Na velikem odru SNG Drama Ljubljana bo v soboto, 11. aprila premiera krstne uprizoritve dramatizacije znamenitega romana Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela. Dramatizacijo, ki jo je pripravil sam Goran Vojnović, je na veliki oder Drame postavil režiser Ivica Buljan. V uprizoritvi igrajo (v vrstnem redu nastopanja): Matjaž Tribušon (Nedeljko), Nataša Barbara Gračner (Duša), Zvone Hribar (Dušan), Maja Končar (Milena), Saša Tabaković (Vojak; Receptor; Stražar), Jernej Šugman (Emir), Bojan Emeršič (Brane), Filip Ekart Babić (Mladi Vladan), Aljaž Jovanović (Enes), Marko Mandić (Vladan), Nina Ivanišin (Nadja), Zvezdana Mlakar (Mediha), Uroš Fürst (Danilo), Gregor Baković (Risto), Nina Valič (Živka), Iva Babić (Kosa), Lina Ekart Babić (Nataša), Gaja Pöschl (Jovana), v alternaciji Aleksander Cavazza in Črt Veselko (Mišo), Valter Dragan (Dragan), Benjamin Krnetić (Mladen) ter v alternaciji Uroš Jezdić in Dejan Panić (Harmonikar). Scenografijo uprizoritve podpisuje mednarodno priznani srbski scenograf Aleksandar Denić, skladatelj pa je legendarni Darko Rundek (z Rundek Cargo Trio), ki je za uprizoritev uglasbil tudi Vojnovićevo pesem Izdan*.
Uprizoritev Jugoslavija, moja dežela kot ostale letošnje uprizoritve SNG Drama Ljubljana sledi rdeči niti preizpraševanja identitete ter prostora in časa, v katerem so oz. smo živeli in še vedno živimo. Po besedah ravnatelja SNG Drama Ljubljana Igorja Samoborja uprizoritev zaokrožuje letošnji repertoar, ki obravnava prvo svetovno vojno in njene posledice, z izpostavitvijo nenehnosti vojn, ki se je potrdila tudi po razpadu Jugoslavije in se na žalost na različnih koncih sveta potrjuje še danes. »Zaznamuje nas tudi to, kar smo nekoč bili, zaznamuje nas naša balkanska identiteta. Kot primeren pričevalec tega spoznanja se je pokazal roman Gorana Vojnovića – ne kot opevanje ali kritika skupnih trenutkov, ampak raziskovanje lastne in skupne identitete,« dodaja.
Roman Jugoslavija, moja dežela postavlja drugo ob drugo dve podobi Balkana. Eno, ki je zapisana v otroškem spominu, in drugo, ki se razprostira pred nezaslepljenimi očmi odraslega človeka. Nedvomno se lahko na odru ti dve podobi prepletata tako zelo različno, kolikor so neomejene razsežnosti odrskih resničnosti, in ravno v tem gledališkem razkošju se skriva največji potencial za uprizoritev besedila. Gledališki oder namreč na najlepši možni način omogoča istočasnost različnih dogajanj, istočasnost spominskega in resničnega, preskakovanje iz enega v drugo in tudi zabrisovanje mej med njima. Vladanovo iskanje vojnega zločinca generala Borojevića se lahko povsem nerazvozljivo preplete z njegovimi spomini na očeta Nedeljka in pred gledalci se lahko druga za drugo izrisujejo podobe dvojnosti njegovih notranjih doživljanj, podobe njegove razdvojenosti. Tako pa lahko morda pridemo še bližje bistvu problema našega soočanja z zločini, ki so jih v imenu ljudstva delali naši dobri očetje, bratje, strici, sosedje ali prijatelji.
Goran Vojnović, avtor romana in dramatizacije, izpostavi povezanost med Evropsko unijo leta 2015 in SFR Jugoslavijo leta 1990. Zgodbi sta si vsaj tako zelo različni, kot sta si podobni, a molk o Jugoslaviji je danes kljub vsemu preveč pomenljiv, da bi se lahko izognili vprašanju: O čem ne govorimo, ko ne govorimo o Jugoslaviji?
»Ko danes ne govorimo o Jugoslaviji, mi pravzaprav ne govorimo o Evropi in o njeni prihodnosti, ne govorimo o prihodnosti miru, ki nam ga je prinesel v številnih pogledih veličasten projekt Evropske unije. S tem, ko ne govorimo o Jugoslaviji, pristajamo na to, da nekdo našo evropsko prihodnost neprestano postavlja pod vprašaj in sanjari o drugačnih, neevropskih prihodnostih. In tudi mi, ki premoremo jugoslovansko izkušnjo in ki iz prve roke vemo, kako nevarno je lahko takšno sanjarjenje, molčimo. Kakor bi se sramovali lastne zgodovine in kakor bi nam bilo vseeno za lastno prihodnost,« poudari v svojem članku za gledališki list uprizoritve.
Tudi režiser Ivica Buljan poudarja, da roman in uprizoritev aktualizirata takratno dogajanje in ga postavljata v današnji čas. Razlik med današnjim časom in preteklostjo ni toliko, kot si morda mislimo in problemi, s katerimi se soočamo so že dolgo znani. Kot pravi, so pri ustvarjanju predstave kot ključno predstavili problem osebe. Zanimala jih je pot junaka, ki poskuša najti svoje korenine. Glavni junak Vladan išče svojega očeta v Jugoslaviji, ki je ni več, ob tem pa se mu odpirajo vprašanja lastne identitete. Uprizoritev Jugoslavija, moja dežela ne želi razrešiti nikakršne uganke, temveč odpreti mnogo vprašanj, pomembnih za človeka, ravno gledališče pa je kraj, na katerem se travmatična vprašanja odpirajo. Asistent režiserja Robert Waltl dodaja, da dramska uprizoritev Jugoslavija, moja dežela ni nostalgija, ter da so v uprizoritvi pomembnejši odnosi med liki in emotivnost, ki jo ustvarijo.
Mednarodno priznani scenograf Aleksandar Denić je za osnovni element scenografije izbral kredence, ki so v času Jugoslavije bile prisotne v vseh domovih. Pokažejo se za odlično prispodobo spominov, ki jih nosimo v sebi in jim zapiramo vrata, predstava Jugoslavija, moja dežela pa jih pomaga odpreti.
Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi dramaturginja Mojca Kranjc, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelji Rundek Cargo Trio, lektorica Tatjana Stanić, oblikovalca luči Son:DA, asistentka scenografa Ajda Primožič, asistent kostumografinje Andrej Vrhovnik, kondicijski trener Iztok Hodnik, svetovalka za srbščino Iva Babić, svetovalec za vojvodinščino Zoran Knežević in svetovalec za bosanščino Saša Tabaković.
PREDPREMIERA: petek, 10. aprila 2015 ob 19.30
PREMIERA: sobota, 11. aprila 2015 ob 20.00
PONOVITVE: 13., 16., 17., 20. in 24. aprila, 4., 5., 12., 13., 15., 16. maja ter 9., 10. in 11. junija ob 19.30
Foto: Peter Uhan/SNG Drama
