V petek, 7. 9., so na odru Prešernovega gledališča Kranj, po zelo uspešni junijski predpremieri, domači igralci s predstavo Kdo je napravil Vidku srajčico, ki jo je režirala Katja Pegan, zelo navdušili še premierno občinstvo. V nabito polni dvorani je bilo ob vsaki spremembi scene, ob vsakem songu in praktično ob vsaki besedi iz odlične dramatizacije Borisa A. Novaka čutiti otroško vzhičenost.

Besedilo, ki ga je navdihnila že kar ponarodela Levstikova pravljica o malem Vidku, ki obožuje naravo in jo spoštuje, ta pa mu dobro vrača z dobrim, zbuja razmišljanje o velikih vprašanjih, ki tarejo vsakega človeka, uči, kako z najmlajšimi spregovoriti ter jim vcepiti najvrednejše človekove vrednote in še marsikaj.

Najmlajšemu sinu Vidku, ki ga upodablja Blaž Setnikar, mama ne more sešiti nove srajčice, ker preprosto nima časa, zato fantiča greje že močno ponošeno oblačilo, ki so ga starejši sorojenci prerasli. V otroške vloge so se, poleg Blaža, odlično vživeli Peter Musevski, Vesna Jevnikar, Vesna Slapar, Darja Reichman in Aljoša Ternovšek, v vlogi njihove mame pa se je, kot gledališka debitantka, preizkusila znana slovenska pevka Tinkara Kovač in očitno odkrila še eno dimenzijo svojega umetniškega ustvarjanja, saj je bila na odru zelo prepričljiva.

Čustven odziv mlade in malo manj mlade publike je nedvomno dobro zagotovilo, da se je v Prešernosem gledališču Kranj rodila še ena uspešnica. Temu botruje tudi dejstvo, da se je z Vidkovo zgodbo v Kranju režijsko spopadla prekaljena in preizkušena mojstrica Katja Pegan. Na oder Prešernovega gledališča je postavila tudi znamenito Muco copatarico, ki je že deseto sezono še kako živa in priljubljena.

Predstava za otroke s petjem, je klasična in obenem sodobna pripoved, ki poudarja, kako pomembno je, da smo prijazni in solidarni drug z drugim, da si med seboj nesebično pomagamo in da moramo biti srčni tudi do živali, rastlin, pa tudi do nežive narave. Vsak človek, čeprav se tega morda ne zaveda, je neizogibno povezan z drugimi ljudmi in živimi bitji ter z vsem, kar nas obdaja. Pomembno sporočilo predstave je, da edino v skupnosti lahko preživimo in uresničimo svoje cilje, kar je v današnjem svetu, ki stavi bolj na izkoriščanje in egoizem, za vzgojo otrok in razmislek odraslih še kako pomembno. In prav o teh velikih vprašanjih govori letošnja predstava Prešernovega gledališča Kranj za najmlajše.

In kako jo je doživelo premierno občinstvo?
Neverjetno! Očitno res velja, da so otroci najbolj hvaležna publika. »Zakaj se je že spustila zavesa,« so spraševali svoje odrasle spremljevalce. »Zakaj je že konec? Jaz bi še gledal.« Verjetno od nocoj naprej nobenega otroka, ki si je ogledal Vidka, ne bo več strah. Na koncu je vsa dvorana, skupaj z igralci, prepevala prisrčen song Pesem je zdravilo za strah!

Zgovorna šestletna Brina je povedala: »Zelo lepo je bilo! Lepe barve, pa tudi živali so mi bile všeč. Rak, pajek, ovčka in mala ptička. Tudi prepevali so zelo lepo. Res škoda, da je bilo že konec.« Njena mamica Petra je dodala: »Odlična predstava! Prijetna, barvita, zabavna. Mislim pa, da so otroci dojeli tudi njeno sporočilo. Dobro je da se danes, čeprav le skozi predstavo, otroci vsaj malo zavedo, da so med nami tudi družine, ki si ne morejo vsega privoščiti in da dobrote niso kar samoumevne. Prepričana sem, da predstava  doseže to sporočilnost.«

