Že Mark Twain je opozoril na ironijo, da nas je lažje prevarati, kot nas prepričati, da smo bili prevarani. Velika verjetnost je, da so vaše misli, prepričanja, čustva, aktivnosti, okusi, izbire, dojemanje vodeni, če niste povezani s svojo intuicijo. Vodeni so prek nevidnega ‘orožja’ (orodja, tehnologije), ki se imenuje propaganda. Ta v resnici predstavlja čisto (pre)moč, saj si lahko pridobi vpliv na naše razmišljanje, domišljijo, čustva in dejanja. To počne prek širjenja informacij in idej, ki so vedno pristranske in zato zavajajoče. Ravno zato si ne moremo privoščiti, da o njej ne bi vedeli dovolj. Ravno zato jo moramo bolje spoznati in razumeti. S tem se lahko zavarujemo pred njenimi vplivi ali povečamo svoj vpliv.
“Skoraj v vseh dejanjih našega življenja, bodisi na področju politike ali posla, v družbenem vedenju ali v etičnem razmišljanju, nam dominira relativno majhno število ljudi. Oni so tisti, ki vlečejo niti in nadzorujejo kolektivni um. To počnejo s pomočjo propagandnih tehnik, katerih naloga je ustvarjati novice, s ciljem prebuditi instinkte in temeljna čustva javnosti,” je ena od mnogih pomembnih ugotovitev očeta propagande Edwarda L. Bernaysa, po katerem je Goebbels uspešno gradil propagando druge svetovne vojne. Bernays je namreč svoje propagandne tehnike nadgradil z ugotovitvami iz psihoanalize ljudi, do katerih je prišel njegov stric Sigmund Freud.
Izhajal je iz ključnega prepričanja: če lahko vplivaš na vodje (kot so priznani ljudje, strokovnjaki, poslovneži, zvezdniki …) z njihovim zavestnim sodelovanjem ali brez njega, avtomatično vplivaš na skupino ljudi, ki ji omenjeni vodje predstavljajo avtoriteto, ji zaupajo in so ji pripravljeni slediti. To je v svoji praksi tudi dosledno uporabljal in dosegal velike uspehe.
Bernaysova legendarna izjava je bila: “Če razumemo mehanizem in motive kolektivnega uma, je mogoče nadzorovati in usmerjati množice v skladu z našo voljo, ne da bi množice to vedele. Ljudje smo upravljani, naše misli in okusi so oblikovani, predlagane ideje pa so nam vsiljene.” Na množice se je opiral v skladu z zakonitostmi psihologije množic (ki je nekoliko specifična v primerjavi s psihologijo posameznika). Zavedal se je, da treba nagovarjati njihova čustva in nagone, saj množica ni sposodbna razmišljati spodobno ali kritično. Vedel je, da na množico zelo učinkovito delujejo poenostavljene ideje, simboli, filmi in druge kulturne vsebine. S fotografijo in zgodbo lahko poljubno razplamtiš čustva in ustvarjaš želene povezave med različnimi idejami. Posledično lahko ustvarjaš kulturne ‘zapovedi’, ki se oblikujejo v nove navade ljudi.
