Ljubljana, 17. 5. 2016 – Nedavno se je na sedežu Univerze v Ljubljani s strani nekaterih članic Univerze pojavila ideja o uvedbi rangiranja študentov na podlagi ocen. Po predlogu bi postopek potekal tako, da bi se študente razdelilo in rangiralo v od štiri do osem skupin na podlagi njihove povprečne ocene, dosežene tekom študija. Kasneje bi se njihova dosežena skupina predložila k diplomi, kar bi predstavljalo preglednejši uspeh študenta. Gledano s strani študentov je po mnenju Zveze ŠKIS predlog zasnovan popolnoma napačno in preveč lahkomiselno.
Rangiranje študentov v določene skupine se Zvezi študentskih klubov Slovenije (Zvezi ŠKIS) zdi neprimerno za sodobno zasnovano politiko visokega šolstva. Na Zvezi menijo, da bi se že iz prakse v preteklosti morali naučiti, da kakršen koli način rangiranja ljudi v določene skupine, pa naj si bo to v šolstvu, politiki, športu ali na drugih področjih, med določeno skupino ljudi avtomatsko sproži neko nezdravo tekmovalnost in poveča pritisk. To je v nasprotju s sedanjim prepričanjem, da naj bi bila ena izmed temeljnih usmeritev povečanje medsebojne pomoči in solidarnosti med študenti.
V primeru uvedbe predloga o rangiranju študentov ni nikjer navedeno, kako bi se upoštevalo tudi socialno ter finančno ozadje študentov. Na Zvezi menijo, da bi bilo v primeru, da bi predlog vstopil v veljavo, ne le smiselno, temveč obvezno, da bi upoštevali ozadje študentov in njihove aktivnosti, kar pa je praktično nemogoče in neizvedljivo. Rangiranje študija bi tako prikazovalo zelo grobo in površno uspešnost študenta, osnovano zgolj na podlagi njegovih ocen. Moramo se zavedati, da vsem študentom niso omogočeni enaki pogoji za doseganje uspehov na področju študija. Nekateri ne morejo finančno preživeti brez dodatnega zaslužka preko študentskega dela. Spet drugi se izobražujejo izvenštudijsko, na drugih področjih, ter na ta način svojemu znanju nudijo širino. Obstaja še kopica drugih dejavnikov, ki zavirajo čas, potreben za študij, in ki so morda obvezni za preživetje ali pa po drugi strani zelo koristni za osebni razvoj in znanje študenta. Žal se vseh teh dejavnosti pri porazdeljevanju študentov v skupine ne da vključiti in natančno oceniti.
Morali bi se zavedati, da so lahko študentje s šibkejšim finančnim ozadjem ali tisti, ki veliko svojega časa namenjajo obštudijskim dejavnostim, prav tako izjemno uspešni, če ne še bolj, kot študentje, ki so zgolj osredotočeni na študij. V primeru predlaganega sistema rangiranja bi takim študentom otežili možnosti za kasnejši uspeh, za katerega delajo že danes, čeprav mogoče to ni razvidno iz ocen.
Predlog bi lahko imel negativen vpliv tudi s psihološkega vidika. Sporočilna vrednost rangiranja študentov na podlagi ocen je predvsem ustrahovanje in negativna tekmovalnost. Znano je, da ustrahovanje negativno vpliva na sposobnost učenja. Poleg tega so študentje pod velikim pritiskom že zaradi pomanjkanja delovnih mest. Razmere na trgu dela že same po sebi spodbujajo konkurenčnost in tekmovalnost, rangiranje posameznikov na podlagi ocen pa bi ta pritisk samo še povečalo. V veliki večini bi ta način negativno vplival tudi na moralo, motivacijo ter voljo študenta do študija.
V končni fazi pa v zaključni diplomi, v kateri bi bila prikazana skupina posameznega študenta, ne bi bilo prikazano realno znanje študenta z njegovega področja. Ocenjevanje meri in presoja predvsem lastno učno storilnost posameznika. Predlog tako namesto rešitve k boljšemu prikazovanju znanja študentov problem še poglablja. Ocena kot taka namreč ocenjuje predvsem »sposobnost učenja«, dejstvo, da se študent zna dobro učiti, kar pa ne pomeni, da znanja ni sposoben pridobiti drugače. Zato si je na tem mestu nujno postaviti tudi vprašanje pravičnosti ocenjevanja. Če je posameznik nepravično ocenjen (bodisi zaradi okoliščin, ki vplivajo na njegovo zmožnost učenja, bodisi zaradi subjektivnosti/kapricioznosti profesorja pri ocenjevanju), lahko ta manko nadomesti z izkazom svojega praktičnega znanja. Dodatno poudarjanje ocen bi lahko bilo tudi iz tega vidika škodljivo za študenta.
Poleg tega pa vedno bolj postaja jasno, da fakultete oziroma izobraževalni sistem nasploh ne zmore dohajati teh sprememb in fakultete pogosto ne ponujajo dovolj aktualnih znanj, ki jih potem zahtevajo delovna mesta. Zato mora študent kot bodoči iskalec zaposlitve svoje znanje, sposobnosti in kompetence, ki jih pridobi tekom študija na fakulteti, neprestano dopolnjevati z novimi znanji in aktualnimi praksami, saj bo šele tako dovolj kompetenten za opravljanje svojega poklica. Tudi s strani delodajalcev je vedno bolj cenjeno praktično znanje, ne pa toliko ocene. Posledično lahko sklepamo, da bi imelo rangiranje študentov na podlagi ocen učinek samo pri študentih – in to negativni učinek, saj bi delovalo kot ustrahovanje in še dodatno povečalo že tako hud pritisk, ki ga študentje prenašajo zaradi pomanjkanja delovnih mest. Pri delodajalcih pa rangi na podlagi ocen ne bi imeli veljave, ker bi jih še vedno bolj zanimalo, kakšno je praktično znanje posameznika. Dejstvo je, da pri vseh delodajalcih (predvsem v gospodarskih vodah) ocene niso ključnega pomena. Ključno je znanje. In ocene žal niso pokazatelj realnega znanja.
Ideja o rangiranju študentov je zastavljena premalo natančno in bi občutno preveč posploševala uspeh študenta. Ideja je prav tako težko izvedljiva in skoraj v celoti nesmiselna glede na vse sodobne pogoje. Gledano drugače – čemu je sploh potrebno rangiranje študentov? V primeru, da bodoči delodajalec želi vpogled v študentovo študijsko preteklost, mu je to omogočeno s vpogledom v različne analize povprečnih ocen in podobnih raziskav.
Študenti od strokovnjakov v vodstvu Univerze pričakujejo obširnejši in celovitejši pristop pri podajanju predlogov. Predlog, ki so ga podali, kaže na pomanjkljivo poznavanje samega ocenjevanja in tudi na slabo poznavanje trenutnih razmer v družbi znanja.
