Kronična ledvična bolezen, ki lahko sčasoma privede do končne ledvične odpovedi, je v Sloveniji in v svetu v porastu. Z njo se po ocenah pri nas sooča vsaj deset odstotkov odrasle populacije. Bolnikom s končno ledvično odpovedjo je na voljo hemodializno zdravljenje in zdravljenje s pomočjo peritonealne dialize, ki pa je danes še vedno manj razširjeno, kot bi bilo strokovno zaželeno.
Danes se v Sloveniji zaradi končne ledvične odpovedi z različnimi načini nadomestnega zdravljenja zdravi približno tisoč bolnikov, približno sedemsto pa jih ima presajeno ledvico. Število bolnikov zdravljenih s peritonealno dializo (PD) v Sloveniji se je v zadnjih 10 letih kljub nekaterim prednostim, ki jih nudi PD razpolovilo. S to metodo se trenutno zdravi zgolj 3% vseh dializnih bolnikov ali 30 na milijon prebivalcev. Zaradi velikega odstopanja prevalence PD v Sloveniji od evropskega povprečja lahko rečemo, da naši bolniki nimajo enake možnosti dostopa do PD kot bolniki v nekaterih drugih evropskih državah. Najpomembnejši dejavnik, ki odloča o obliki nadomestnega zdravljenja ledvične odpovedi je bolnikova odločitev, na katero v največji meri vpliva predializna edukacija. Podatki namreč kažejo, da se z ustrezno predializno edukacijo pomembno poveča odločitev bolnikov za PD.
prof. dr. Damjan Kovač, dr. med., spec. internist, KO za nefrologijo Interne klinike UKC Ljubljana, predsednik Slovenskega nefrološkega društva poudarja: »Peritonealna dializa je v Sloveniji neupravičeno podcenjena metoda nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi. Med glavne ukrepe, s katerimi lahko večamo zastopanost te metode zdravljenja sodi izboljšanje poznavanja peritonealne dialize s strani strokovne javnosti, pri čemer imajo odločilno vlogo univerzitetne klinične inštitucije kjer poteka izobraževanje, intenzivirana, predvsem individualna predializna edukacija bolnikov s končno ledvično odpovedjo, asistirana peritonealna dializa starejših bolnikov na domu ali v domovih za starejše, zdravljenje bolnikov po odpovedi presajene ledvice s peritonealno dializo in izboljšanje preživetja metode pri posamezniku z uporabo biokompatibilnejših dializnih raztopin.«
Kronična ledvična bolezen, ki lahko vodi v končno ledvično odpoved, poteka tiho in počasi, brez bolečin ali drugih posebnih težav, zato pogosto dolgo ostane neodkrita. Simptomi nastopijo pozno, ko je ledvično delovanje že zelo oslabljeno. Najpogostejši znaki bolezni so zvišan krvni tlak, otekanje, penjenje seča in potreba po pogostem nočnem odvajanju seča. Bolezen ugotovimo samo z laboratorijskimi preiskavami. S pregledom seča najpogosteje najdemo prisotnost beljakovin, s pregledom krvi pa okrnjeno zmožnost ledvic za čiščenje krvi. Kronična ledvična bolezen je najpogostejša pri ljudeh s sladkorno boleznijo, zvišanim krvnim tlakom in pri tistih z boleznimi srca in ožilja, torej pri boleznih sodobnega časa.
