Krstna uprizoritev Moj mož bo na velikem odru Drame zaživela skozi umetniške kreacije izključno ženske zasedbe pod režijskim vodstvom Ivane Djilas. Avtorici odrske priredbe po zbirkah kratkih zgodb v zadnjih letih ene najvidnejših makedonskih pisateljic Rumene Bužarovske Moj mož in Nikamor ne grem sta Ivana Djilas in Ana Duša, ki je poskrbela tudi za prevod v slovenščino na podlagi srbskih izdaj zbirk Moj muž (Booka., 2017) in Nikuda ne idem (Booka., 2019).
V predstavi igra devetih igralk, Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran. Koreografinja in asistentka režije je Maša Kagao Knez, lektorica Klasja Kovačič, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Jelena Proković, avtor glasbe Boštjan Gombač, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, študijska asistentka režiserke Nika Korenjak in asistentka kostumografinje Katarina Šavs. Moj mož bo premierno predstavljen 8., 9. in 10. oktobra, ob 20.00. Prve ponovitve bodo sledile od 12. do 24. oktobra.
Uprizoritev Moj mož pripoveduje, diha, kriči in šepeta skozi intimne in hkrati surovo realistične pripovedi devetih igralk. »Že dolgo sanjam o predstavi z velikim številom močnih žensk. Igralk, ki jih poznam že dolgo, ne samo odrsko, ampak tudi osebno,« napove režijsko vodstvo Ivana Djilas. Teme, ki se jih v svojih delih loteva Bužarovska, in človeške lastnosti, na katere opozarja, so univerzalne – neiskrenost, pomanjkanje komunikacije, zavist in ljubosumje, patriarhalnost. Tako njena zbirka kratkih zgodb Moj mož ne spregovori o moških ali soprogih, temveč z značilno avtorsko pisavo spretno profilira sodobne ženske, slehernice, ki so ujete v spone različnih vsakdanjih odnosov še vedno globoko patriarhalnega sveta. Pri tem Bužarovska svojih literarnih protagonistk ne reducira na žrtve moških in družbe – predstavi jih tudi kot aktivne soudeleženke teh odnosov, v katerih njihova razmišljanja, odločitve in (ne)dejanja dajejo legitimnost obstoju družinskih in družbenih vzorcev, ki jih utesnjujejo. Ustvarja prostor, kjer so ženske vidne in slišane, pri čemer od njih ne zahteva, da nastopijo kot junakinje s socialnega dna ali bojevnice, temveč jim je dovoljeno biti vse, kar so tudi moški: grde, neumne, pokvarjene, pasivne, kompromisarske, zlagane, prizadete, zlobne, predsodkarske, patriarhalne, angažirane, pametne, hrabre, inferiorne, groteskne, posesivne.
Po besedah režiserke Moj mož ujame žensko v trenutkih intime, takrat, ko je nihče ne vidi. V trenutku, ko ženska greje juho ali si oblači nogavice. V trenutku, ko sprejema kompromis, kalkulira, privoli v slabe odnose, ko ni lepa, ko »ni za javnost. Ivana Djilas poudari se, da želi z uprizoritvijo »slediti Rumeni v načinu, kako niza zgodbe: šele čez nekaj časa dojameš, da ne govorijo o eni sami ženski. V občutku, da smo si vse nekje podobne, da so naše poti različne. Mogoče vse v podobni družbi.«
V gledališkem listu Nika Korenjak, študijska asistentka režiserke, zapiše: »To, kar je Simone de Beauvoir naredila za razumevanje ženskega obstoja na svetovni ravni, Rumena Bužarovska počne na območju Balkana. Z dodanim humorjem, golo intimo, živim jezikom in neustrašnostjo pred pričakovanimi posledicami. To je tudi osrednja motivacija žensk v zbirki Moj mož. Že sam naslov zgovorno pove, da so zgodbe prepletene z ženskami, ki so imele ali imajo moža. Ta mož, ta beseda brez obličja, kot da takšen moški sploh ne obstaja, pa vendar s svojo odločno prisotnostjo kroji usode vseh žensk, me vznemirja.«
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