Propaganda preprečuje teorijo spontanega razvoja na celi črti
Verjetno vsi poznamo tradicionalni zajtrk z jajci in slanino. Zdi se, da je v naši percepciji in izkušnji že od nekdaj. A tam se nikakor ni znašel spontano, saj ideja ni naključna. Stara je le kakšnih 100 let, saj jo je v začetku 19. stoletja vpeljal Edward Bernays osebno. Vpeljal jo je skozi koncept vseameriškega zajtrka, ko je za svojega naročnika proizvajalca slanine iskal načine, kako povečati prodajo. Z uporabo propagandnih trikov so jajca in slanina postala najpogostejša jed na
jutranjem meniju številnih hotelov, restavracij in posameznikov … Kako je to dosegel? Nagovoril je zdravnike in jih finančno motiviral, da so začeli širiti ideje, da je to bolj zdravo kot lahka hrana, kot so na primer kosmiči in podobno. Saj človek potrebuje močan, konkreten zajtrk – vseameriški zajtrk …
Podobna legendarna zgodba je s cigareti Lucky Strike, ki so se tudi znašli med njegovimi naročniki. Bernays je pronicljivo preučil takratno situacijo in ugotovil, da so v tistem času kadili samo moški, zato je praktično polovica trga, ki so ga predstavljale igralke, umetnice, ženske influencerke, feministke, predstavljala nov potencial … Feministke so v cigareti prepoznale celo osvoboditev konzervativnih družbenih spon. Bernays je namreč koncept, da se za ženske kajenje ne spodobi, spremenil v idejo, da je moderno, da tudi ženske kadijo v javnosti. S tem je odprl tudi možnost za številne druge, v tistem času pereče, ženske zadeve, da so prišle na plano in se tudi spremenile. Njegove propagandne tehnike so tako prodirale med ljudi in poljubno (predvsem v skladu z željami njihovih naročnikov) spreminjale družbo, da je storila, kar si je elita zamislila. V svoji starosti pa je Bernays morda celo nekoliko pokesal, ko je dejal: ‘Če lahko propagando uporabimo za vojno, jo lahko uporabimo tudi za graditev miru.’
Strokovnjaki za propagando od takrat naprej množice obvladujejo z vse bolj sofisticiranimi metodami. Ena od teh so postale tudi javnomnenjske raziskave, ki se uporabljajo še dandanes in temeljijo na določenem manjšem vzorcu populacije. Lahko si misilimo, da to omogoča kar nekaj kreativnega maneverskega prostora glede na lokacijo in velikost vzorca. Tu pa je še efekt objave pridobljenih rezultatov v javnosti, ki prav tako povratno vplivajo na oblikovanje javnega mnenja, saj si ljudje nenehno prizadevajo ostajati konsistentni s prevladujočim javnim mnenjem. Ljudje smo pač družbena bitja in v naši naravi je, da želimo biti družbeno sprejeti.
Propaganda ni le domena totalitarnih držav
Večina prebivalcev demokratičnih držav zmotno misli, da je propaganda le domena totalitarnih držav, kot so Severna koreja, Iran ali nacistična Nemčija med drugo.svetovno vojno. Hkrati je večina prepričana, da imamo pri nas svobodo medijev in svobodo misli. A realnost je vse prej kot takšna. Tudi v t. i. demokratičnih državah (če to sploh še so) se percepcijo realnosti ljudi ustvarja prek 5 filtrov in 1 medijske teorije, ki jo je v knjigi Proizvodnja soglasja (Manufacturing Consent) predstavil
profesor in kognitivni znanstvenik Noam Chomsky, v sodelovanju z Edwardom S. Hermanom.
V njej sta avtorja poudarila, da mediji v resnici ne služijo javnosti, s ciljem informiranja, temveč so v vlogi ustvarjanja strinjanja splošnje javnosti, ki ga želijo zagotoviti tistim na oblasti. Demokracija je tako rekoč uprizorjena prek medijev, ki so v vlogi propagandnih strojev in delujejo skozi 5 filtrov:
1. Medijsko lastništvo – mediji so namreč v lasti velikih korporacij, ki so večinoma deli še večjih konglomeratov, katerih končni cilj je dobiček. Zato usmerjajo percepcijo ljudi v smeri, kjer lahko ustvarijo še večji dobiček.
2. Oglaševanje – delovanje medijev stane več, kot lahko potrošniki plačajo, zato oglaševalci zapolnjujejo to luknjo in plačujejo za občinstva. Mediji nam gledalcem prodajajo produkte, na drugi strani pa oglaševalcem prodajajo produkt - nas gledalce.
3. Medijska elita - predstavljajo jo vlade, korporacije, velike institucije. Prek te elite ‘establishment’ upravlja medije, kajti ta elita zna igrati medijsko igro in vplivati na medijsko pripoved prek intervjujev s ‘strokovnjaki’, ki se predstavljajo kot ključni akterji v medijskem procesu. A predstavniki elite in medijev so praktično ‘poročeni’ in tesno sodelujejo, saj drug drugega potrebujejo.