Doc. dr. Jelka Lindič, dr. med., spec. nefrologije iz KO za nefrologijo Interne klinike UKC Ljubljana opozarja: »Kronična ledvična bolezen je žal nepovratna in je ne moremo pozdraviti. Za upočasnitev njenega poteka je najpomembneje, da uredimo krvni tlak bolnika in s pomočjo zdravil zmanjšamo količino beljakovin v seču. Pri ljudeh s sladkorno boleznijo je zelo pomembno urediti krvni sladkor, pri vseh pa znižati morebitno zvišan holesterol v krvi. Ljudje s kronično ledvično boleznijo so dosti bolj ogroženi tudi za nastanek srčno-žilne bolezni in zaplete, zato je izjemno pomemben zdrav način življenja, ki vključuje redno gibanje ter zdravo in čim manj slano nemastno prehrano.«
Kadar ledvična bolezen nastane hitro in nenadno, govorimo o akutni ledvični bolezni oziroma odpovedi. Najpogostejši vzroki zanjo so vnetja ledvic, izsušitev, srčno popuščanje, zapora toka seča ter zelo visok in neurejen krvni tlak. Za ledvično odpoved so najbolj dovzetni srčni in jetrni bolniki, tisti, ki se zdravijo zaradi zvečanega krvnega tlaka, starostniki in seveda tisti, ki že imajo znano kronično ledvično bolezen. Pri končni ledvični odpovedi imajo bolniki na voljo dve obliki zdravljenja – hemodializo in peritonealno dializo oziroma presaditev ledvice.
Hemodializa se izvaja v centrih za dializo in običajno traja trikrat na teden po štiri do šest ur. Kri se pri tem postopku filtrira v zunanji umetni ledvici, kjer se skozi tanko membrano v dializno raztopino izločijo strupene snovi in voda, očiščena kri pa se nato vrača v telo. Za ta postopek je treba predhodno pripraviti dostop do krvnega obtoka oziroma žilni kateter. Preko ustreznega žilnega pristopa je »onesnažena« kri speljana v umetno ledvico, očiščena pa se vrača nazaj v telo. Pri peritonealni dializi se za čiščenje krvi uporablja lastno telo oziroma trebušna votlina. Trebušno votlino in trebušne organe obdaja tanka mrena oziroma peritonealna membrana, ki tvori prostor, v katerem je le malo tekočine. Peritonealna membrana je polprepustna in deluje kot filter skozi katerega poteka izmenjava snovi in vode. Menjava snovi poteka po katetru, ki je vstavljen v trebušno votlino. Bolnikom se predpisujeta dve obliki peditonealne dialize - kontinuirana ambualntna peritonealna dializa (CAPD), pri kateri bolnik izvaja ročno več dnevnih menjav (običajno tri) in eno nočno menjavo) oziroma avtomatizirana peritonealna dializa (APD), pri kateri se bolnik s sistemom cevk in vrečk priklopi na aparat, ki je postavljen na omarico ob postelji. Aparat ponoči, ko bolnik spi, izvede amtomatično več menjav dializne raztopine. Prednost peritonealne dialize je predvsem ta, da poteka na domu.
Doc. dr. Bojan Knap, dr. med, spec. internist, KO za nefrologijo Interne klinike UKC Ljubljana poudarja: »Peritonealna dializa predvsem ohranja samostojnost in neodvisnost bolnika, bolje ohranja preostalo ledvično funkcijo ter manj obremenjuje srce in ožilje. Idealna je za mlade in samostojne bolnike, da počakajo na presaditev, primerna pa je tudi za starostnike, ki težko prenašajo prevoz na hemodializo. Zanje se ravno sedaj uvaja asisitirana peritonealna dializa, pri kateri bodo menjave raztopin pomagale izvajati patronažne sestre. Hemodializa pomeni večjo odvisnost od osebja in relativno kakovost življenja, v kolikor se ljudje sprijaznijo, da bodo določeno število ur, to je vsak drug dan, preživeli v dializnih centrih. To nekaterim bolnikom ne predstavlja zgolj breme, ampak tudi socialni dogodek. Seveda je presaditev najboljša metoda zdravljenja odpovedi ledvic, v kolikor poteka brez zapletov,« in dodaja: »Zaradi več razlogov se v Sloveniji manj ljudi odloča za peritonealno dializo, kot bi bilo strokovno zaželeno, vendar se trendi izboljšujejo in zadnja leta število bolnikov na peritonealni dializi narašča. Iz strokovnega vidika bi bilo idealno, če bi imeli v Sloveniji približno sto bolnikov na peritonealni dializi, torej od pet do deset odstotkov bolnikov, ki se zdravijo zaradi končne odpovedi ledvic.«
