Prešernovo gledališče Kranj je v soboto (13. oktobra) premierskemu občinstvu na odru stolpa Škrlovec postreglo s pravo daritvijo, meditativno, dišečo predstavo, umetniškim in duhovnim doživetjem, ki je nagovorilo vse čute obiskovalcev. Navdušeno so pozdravili kultnega Preroka, ki mu je po istoimenski literarni predlogi Kahlila Gibrana gledališko podobo vdihnila režiserka Barbara Pia Jenič, pionirka senzorialnega gledališča v Sloveniji, razmislek o izjemno pomembnih vsebinah naših življenj pa sta med gledalci sijajno vzburkala Miha Rodman iz PGK v vlogi Preroka in Maruša Oblak iz Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana v vlogi Almitre. Občinstvo je ustvarjalce predstave na koncu nagradilo z gromkim aplavzom in ovacijami.
Prerok je že sam po sebi literarna mojstrovina. Slovenci smo prevod tega kultnega dela dobili leta 1978, zanj je poskrbel ugledni prevajalec Lojze Bratina, pred dnevi pa je pri Založbi Dravlje izšel nov ponatis knjige. Kahlil Gibran je večino življenja preživel v Ameriki, vendar ni nikoli pozabil svojih libanonskih korenin. Bil je pesnik, pisatelj, filozof in mistik, za nekatere celo zapeljivec in heretik, prav Prerok, njegovo pozno delo, pa velja za vrhunec njegove temeljne filozofije. V njem preigrava misli o življenju in smrti, o vsakdanjih in temeljnih vprašanjih, ki si jih zastavlja slehernik in nanje išče odgovore, vse od rojstva do smrti. Obravnava najbolj vzvišene in hkrati najbolj vsakdanje stvari, ki so sestavni del vsakega življenja.
Transcendentalno, meditativno besedilo vsakogar izmed nas nagovarja s pretanjeno poetično metaforiko, kar je v slovenski gledališki produkciji prej izjema kot pravilo, a Barbari Pii Jenič se je drznost obrestovala. Koncept njene uprizoritve Preroka je zelo poseben, v predstavi gre za zelo senzibilno preizpraševanje o smislu, človeku in svetu, nežno se dotika gledalčevih občutkov, čutnosti, sinergij, torej prvin, s katerimi je Gibranova literatura tudi sicer subtilno prepredena. Zelo pomemben del uprizoritve je neverjetno učinkovit zvok, ki ga je režiserka oblikovala skupaj s Petrom Penkom, k sodelovanju pa povabila še Tineta Terlepa in Igorja Megliča iz ansambla Vedun, ki izvaja starosvetno slovansko glasbo ter glasbo različnih ljudstev sveta. Na odru Stolpa Škrlovec so ustvarili svojstven, vznesen in slovesen zvočni odtis, ki je pustil močan duhovni pečat.
Predstava je nastala koprodukciji Prešernovega gledališča, Slovenskega mladinskega gledališča, Zavoda Senzorium in Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta. V slednjem deluje igralec Vladimir Jurc, ki je že vnaprej posnel Prerokov glas v slovenščini, Adriano Giraldi pa v italijanščini. Prevod je delo Lojzeta Bratine, Barbara Pia Jenič pa je poleg režije poskrbela tudi za scenografijo, oblikovanje videa in vonjav. Dramaturginja predstave je bila Marinka Poštrak, njena asistentka Kristina Mihelj, avtorji zvoka Peter Penko, Tine Terlep in Igor Meglič, kostumografka je Tina Kolenik, svetovalka za gib Jasna Knez, lektorica pa Mateja Dermelj.
Tako kot obiskovalci so bili po sobotni krstni uprizoritvi Preroka zadovoljni tudi ustvarjalci. Režiserka Barbara Pia Jenič je povedala: »Že dvajset let orjem ledino na področju senzorialnega gledališča. Senzorialni jezik sem prinesla na slovenske odre. Vajena sem tveganja, po drugi strani pa mi gledališče pomeni prostor, kjer lahko preizkušam življenje na varen način in se pri tem ogromno naučim. Besedilo je zelo globoko in mislim, da je prav to tisto, kar v današnjem času potrebujemo. Z menoj je že vse življenje, čeprav se ne spomnim trenutka, ko sem to knjigo prvič vzela v roke. V gledališču je danes veliko nasilja, golote in drugih šokov, ki želijo gledalca zbuditi iz neke inertnosti. Ker dobro poznam orodja senzorialnega jezika, pa vem, da lahko na človeka zelo močno vplivajo tudi vonji, ki so detonator spomina in imajo neposreden dostop do nezavednega. Vse od pojava t. i. četrte stene v teatru so bili izpuščeni iz uprizarjanja, zato menim, da morajo spet dobiti svoj prostor, pa ne le v obliki scenskih elementov. Vonjave je veliko težje upravljati, ker zraka, ki ga dihamo, ne moremo preprosto ugasniti, kot bi ugasnili luč. Ker že dvajset let delam z vonji, mislim, da mi jih počasi uspeva obvladovati tudi na odru. Gledališču poskušam vrniti to, kar je na svoji razvojni poti izgubilo. Mislim, da ne bi smelo biti samo ogledalo življenja, prostor kritične misli, ampak tudi prostor, kamor človek pride po uteho, po modrost, da laže preživi svoj vsakdan.«