4. Diskreditiranje neusklajenih zgodb – ta filter se uporabi, če je zgodba (novinarjev, virov, žvižgačev) neustrezna (izven konsenza). Takrat postanemo priča diskreditiranju in zaničevanju virov ter preusmerjanju pripovednega toka.
5. Skupni sovražnik – je še en zelo pomemben filter, saj za proizvodnjo soglasja potrebujemo sovražnika, tarčo. V vsakem obdobju se definira tega sovražnika, ki bi lahko ogrožal obstoječi sistem ali cilje. Nekoč so bili to komunisti, teroristi, danes so to teoretiki zarote (ki so v resnici le navadni kritični misleci), v prihodnje pa bodo to morda ET-ji oz. izvenzemeljska bitja.
Izkoriščanje znanosti v politične namene
Zmotna pa je tudi ustvarjena percepcija v javnosti, da imamo v znanosti soglasje ali konsenz. Takšno prepričanje o soglasju v znanosti, upravljalcem percepcije v resnici omogoča, da se izognejo kritični javni razpravi, saj ustvarja občutek, da je vse že dogovorjeno, sprejeto, odločeno. A to je popolnoma v neskladju z naravo znanosti in predstavlja manipulacijo oziroma izkoriščanje znanosti za politične namene. Jedro znanost je namreč ravno razbijanje mitov in odpiranje različnih novih
možnosti in poti do rešitev. Konsenz je za znanost popolnoma nepomemben. Za znanost so pomembna vedno nova odkritja, ki se sprva večinoma nenavadna, saj predstavljajo odmik od že znanega. Soglasje pa je pomembno kvečjemu za politiko.
Tako imamo na eni strani politiko, ki si s strani svojih ciljnih skupin želi strinjanja s svojimi predlogi. Na drugi strani imamo znanost, ki je ne moremo umestiti znotraj okvirjev, čeprav si to politika vseeno prizadeva. Imamo pa tudi določeno kritično javnost, ki je dovolj izobražena in usposobljena, da vidi skozi iluzijo, ali pa se preprosto ne strinja z omejujočimi idejami politike (usmerjane s strani miljarderske globalne elite). Kritično javnost želijo snovalci krovne propagande predstaviti kot sovražnika, ker ovira uveljavljanje glavnih propagandnih idej.
Bolj kot je iluzija umetno ustvarjena, večja je cenzura
Pomemben indikator za prepoznavanje vsiljene in umetno ustvarjene družbene percepcije realnosti, ko je ta bližje iluziji kot pravi realnosti, je cenzura. Bolj kot se določeni družbeni sistemi bojijo vprašanj, kritke, izobraženih in obveščenih ljudi, svobode govora, predstavljanja različnih plati zgodbe (temveč le tisto, ki ustreza oblastem), bolj jasno je, da imamo opravka s totalitarističnimi sistemi. Kajti kot je zapisal francosko-češki pisatelj Milan Kundera: »Vprašanje je kakor nož, ki
razpara platno poslikane kulise, da lahko poškilimo, kaj se skriva za njo.« Široka razprava bi morala biti v vsaki družbi še posebej zaželena, saj omogoča raznolika stališča, na podlagi katerih se lahko porajajo konstruktivne ideje. To je hkrati pogoj, da družba lahko napreduje.
Kot kažejo aktualne izkušnje nobena država ni imuna za tveganje, da se spremeni v vse večjo stopnjo totalitarizma. Nedavno poročilo EU je pokazalo, da so novinarji in novinarke postali vse večje tarče fizičnih in spletnih groženj in napadov, njihove delovne razmere pa se vse bolj poslabšujejo. Številni novinarji, ki so poročali o protestih v Evropi, so postali od začetka lanskega leta žrtev napadov. Poročilo je tudi izpostavilo, da mediji ostajajo podvrženi političnemu vmešavanju, zlasti če je njihov ekonomski položaj nestabilen. Z distribucijo državnega oglaševanja je mogoče novinarje in novinarke utišati in jim preprečiti, da bi s svojimi vprašanji drezali na neželena področja. Kajti bolj ko se sprašuje, bolj se razkriva zakulisje.
