V Mali drami bo v petek, 18. oktobra, ob 20.00 premiera avtorskega projekta Simpozij v režiji Luke Marcena, ki je v okviru platforme Čakajoč Supermana nastal po znamenitem Platonovem Simpoziju, enem ključnih filozofskih diaologov in premislekov o ljubezni. V koprodukciji SNG Drama Ljubljana in AGRFT igrajo Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic in Barbara Žefran. Dramaturginja je Tery Žeželj, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Martin Vogrin, lektorica Kristina Anželj, koreografka Aja Zupanec in oblikovalec svetlobe Vlado Glavan. Avtorji priredbe in dodatnih besedil so ustvarjalci uprizoritve. Prva ponovitev bo na sporedu že v soboto, 19. oktobra, ob 20.00 v Mali drami.
Platonov Simpozij je eno prvih filozofskih besedil, ki skuša ustvariti sistem, s katerim bi lahko definirali ljubezen. Platon že v strukturo dela vpiše različne poskuse za sistematiziranje ljubezni, ki pa na koncu dobijo popolnoma drugačno perspektivo. Formalno je ena ključnih značilnosti Simpozija ta, da ga sestavlja več različnih narativov – osnovna situacija Platonovega dialoga je namreč Apolodorovo povzemanje pripovedi radovednemu sopotniku Glavkonu o nekem slavnem srečanju, druženju vrlih atenskih mož, ki jo je slišal od Aristodema, dejanskega udeleženca dogodka. Glavni pripovedovalec dialoga se torej dejanske diskusije ni udeležil in tako svojo pripoved oblikuje iz serije citatov, ki so pomembno zaznamovani z Aristodemovim in Apolodorovim spominom in spominskimi luknjami, kar nujno pod vprašaj postavlja objektivnost celotne pripovedi. Besede, izrečene na simpoziju, sta tako po svoje preoblikovala dva Sokratova učenca – najprej Aristodem in nato Platon. Druženje na tem simpoziju naj bi se začelo z določitvijo teme, ki bo daritev hvalnice bogu Erosu in z določanjem pravil takratnega druženja, ki je, po poglobljeni razpravi, potekalo brez alkohola, saj vsi udeleženi še okrevali od popivanja prejšnji večer. Atenski možje so torej sistem ljubezni zgradili na “dan po”, na mačkast dan po popivanju in slavljenju zmage Agatonove tragedije na tradicionalnem srečanju dramatikov. Dialog sestavlja sedem govorov, ki so ostali v Aristodemovem spominu.
Ustvarjalci avtorskega projekta Simpozij so tekom študijskega procesa preizpraševali pravila in značilnosti ljubezni ter tako kot Platon postopoma prihajali do spoznanja, da ljubezni ni mogoče definirati, saj o njej vemo premalo. Ljudje smo zazamovani s serijo romantičnih idealov, s frazami, ki slikovito opisujejo ljubezenske občutke, z zgodbami, pravljicami in pesmimi, ki definirajo naša pričakovanja in razumevanje tega čustva, z določenimi narativi, s katerimi sami zapišemo osebne zgodbe v lasten spomin ... Zato so se avtorji uprizoritve odločili, da bodo izhajali predvsem iz zbirke najrazličnejših neskončnih zgodb, ki jih piše ljubezen, saj jih posamezniki potrebujemo za lažje razumevanje sebe in drugih.
Režiser uprizoritve Luka Marcen ljubezen razume kot tveganje, izstopanje iz družbenih normativov in polje čiste resnice, ki gre onkraj posameznika in onkraj vseh družbenih okovij: »Ljubezen nastaja v govoru in zato se pogovori tolikokrat ustavijo ob tej veliki temi. Govoriti o ljubezni je užitek. In tudi gledališče je ljubezen. Raziskovanje na videz nedotakljivega znotraj gledališča prinaša novo polifonijo misli, ki me morda pripelje malo bliže nečemu malce bolj otipljivemu. Ljubezen je občutek manka, ki ga poskušam zapolniti z gledališčem. Zato si želim tudi danes najti način, da povem hvalnico Erosu.«
Sedem govorov, predstavljenih v Platonovem Simpoziju, so ustvarjalci avtorskega projekta razumeli kot sedem različnih vstopnih točk oziroma strategij za razmišljanje o ljubezni skozi perspektivo posameznika in posameznih zgodb, preko posamičnega izkustva zaljubljenega subjekta. Sedem vstopnih točk tako v uprizoritvi funkcionira kot sedem izmed mnogih različnih pristopov za pripovedovanje o ljubezni in kot avtorsko branje teh sedmih perspektiv pogleda na ljubezen, ki jih v Simpoziju raziskuje Platon. Avtorski projekt temelji na postavljanju različnih miselnih sistemov in definicij v mejne situacije, ki so plod sodobnega časa in vsestransko preizkušajo ideale ter koncepte ljubezni ter postavljajo na dan nove aspekte ali celo brišejo današnje pojmovanje ljubezni. Prav nasprotja med izrazito kliničnostjo in robotizacijo, individualizacijo, opijanjem, umiranjem ... na eni strani in romantičnimi ideali ljubezni ter subjektivnimi zgodbami na drugi, so ustvarjalci avtorskega projekta Simpozij izbrali kot produktivne iztočnice za »razmišljanje o naših zgodbah v ljubezni v navezavi na sodobno izkustvo vsakdana, ki v naše načine bivanja vpisuje načine, ki so daleč od idealov, o katerih razmišljamo, ko razmišljamo o ljubezni,« v gledališkem listu zapiše dramaturginja uprizoritve Tery Žeželj.
O režiserju Luki Marcenu
Luka Marcen (1995) se je po končani I. gimnaziji v Celju najprej vpisal na študij Filozofije ter Primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po zaključenih dveh letnikih, je študijsko pot nadaljeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer trenutno obiskuje 4. letnik študija Gledališke režije pod mentorstvom red. prof. Matjaža Zupančiča in doc. Matjaža Tribušona. Kot asistent režiserja je sodeloval s priznanimi gledališkimi
ustvarjalci: Dušanom Mlakarjem, Janezom Pipanom, Ivico Buljanom in Roccom. V preteklih sezonah je v okviru različnih platform in festivalov kot režiser večkrat prevzel tudi režijo bralnih uprizoritev novih slovenskih dramskih besedil. Deluje tudi kot član programske ekipe Hiše kulture Celje. Uprizoritev Otroci na oblasti (po motivih del Rogerja Vitraca in Dušana Jovanoviča, produkcija V. Semestra AGRFT) v njegovi režiji je gostovala na več festivalih po Evropi, na festivalu FIST v Beogradu pa
je maja letos prejela grand prix, nagrado za najboljšo predstavo v celoti.
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
