Lahko bomo razumeli stališča drugih, se postavili v isto odprtino in po možnosti oživili kritične odnose. Prejšnja razstava, ki jo je realiziral omenjeni kolektiv, je bila razstava The Veil of Peace, prikazana na prireditvi tranzit.ro v Bukarešti leta 2017, kurirali pa so jo Igor Mocanu, Ovidiu Țichindeleanu in Raluca Voinea.

Raziskava za razstavo je bila podprta s štipendijo, ki jo podeljuje Fundacija za umetniške iniciative (Foundation for Arts Initiatives).

PREDSTAVITVE SODELUJOČIH UMETNIKOV:

Pavel Brăila se je rodil leta 1971 v Kišinjevu, glavnem mestu Republike Moldavije. Od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja je s filmi, videi, instalacijami, fotografijami in performansi sodeloval na številnih mednarodnih umetniških razstavah in filmskih festivalih. Leta 2002 je bil njegov film “Čevlji za Evropo” / “Shoes for Europe” predstavljen na razstavi documenta11 v Kasslu. Leta 2003 je bil po izboru Phaidona uvrščan na seznam 100 najboljših umetnikov na svetu (Cream 3). Leta 2017 je na razstavi documenta14 v Atenah predstavil delo “Zlati sneg Olimpijskih iger v Sočiju 204” / “The Golden Snow of Sochi Olympics 2014”, v Kasslu pa njegovo najnovejše delo, premikajočo se javno skulpturo “Ladja” / “The ship”. Leta 2015 je bil koncept Pavla Brăile izbran za predstavitev na prvem paviljonu Republike Moldavije na razstavi World Expo v Milanu. Umetniški koncept moldavijskega paviljona je bil nominiran v kategoriji za najboljšo javno arhitekturo / »Best Public Architecture« na izboru najboljših idej »Top-Idea 2015« na Kitajskem. Leta 2013 je njegovo delo “Ink Ribbon Fingerprints” dobilo nagrado CELEST E PRIZE za najboljši video. Leta 2014 je bila serija njegovih performansov predstavljena v sklopu javnega programa Manifeste10 v Sankt Peterburgu. V filmu “The Hottest Summer in The Winter Palace” (2015) Brăila prikaže zgodbo Kasperja Königa in njegove ekipe na Manifesti 10 v Sankt Peterburgu.

Amado Alfadni je v Egiptu rojeni umetnik, ki živi v Sudanu. Njegovo otroštvo sta sestavljali dve okolji: ulice Kaira in sudanski dom. Odnos / napetosti med njima so močno zaznamovale njegov pogled na obe kulturi in ustvarile pogoje za preizpraševanje kategorije identitete in njene retorike. Spremenljivke naroda, narodnostni kot stabilne kategorije misli so destabilizirane z njegovo razdrobljeno biografijo, ki pripada eni in istočasno obema kulturama.

Njegovo delo obravnava odnos med vključenimi in izključenimi ter odpira dialog o vprašanjih identitete in politike. Z obravnavo pozabljenih zgodovinskih dogodkov in trenutnih politik države odpira vprašanja dinamike moči med posameznikom in oblastjo na družbenem in političnem nivoju. Njegova umetniška praksa se osredotoča na raziskovanje in dokumentacijo prezrtih zgodovinskih dogodkov, s tem pa daje glas političnim manjšinam. Zgodovina, ki se prenaša od ust do ust in je v zahodni kolonialni tradiciji stigmatizirana, v umetniškem delu predstavlja temelj post-kolonialnega zgodovinskega prepisovanja in razkriva možnost kontra-diskurza oziroma kontra-znanja, s čimer vzpostavlja povezave, ki sicer ostajajo skrite.

Ibrahim Ahmed (1984) se je rodil v Kuvajtu in svoje otroštvo preživel med Bahrajnom in Egiptom, preden se je pri trinajstih letih preselil v Združene države Amerike. Leta 2014 se je preselil v Kairo, kjer v soseski Ard El Lewa trenutno živi in ustvarja. Ahmedove manipulacije z materialom, še posebej s tekstilom, so navdihnjene z raziskavami zgodovine in premiki ljudi in objektov. Njegova dela z mešanimi mediji, skulpturo in instalacijo se ukvarjajo s temami, povezanimi s kolonizacijo, strukturo moči, kulturnimi interakcijami in fluidno identiteto ter vzpodbujajo razpravo, povezano z idejo sebstva in predstavami o pristnosti znotraj parametrov nacionalne države.