Timoteja je na premiero pospremila babica Majda: »Morda je moj vnuk še rahlo premajhen, da bi dojel razsežnost sporočila, jaz pa sem si zaželela, da bi ga videl prav vsak otrok. Štirideset let sem delala kot vzgojiteljica v vrtcu, zgodbico o Vidku sem neštetokrat prebrala otrokom, a se mi zdi, da je niso dojeli tako, kot so danes tisti, ki so sedeli v dvorani okrog mene, dojeli predstavo. Bravo Prešernovo gledališče, bravo igralci.«

Karmen je morala po predstavi svoji hčerki Živi obljubiti, da jo bo še enkrat pripeljala v gledališče na Vidka: »Super je bilo! Zelo smo se zabavali. Ko je deklica nekaj povedala o strupenem pajku, smo se vsi smejali. Tinkara Kovač pa je tako dobro pela, če mi mamica ne bi povedala, ne bi vedela, da je v vseh tistih oblekah ona.«

Ja, bilo je veliko petja, smeha, vzklikov navdušenja, neskončno šepetajočih vprašanj, na koncu pa gromek aplavz. V dvorani sta se mu zadovoljno priključila tudi avtorja besedila Boris A. Novak in glasbe Mirko Vuksanovič, član priljubljene novogoriške glasbene skupine Avtomobili.

»Izjemno sem zadovoljen, vesel sem, da je otroško občinstvo tako začarano spremljalo predstavo, se smejalo, z junaki na odru delilo veselje, strah in navdušenje, pa tudi njihove stiske. Predstava se mi zdi izjemno čista, je topla, obenem pa diha vse plasti, ki jih ta zgodba ima, od socialne stiske, ki jo marsikdo v Sloveniji ponovno čuti, najbrž na drugačen način kot v Levstikovem času ali pa v času krize v Jugoslaviji v osemdesetih letih, ko sem jaz pisal to priredbo. V njej se odpira svet domišljije, ko nastopijo živali, ki govorijo ter pomagajo Vidku. Prinaša sporočilo o drugačnosti, o nujnosti biti odprt do drugih, o solidarnosti, in ta sporočila pridejo na dan. Režija je premišljena, scena je funkcionalna, obenem pa omogoča domišljijske izlete in presenečenja, ko živali nenadoma oživijo v fantastičnih podobah, pri čemer pa je ključna tudi sijajna glasba Mirka Vuksanoviča,« je po premieri povedal Boris A. Novak.

Mirko Vuksanovič pa je dodal: »Mislim, da je nastala ena zelo lepa predstava. Ko smo začeli delati, sem imel malo treme, ker vem, da je ta tekst uglasbil že Jerko Novak, ki ga zelo spoštujem. Ponosen sem, da je glasba tako dobro izpadla in da na odru funkcionira.«

Seveda pa vsega tega ne bi bilo brez izvrstnega ansambla PGK in režiserke Katje Pegan, ki je po drevišnji premieri sijala. »Treba je pohvaliti ansambel, kaj takega verjetno ne bi mogla na oder postaviti z nobenim drugim. V Kranju se resno produkcijsko lotijo tudi otroške predstave. To znajo in to se jim vedno obrestuje,« je zatrdila. »Veste, da imam sina Vidka? Vse mogoče otroške predstave sem že delala, no, zdaj sem se lotila pa še Vidka. Tekst je zelo zahteven. Srečujemo se z besedilom, ki jezikovno ni enostaven, je zelo izčiščen in zelo natančen, izhaja iz naše dediščine in temu sem posvetila veliko pozornost. Predstava govori o revščini, kar otroci ne razumejo, eni imajo, eni nimajo, vendar  smo prav to hoteli izpostaviti. Revščina je nekaj o čemer smo morali govoriti, kar sicer v otroških predstavah ne počnemo, vsaj navadno ne.«

Več informacij

Foto: Nada Žgank in Vid Rotar / Mediaspeed