Kaj pomeni enkratnost in avtentičnost kreativnega procesa v nenehni množični reprodukciji sodobnega sveta? Kako se pogoji dela vpisujejo v umetnika in kakšni so ustvarjalni odgovori na to? Vidiki kontinuiranega postopkovnega dela in različni kulturni sistemi, ki to pogojujejo. Kako se plesna praksa vpisuje v vsakdanje življenje? Vprašanje utelešene izkušnje in načini vključevanja procesne modalnosti v plesno ali arhitekturno oblikovalsko razmišljanje in senzibilnost. Umetnost gledanja ali prisotnosti in predstave, ki odtekajo mimo konvencionalnih pravil odrske umetnosti. Različne vidike in poglede na pojem kontinuitete skozi telo, izkušnjo, prakso bodo predstavili povabljeni strokovnjaki in umetniki iz Ljubljane, Maribora, Zagreba in Budimpešte tako s predavanji kot z različnimi oblikami umetniških dogodkov pogovori, predavanja, plesne instalacije in uglaševalni prostori.

Snježana Premuš
je plesna umetnica, ki od leta 2012 razvija raziskovalni projekt Fizične manifestacije. Projekte Snježane Premuš, Pia Brezavšček (Dnevnik: 2019) prepozna kot zahtevne prostore participacije, ki se ne podrejajo reprezentaciji. Gledalec ni obravnavan zgolj kot pasiven opazovalec, ampak goji formate dela, ki obiskovalcu/gledalcu omogočajo globlji, izkustveni in pronicljivejši prodor do umetnosti in dela. V desetih letih razvoja projekta je avtorica razvila sodelovanje s številnimi strokovnjaki in umetniki, ter gledalcev.

Bernadett Jobbagy
Koreografinja, performerka in multimedijska umetnica iz Budimpešte // Onopordum Performance. Diplomirala je kot krajinska arhitektka na Univerzi Corvinus v Budimpešti. Kasneje je študirala na Akademiji za sodobni ples v Budimpešti. Deluje kot koreografinja, performerka, videografinja in pedagoginja. Leta 2021 je končala študij montaže na filmski šoli Lumiere. Trenutno je študentka DLA in raziskovalka umetnosti na Madžarski univerzi za likovno umetnost ter sledi programu Body-Mind Centering®.

Špela Trošt
Od leta 2002 je tudi producentka društva Via Negativa, platforme za raziskovanje, razvoj in produkcijo sodobnih scenskih umetnosti. Od leta 2005 dela kot vodja produkcije in umetniška vodja za uprizoritvene umetnosti pri zavodu Sploh. V okviru Sploha je soustvarila več kot 50 projektov: glasbenih serij, festivalov, performansov, intermedijskih produkcij, glasbenih zgoščenk in delavnic. Preden se je povsem posvetila delu producentke, je kot igralka, dramaturginja in pomočnica režije soustvarila več kot 30 projektov.

Mateja Bučar
je uspešna koreografinja, ki je prejela številne nagrade za svoja plesna dela. Leta 1978/79 zaključila študij klasične in sodobne baletne tehnike na Centre de Danse International Rosella Hightower v Cannesu (Francija). Od leta 1980 je bila zaposlena v SNG Opera in balet v Ljubljani. Leta 1986 se je pridružila tudi Plesnemu Teatru Ljubljana, leta 1999 je ustanovila DUM – Društvo umetnikov, kjer z Vadimom Fiškinom umetniško deluje sedaj.

Andreja Podrzavnik
je koreografinja in pedagoginja, ustvarjalka mnogih avtorskih kot tudi kolektivnih projektov. V svojih projektih sodeluje z ustvarjalci različnih medijev; glasbeniki, plesalci, oblikovalci, igralci, pevci. Ples pojmuje kot način obnašanja in obenem kot vizualno/likovni potencial in v tem raziskuje smeri/možnosti, ki jih gib in ples nudita za različne kontekste.

Zrinka Šimičić Mihanović 
je plesna umetnica in certificirana MSP (učiteljica somatskega gibanja (MSP IDME in CMA–SP pooblaščena analitičarka gibanja). Kot avtorica in koreografinja je aktivna od leta 2003. Od leta 2007 je umetniška sovoditeljica Improspekcij, mednarodnega festivala improvizacije v Zagrebu, ter soustanviteljica organizacije Multimedia Hut.

Rok Vevar
je publicist na področju sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa. Leta 2019 je prejel nagrado Ksenije Hribar in leta 2020 Priznanje Vladimirja Kralja za dosežke na področju sodobnoplesne publicistike v zadnjih dveh letih.

Alja Lobnik
je publicistka in kritičarka. Delovala je na številnih redakcijah, platformah in časopisih (Radio Študent, Kriterij.si, Delo, Neodvisni.art). Bila je predsednica Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije in je članica odbora Mesta žensk. Z letom 2021 je postala direktorica in umetniška vodja zavoda Maska. Za pregled tuje produkcije na Kunstenfestivaldesarts v Bruslju je prejela kulturno štipendijo.

"Z menjavo perspektive postopoma spreminjamo in poglabljamo tudi svoje razumevanje občinstva in nastopajočih. Prepoznavanje tovrstnih nians v t. i. vmesnem prostoru pa ne pride samo po sebi, ampak je omogočeno prav skozi izkušnjo gledanja, ki se tolikokrat ponovi, da si gledalec začne želeti več … Napredek v performativnih praksah torej ni nujno izkazan samo pri tistem, ki je opazovan, temveč je prav opazovalec tisti, ki lahko razširi svojo kapaciteto odprtosti in razdajanja, kar mu omogoča večplastno izkušanje predstave." - Katarina Bogataj, neodvisni.art (Simpozij Dialogi 2021)

Več informacij


Nazaj