S slavnostno bralno uprizoritvijo igre Otroka reke Daneta Zajca v režiji in dramaturgiji Eve Kraševec, sinoči enkratno v živo izvedene na odru Male drame, in s studijskim zvočnim posnetkom, ki bo spletno objavljen konec meseca, SNG Drama Ljubljana predstavlja novo programsko platformo Zvočne drame. Projekt snemanja zvočnih knjig v interpretaciji odličnih igralk in igralcev dramskega ansambla sponzorsko podpira Nova Ljubljanska banka in s tem omogoča brezplačno dostopnost posnetkov vsem ljubiteljem kulture. Otroka reke so studijsko posneli in bralno uprizorili Janez Škof, Maja Končar, Zvone Hribar, Vanja Plut, Eva Jesenovec, Gorazd Logar, Klemen Janežič, Valter Dragan in Vojko Zidar. Lektor je Arko, snemalec, montažer in glasbeni opremljevalec Jurij Alič, asistentki režije sta Gaja Pöschl in Špela Šinigoj.
O platformi Zvočne drame
Dramatika je posebna literarna zvrst, namenjena tako branju kot uprizarjanju. V nekaterih obdobjih literarne zgodovine so množično nastajale bralne drame, v drugih pa so besedila prihajala kar naravnost z odra in so bila zapisana pozneje. Mnogo dram odra ni nikoli ni videlo ali pa se je to zgodilo zgolj enkrat, kar pripisujemo njihovim specifikam ali zapletenim zgodovinskim oziroma političnim okoliščinam. Nekatere drame so bile uspešno uprizorjene, a so potem vseeno pozabljene obležale v
knjižnih izdajah ali pa celo v tipkopisih. Vsaka napisana igra ima svojo izvirno uprizoritveno zgodovino in mnogo slovenskih dram bi bilo vredno ponovno (in vedno znova) predstaviti širšemu občinstvu. Zato smo pripravili nov projekt snemanja zvočnih knjig v interpretaciji odličnih igralcev SNG Drama Ljubljana, s katerim si želimo predstaviti slovensko dramatiko v vsej njeni živosti, raznolikosti in predvsem vrhunskosti.
Pri tovrstnem snovanju, kot je vzpostavitev novega programa snemanja in obenem živih predstavitev posameznih zvočnih dram v obliki bralne uprizoritve, sicer že uveljavljenega žanra, ki ga v Drami izvajamo vrsto let, veliko razmišljamo o namenu našega početja. Glede na to, da izjemne in pogosto nagrajene radiofonske igre na osnovi dramaturških predelav slovenske dramatike nastajajo v programu Radia Slovenija, si želimo v Drami poskusiti nekaj drugega. Naš namen je ustvariti Dramino zvočno knjižnico dramske klasike, ki bo na voljo vsem zainteresiranim poslušalcem, od strokovne javnosti do ljubiteljev slovenske dramatike. Obenem pa se nadejamo, da morda novo branje spodbudi tudi kakšno svežo odrsko uprizoritev.
V prvi sezoni Zvočnih dram se posvečamo dramatiki Daneta Zajca. Poleg nedavnih obletnic njegovega rojstva in smrti je največji razlog za tovrstni začetek prav dramaturška in jezikovna specifika njegovih iger, ki kljub nesporni vrhunskosti niso bile pogosto uprizarjane, obenem pa njihovo bogastvo metaforike ter metafizične širine omogoča brezmejne možnosti interpretacije. Ob uprizoritvi Zajčevega Voranca v režiji Mileta Koruna je pesnik Josip Osti za Gledališki list zapisal: »Branje, ne gledanje drame, upravičeno zastavlja vprašanje razmerja med dramskim tekstom in njegovo scensko izvedbo oziroma danes morda bolj kot kadar koli vprašanje zamotanega razmerja med literaturo in gledališčem.« To misel je Osti napisal leta 1980, a v še večji meri velja za sodobni odnos gledališča do dramatike, ki ga želimo preizpraševati ob ustvarjanju te nove Dramine platforme.
O zvočni drami Otroka reke
Dane Zajc velja za pesnika, ki v metaforični govorici ubeseduje celo plejado človekovih občutij in v nekaterih dramah aludira tudi na po lastni izkušnji preoblikovano konkretno političnost. Njegovo pesniško snovanje posega v globine človekovega eksistencialnega občutenja sveta vse do temačnih področij življenja in tako po svoje udejanja tudi ideje filozofskega eksistencializma, obenem pa jih prepleta s tematikami ljubezni ali iskateljstva, kar ustvarja toplino in zanos, zlasti na mestih, kjer
bi ju najmanj pričakovali. Zajčeva dramatika je pomemben, pravzaprav ključen del moderne slovenske pesniške drame in tudi v širšem prostoru svojevrsten unikum.
Drama Otroka reke je bila odrsko uprizorjena enkrat samkrat, in sicer leta 1962 v produkciji Odra 57 v Križankah, v režiji dramaturga in literarnega teoretika Tarasa Kermaunerja, ki je uprizoritev imenoval »notranji oratorij« in ponudil kar največ izrazne možnosti besedi. Leta 1992 je drama zaživela še v radijski predelavi Igorja Likarja. Otroka reke izpovedujeta ljubezensko zgodbo para, ki ga iz popolnosti zlitja vržejo eksistencialne okoliščine iskanja notranje izpolnitve onkraj ljubezenskega čustva. Zdi se, da kljub osrednjemu intimističnemu jedru, ki se napaja iz Zajčevega pesemskega cikla Dva, drama ni zgolj ljubezenska, temveč spregovori tudi o bivanjskih okoliščinah, zgodovini in civilizaciji, saj Reka in Dan v danih razmerah svojega življenjskega okolja ne zmoreta ohraniti notranje svobode.
Obenem se Zajc v tej drami veliko ukvarja z vprašanjem človekove vrednosti glede na njegovo končnost. »Nikjer ni odrešitve za človeka,« je verz, ki odzvanja še dolgo po branju. To temačno spoznanje se ponovi na dveh mestih v drami, kar pa Zajc v intervjuju Za pisanje pesmi je potrebna »nedolžnost« komentira takole: »Takrat, ko sem napisal ta verz, sem mislil predvsem na smrtnost, s katero se končuje vsaka naša zadeva. Danes mislim, da je dobro, da je naše življenje končno. Smrtnost nam zagotavlja vrnitev tja, od koder prihajamo, po njej smo povezani s tistim, kar imenujemo kozmos in večnost.«
Otroka reke sta Zajčeva prva drama, v njej pesnik najbolj izpovedno čisto ter strukturno skladno združi svoj metaforični svet z dramsko govorico; poleg Strniševega Samoroga pomeni svojevrsten prelom v slovenski dramski pisavi, ki se je sicer že vsaj od Cankarjeve Lepe Vide večkrat srečevala s poezijo in prepletala z liričnostjo, vendar je to obdobje ponudilo popolnoma nov in samosvoj pristop k dramski poeziji. In prav lirski značaj Zajčeve dramatike, ki je velik uprizoritveni zalogaj in je na prvi pogled morda lažje ubesedljiva kot uprizorljiva, ponuja odlično izhodišče prav za predstavitev v obliki zvočne drame.
Tekst: Eva Kraševec
Foto: SNG Drama Ljubljana