Srhljiva moč digitalnih orodij za ustvarjanje fiktivne resničnosti
Do nedavnega so bili tradicionalni mediji osrednji akterji in glavni vratarji (gate keeper-ji) v programiranju naših umov. S pojavom interneta smo dobili nove globalne vratarje (gate keeperje), ki jih predstavljajo družbena omrežja (Twitter, Facebook, You Tube, Instagram …) in iskalniki (kjer dominira Google). Te so se do danes tako tehnološko izpopolnili, da je le malo ljudi, ki razumejo njihovo delovanje in predvsem vpliv, ki ga imajo na ljudi.
Tradicionalni mediji in digitalni upravljalci informacij so pri graditvi propagande ključni, saj imajo odločilno vlogo vratarjev, kar pomeni, da so oni tisti, ki sestavljajo vsebinski menu. Selekcionirajo in postavljajo prioriteto, katerim informacijam, novicam bodo dali prednost in koliko pozornosti. Pri tem velja spomniti na zlato pravilo v svetu novic, ki nam lahko pomaga ločiti zrno od plevela: najbolj pomembna informacija je tista, ki jo želijo ključni igralci skriti, vse ostalo je propaganda. To potrujeje veliko manipulacijo z informacijami, kar nikakor ni nov pojav, le zlorabljati se je začel na globalni ravni.
Iskalniki (kot je Google) se poslužujejo številnih tehnik ali manipulativnih efektov (The Search Engine Manipulation Effects), s katerimi usmerjajo naše sprejemanje informacij. Na eni strani imajo prek svojih algoritmov (katerih popolnega delovanja ne pozna nihče, saj so skrbno varovana skrivnost) vpliv na informacije, ki se uvrstijo najvišje med zadetke. Iskalnik se lahko uporablja tudi za politične namene in poskuse deskreditacije določenih oseb, skupin, organizacij, ko se poveže nek pojem ali ime z negativno ključno besedo ali besedno zvezo.
S pomočjo izmišljenih trditev se lahko uporabnike tudi nevrolingvistično programira, da upravljalec vnese poljubne trditve, ki se pokažejo pri vpisu posamezne besede od teh. Na primer uporabnik vpiše anti-maskerji (ljudje, ki se ne strinjajo z obveznim nošenjem mask), mu iskalnik ponudi nabor iskanih možnosti. To naj bi bile najpogosteje iskane besedne zveze. A v primeru anti-maskerji se je pokazalo, da so dodatne možnosti, ki jih Google ponudi: anti maskers are selfish (anti-maskerji so sebični), anti maskers are insane (anti-maskerji so nori), anti maskers are murderers (anti-maskerji so morilci), anti maskers are psychopaths (anti-maskerji so psihopati). A ker Google ponuja tudi servis Google Trendi lahko v njem preverimo frekventnost iskanja določenih besed ali besednih zvez. A v Google Trendih ni zaslediti, da bi bile omenjene zares tudi najbolj iskane besede.
V družbenih medijh se je znašel tudi nov pojav, ki se imenuje ‘preverjalci dejstev’ (fact checkers). Ta fenomen naj bi ustvarjal vtis, da gre za dodatno skrb za resnico oziroma predstavljanje pravih dejstev, ki jih uporabniki objavljajo. A pravo dejstvo je, da so to v resnici organizacije, ki so tako rekoč ‘poročene’ z družbenimi mediji, ki jih preverjajo. Zato je več kot očitno, da ‘preverjalci dejstev’ predstavljajo predvsem novo različico digitalne cenzure.
Sodobno propagando prek družbenih omrežij poganja ekonomija ogorčenja
Najbolj kritično za zlorabo družbenih omrežij v propagandne namene je programirano oglaševanje, ki propagandistom omogoča zelo natančno targetiranje svojih ciljnih skupin, na katere lahko usmerijo svoje laži in ob zelo nizkem finančnem vložku dosežejo maksimalen izplen. Zavajajoča sporočila lahko zato zelo natančno prilagodijo glede na demografske značilnosti, politične in druge nazorske usmerjenosti. To jim omogoča celo ‘naorožitev’ nestrinjanja med posameznimi skupinami, zanetenja
nestrpnost med njimi in poljubno podžiganje nestrinjanja. Lahko celo povečajo radikalno razmišljanje različnih družbenih skupin.