Miha Rodman, ki se je odlično znašel v naslovni vlogi, je po zelo uspešni premieri poudaril: »Prerok je zame poezija. Potrudil sem se, da bi njegove besede gledalce odnesle v svoj svet, v katerem bi vsak doživel, kar si želi. Fasciniralo me je predvsem to, da se, čeprav zvenijo starinsko, besede dotikajo vseh področij našega življenja. Vsaka izrečena misel zareže globoko v resnico in mislim, da jim moramo prisluhniti in se zamisliti nad svojimi življenji.«
Maruša Oblak je blestela v vlogi Almitre, po predstavi pa razkrila: »Na odru sem ves čas poskušala biti samo medij, postavljati Prerokove besede na zemljo, v smislu, da posredujem, kaj je povedal nam. Na primer: 'uživajte v življenju, kratko je'. Ta vloga mi je prinesla velik izziv, ker je besedilo tako poetično, lirično, razmišljala sem predvsem o tem, kako ga spraviti v meso, med ljudi. Preroka sem poznala že prej, to je bila moja obvezna najstniška literatura, tako kot Castaneda ali Nietzsche in še marsikdo, ki je govoril o človeški etiki. Presenečena sem, kako priljubljen in aktualen je spet postal. Najbolj mi je pri srcu spev o ljubezni, ker govori o tem, da mora biti vsak, ki ljubi, zelo pogumen. Ljudi nagovarja, naj se ji prepustijo, 'čeprav jih utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.'«
Seveda pa so bili po koncu predstave prav tako kot ustvarjalci – ali pa še bolj – navdušeni, obogateni, potešeni obiskovalci. Publicistka in kolumnistka Manca Košir je povedala: »Hvaležna sem, da so me povabili na to predstavo, ker so uganili, da sem velika ljubiteljica mistične poezije in znam Gibranovega Preroka skoraj na pamet. Danes sem na tej predstavi plavala v svojem svetu in bilo je zelo zelo lepo. Dobro bi bilo, da bi bilo več takih milo lepih predstav, ki nagovarjajo srce in
dušo. Potrebujemo tudi svetlobo, ne samo teme. Tukaj nocoj smo doživeli hvalnico življenju. Življenje je vredno hvaliti in živo živeti.«
Prevajalka, igralka in režiserka Alenka Bole Vrabec, ki ne izpusti nobene predstave v Prešernovem gledališču Kranj, je po premieri Preroka navdušeno izjavila: »To je bil tako poglobljen večer, da ga bom gotovo ponovila. Predstava me je prevzela kot celota. Vse je delovalo. Zvok, luč, scena je magična, igralca sta izjemna. Glede na besedilo bi lahko šla tudi v patetiko, pa sta nastopila s tako premišljenim občutkom, da človeka globoko gane.«
Med premierskim občinstvom je bila tudi urednica portala Zdravo Slovenija Katerina Vidner Ferkov, ki je po predstavi povedala: »Besedilo Kahlila Gibrana poznam, zdi se mi res izjemno literarno in duhovno delo. Prerok je ena tistih predstav režiserke Barbare Pie Jenič, v katerih človek, gledalec, gledalka, občuti, da aplavz ob koncu kar nekako zmoti svečanost, globino, neizmernost besed, ki so izrečene na odru. Predstava na kranjskem odru je umetniško in duhovno doživetje, kakršnih danes na
odrih zelo manjka.« Njen soprog, oblikovalec svetlobe Kristjan Vidner, je dodal: »Prerok predstavlja zelo redko duhovno potovanje v slovenskem gledališču. K celotnemu doživetju veliko prispevata izjemen ambient Stolpa Škrlovec in zelo močna vizualna projekcija. Ker se tudi sam ukvarjam z oblikovanjem svetlobe, sem bil na to še posebej pozoren. Predstava je zelo estetska. Všeč mi je bilo, da so na odru kot scenski pripomočki prisotni vsi naravni elementi: ogenj, voda, zemlja in zrak. V
predstavi spoznamo vse dobro in vse slabo, kar počne človek. Hkrati pa vidimo tudi, da ni vse tako črno, kot se nam včasih zdi, da lahko vedno posadimo novo drevo in gre življenje naprej.«
Poznavalka kulture in ustvarjalka Tina Hribar Dragar pa je po predstavi razmišljala takole: »Nekje v svojih dvajsetih letih sem to knjigo dobila v dar in se me je že takrat zelo dotaknila. Letos poleti sem jo znova prebrala in spet mi je vzbudila prijetna občutja, ki sem jih s to predstavo lahko še lepo podoživela. Ker sem mati, mi je zelo pri srcu spev o otrocih, o njihovem osamosvajanju, o tem, kako so izstreljeni v ta svet. V Preroku je polno uporabnih modrosti za življenje, za vsakega
izmed nas. Vsem ustvarjalcem bi se rada zahvalila za to prekrasno in čutno uprizoritev. Vesela sem, da so Gibranove modrosti tudi na takšen način dosegle širše občinstvo. Mislim, da močno odmevajo in bodo nagovorile še marsikatero generacijo tudi v prihodnje.«
Foto: Nada Žgank in Mediaspeed