Ahmed je svoja dela predstavil na samostojnih razstavah: galerija Sara Zanin, Rim (2019); galerija Nosco, Marseille (2018); Volta Art Fair, New York (2016); galerija Townhouse, Kairo (2016); artellewa art space, Kairo (2014); in Solo(s) Project House, Newark (2010). Njegova dela so bila vključena tudi v skupinske predstavitve: muzej Sharjah Art, biennale Dakar; biennale Havana; mednarodni biennale Casablanca; No Longer Empty, New York, Swab Barcelona, Dubai Design District. Ibrahima Ahmeda predstavlja galerija Sara Zanin v Rimu, in galerija Nosco v Marseillu.

Meriç Algün (b. 1983, Istanbul) je umetnica, ki živi v Stockholmu. Leta 2007 je diplomirala na Univerzi Sabancı v Istanbulu, magistrirala pa leta 2012 na Kraljevem institutu za umetnost v Stockholmu / Royal Institute of Art. Algün je imela veliko razstav v različnih institucijah, med katerimi so Spike Island, Bristol (2019); Kunstverein Freiburg (2015); Moderna Museet, Stockholm (2014); Art in General, New York (2013) in Witte de With, Rotterdam (2012). Njeno delo je bilo predstavljeno na številnih mednarodnih bienalih: SALTWATER: A Theory of Thought Forms, 14. Istanbulski bienale (2015); Between the Pessimism of the Intellect and the Optimism of the Will, 5. Bienale v Tessalonikih (2015); All the World’s Futures, 56. Beneški bienale (2015); Leaving to Return, 12. Bienale de Cuenca, Ekvador (2014); You Imagine What You Desire, 19. Bienale v Sydneyu (2014) in Untitled, 12. Istanbulski bienale (2011). 

Zadnjih deset let je Algün pri delu z različnimi mediji uporabila svojo lastno izkušnjo selitve čez kulturne, lingvistične in birokratske medije kot izhodišče za pogovor o temah, ki se tičejo mnogih. Pogosto identificira določene kontekste in deluje znotraj zastavljenih parametrov, zakoreninjenih v redu in nadzoru, da razkrije in prikaže odnose med elementi in kompleksnimi strukturami. Jezik in prevod imata v njeni umetniški praksi pomembno vlogo.

Marianne Fahmy je bila rojena leta 1992 in živi ter dela v Aleksandriji v Egiptu. Diplomirala je iz slikarstva na Univerzi Aleksandrija v Egiptu. Leta 2006 se je izobraževala na neodvisnem umetniškem programu Mass Alexandria. Marianne deluje na področju instalacije in filma. Njeno trenutno delo se vrti okoli zgodovine vode v Egiptu. Njeno delo temelji na arhivskem material, ki ga zbira ter besedilih in knjigah. Zanimajo jo pripovedi, povezane z vodo, in zanimivo zgodbo v ozadju ustanovitve oceanografije in izobraževanja iz pomorskih znanosti v Aleksandriji. Njeni pogovori z znanstveniki in urbanisti dajejo kredibilnost izmišljenim pripovedim, ki jih ustvarja. Išče priložnosti za kreativne dodatke, ki preobražajo predpisane konvencionalne pripovedi v brezčasna umetniška dela. Njeni projekti osvetljujejo področje okoljske ozaveščenosti, ter kako lahko nove strukture družbene odgovornosti in družbenega razvoja generirajo nove umetniške pripovedi in metodologije.

Marianne je bila leta 2018 prejemnica štipendije Mophradat in se je udeležila rezidence v ateljeju Mondial, ki ga podpira Švicarski inštitut v Baslu. Leta 2019 je sodelovala na 13. bienalu v Havani, leta 2018 pa na bienalu v Dakarju. Njeni filmi so bili predvajani na filmskem festivalu Kino der Kunst v Munchnu, Muzeju za sodobno umetnost Nuremberg, Muzeju za sodobno umetnost Freiburg, Nemčija; v okviru iniciative Contemporary Image Collective, Kairo in v galeriji Postmasters, New York.

Shatha Al-Deghady je multidisciplinarna umetnica iz Kaira. Leta 2009 je diplomirala iz grafike in dizajna na Fakulteti za likovno umetnost v Kairu. Izhajanje iz dizajna je oblikovalo njen pristop kot vizualne umetnice in njeno navdušenje s procesom ustvarjanja simbolov in kod, ki po svoje transformirajo njena umetniška dela v simbole in kode.

Leta 2012 je svoj umetniški fokus iz dizajna preusmerila v vizualno umetnost, kar je rezultat njene vpletenosti v egipčansko revolucijo leta 2011. Zanimati jo je pričela vloga psihologije pri percepciji resnice, dinamike moči in individualnega boja proti oblastem na družbeno-političnem nivoju, pri čemer se osredotoča na pomembnost samo-osvoboditve v procesu iskanja svobode v procesu osvobajanja. Dela na še vedno trajajoči umetniški raziskavi vloge osebnih strahov pri omejevanju svobode ljudi, ki se je pričela leta 2015 s predstavitvijo njenega dela “drzni si dvomiti” / “dare to doubt”, v svojem najnovejšem projektu pa raziskuje koncept časa in obstoja.