Pomembna tehnika sodobne propagande so tudi slikovne vsebine s kratkim tekstom, imenovane ‘meme’, ki se uporabljajo za zavajanje in odvračanje nasprotnikov, medtem ko zabavajo in navdihujejo svoje zaveznike. Kajti v primeru meme-ov gre za lahko prebavljive vsebine, ki imajo virusno moč potovanja med ljudmi, kar so mokre sanje vsake propagande. V internetu pa žal velja pravilo, da bolj ko smo jezni ali ogorčeni bolj klikamo in posredujemo informacije naprej. Nekateri poznavalci celo menijo, da je ekonomijo pozornosti že zamenjala ekonomija ogorčenja.
Od algoritmov iz ozadja do umetne inteligence v soju žarometov
Verjetno nam je številnim že poznana uporaba botov na družbenih omrežjih. Bote uporabljajo številna podjetja, skupine, osebnosti ali organizacije. Z njimi si prizadevajo okrepiti prepoznavnost profila blagovne ali idejne znamke kot izmenjevati informacije. Vsi uporabljamo bote, kadar avtomatiziramo naše objave v družbenih omrežjih. Tudi klepetalni boti (chat bots) se že vse bolj uporabljajo, čeprav veljajo še za šibko umetno inteligenco. Ne uporabljamo in zavedamo pa še vsi potenciala močne
umetne inteligence, ki lahko širi sintetične vsebine in predstavlja celo fiktivne osebnosti, ki so lahko celo v vlogi popularnega lika ali profila v družbenih omrežji. Nekatere znane osebnosti pa so že pričele z oblikovanjem svojih dvojnikov, ki bodo presegli njihovo človeško življenjsko dobo (med njimi je tudi duhovnež Deepak Chopra). S tem ko je tehnologija tako napredovala, kmalu ne bomo več zmožni ločevati med resnično osebo in njenim virtualnim dvojnikom.
Skupina raziskovalcev je razvila celo algoritem, ki tako poenostavi postopek ustvarjanja deepfake-a (globokih ponaredkov), ko oseba na videoposnetku ‘izgovoril’ vse ‘popravke’ ali spremembe v prepisu posnetka. Kar pomeni, da oseba na videu tako tekoče pove spremenjeno besedilo, da še tako budno oko ne opazi, da gre za naknaden lažen popravek. Nad tem, kaj to pomeni, če bi tehnologija prišla v napačne roke, so postali zaskrbljeni celo sami ustvarjalci tega orodja. Da ne govorimo o prihajajoči nevrotehnologiji, ki ljudem omogoča upravljanje aplikacij z mislimi. In se bojim, da tudi obratno – upravljanje ljudi prek aplikacij. Tu pa so še razširjena in mešana resničnost, s pomočjo očal, kot jih razvijajo znani giganti, Apple, Google, Microsoft. Te bodo ustvarjale poljubne tridimenzionalne slike in jih projicirale neposredno v oči njihovih uporabnikov.
Naša budna zavest in znanje so najboljša obramba pred propagando
A čeprav živimo v časih, ko so tehnike vplivanja na naš um, dojemanje in prepričanja vse bolj sofisticirane, to samo pomeni, da moramo takšni postati tudi mi. Naš največji sovražnik je naša lastna cona udobja, zato se moramo samo-izobraževati o najnovješih tehnologijah, o starih znanjih naših prednikov, o delovanju naših možganov, o delovanju vesolja. Trenirati moramo naše superčloveške sposobnosti (kot so telepatija, prekognicija, intuicija, vizualizacija, lucidno sanjanje, zdravljenje na
daljavo, samozdravljenje s pomočjo misli in lastnih prepričanj). Vse to se da, saj dokazujejo številni živi ljudje sodobnosti kot preteklosti!
Mag. Anja Horvat Jeromel