Nikolay Oleynikov (1976) je umetnik iz Sankt Peterburga, član kolektiva CHTO DELAT, urednik časopisa CHTO DELAT, član uredniškega odbora Moskovske revije za umetnost / Moscow Art Magazine (2011), soustanovitelj Learning Film Group in May Congress of Creative Workers (Moskva 2009-2011), član benda Arkady Kots. Od leta 2013 je Oleynikov tutor na Šoli vključujočih umetnosti kolektiva Chto Delat / SCHOOL of ENGAGED ART of Chto Delat. Od leta 2016 je avtor in urednik arteseverywhere.ca.

Obseden je z materialnostjo in vizualnim bogastvom kulture žalovanja, cirkusa, kabareta/ burleske itd. Zagledan je tudi v hibridno telesnost skozi ekspliciten erotične vsebine in politično senzualnost, ki se prenaša v materialno kulturo vsakodnevnega življenja. Poznan je po svojih didaktičnih poslikavah in grafičnem delu znotraj tradicije Sovjetske monumentalne šole, nadrealističnih podobah in punk kulturi. Oleynikov je svoje dela predstavljal na številnih mednarodnih manifestacijah umetnosti in galerijah, med njimi: Musée d´Art Moderne de la Ville de Paris – MAM/ARC, Paris; Serralves Museum, Porto; Cittadellarte – Fondazione Pistoletto, Biella; Museo dell Arte Contemporaneo Luiggi Pecci, Prato; Ammirato Culture House, Lecce; Lungomare, Bolzano; Fargfabriken, Stockholm; KOMPLOT, Bruxelles; X BALTIC TRIENNALE in Vilnius; KIBLA, Maribor; , Graz; Galerija NOVA in Gotovac Institut, Zagreb. V Rusiji so bila njegova dela predstavljena v Moskovskem muzeju sodobne umetnosti (MMOMA); galerija State Tretyakov in galeriji Paperworks v Moskvi; Centru za sodobno umetnost, Voronezh; NNCA , Moskva, Yekaterinburg in Nizhny Novgorod; Communal Gallery Yegorka, in Labradoria Intimnoe Mesto, St Petersburg.

Oleynikov je avtor knjige “SEX of the OPPRESSED”, FreeMarxistPress, Moskva, 2013-14, in PS-Guelph, 2016.

Iulia Toma živi in dela v Bukarešti, pri čemer je njen najljubši medij tekstil, pospremljen s fotografijo, instalacijo in besedilom. Zasleduje družbene teme, kot so feminizem, človekove pravice, medosebni odnosi v zaprtih skupnostih, mestna struktura prebivalstva ali socialna enakost. Poučuje na Oddelku za umetnost in tekstil na Državni umetniški univerzi v Bukarešti (National Arts University of Bucharest). Razstavljala je v številnih galerijah: Ivan Gallery, “The web of Fabric”, 2019; Eastwards Prospectus Gallery, “Objects in the Mirror Are Closer Than They Appear”, 2018;  VIENNA BIENNALE 2015: Mapping Bucharest: Art, Memory and Revolution 1916 – 2016; (MAK Contemporary Art Collection), 2016, Bologna; “Buongiorno Varvara Stepanova!”, Iulia Toma & Claudiu Cobilanschi (Galleriapíu, Bologna, Italija); samostojna razstava  “Dura Europos” (Ivan Gallery, Bukarešta), 2016; “Twilled conections”, tranzit.ro/ Bukarešta, 2015; 1st Timisoara Art Encounters Biennale, APPEARANCE & ESSENCE, 2015.

PO PREKOPU JE OBSTAJAL SAMO ŠE »NAŠ« SVET
Razstava v Mestni galeriji Ljubljana vabi k odkrivanju povezav med Egiptom in Sueškim prekopom
19. 9. 2019–10. 11. 2019

Ibrahim Ahmed, Amado Alfadni, Meriç Algün, Pavel Brăila, Chto delat?, Shatha Al-Deghady, Marianne Fahmy, Iulia Toma

S prispevki / v sodelovanju z: Metod Pevec, Phyllis Mackenzie, Jessica Couzelis, Josip Hatze, Serghei Iachimov, Afriško-balkansko-karibsko društvo

Kustosinja razstave: Raluca Voinea v sodelovanju z: Ovidiu Țichindeleanu


Nazaj