Indijansko poletje ugodno vpliva tudi na živali v ZOO Ljubljana. Z velikim veseljem se nastavljajo soncu, ki ga je bilo poleti vse premalo. Razveselile pa so nas tudi z novimi mladiči. Prejšnji konec tedna sta se skotili dve zebri, za vikend pa dve črni čopičarki, pri alpakah so letos kar trije mladiči, iz Danske pa smo pripeljali tudi novega samca dvogrbe kamele! Izredno plodno leto tudi v kolektivu!
Leta 2011 smo imeli v ZOO Ljubljana čredo chapmanovih zeber: odraslega samca, dve odrasli samici in njuna mladiča, dve mladi samici. Da se nam zebre ne bi parile v sorodu, smo najprej oddali odraslega samca v Sosto ZOO na Madžarskem. Starejšo samico smo oddali v ZOO Osnabrück v Nemčiji, dvoletno samico pa smo zamenjali za enako starega samca z ZOO Zürich v Švici. Samček Bili je k nam prišel konec novembra 2012. Sam se je moral uveljaviti pri odrasli samici in njeni mladički Srečki. Obe sta ga odganjali od jasli, ga včasih brcnili in tudi ugriznili. Čez pol leta je postal glavni v čredi in se paril z obema. Mladičev nismo še pričakovali, saj se samci v naravi parijo šele po petem letu starosti. Od pomladi smo pozorno opazovali zebri. Zanimalo nas je ali sta breji. Poleti smo že vedeli, da bomo ponovno imeli mladiče pri zebrah, in da je mlad samec Bili presenetil, kar se v ujetništvu večkrat zgodi: ob dobri krmi, kondiciji in odsotnosti konkurence mlade živali prej spolno dozorijo. V noči na petek, 10. oktobra, je prvega mladiča skotila Srečka in sicer samico, v noči na soboto 11. oktobra pa je skotila mladiča tudi njena mama in sicer samčka. Mladiča sta se takoj po kotitvi postavila na lastne noge. Mami jima pomagata tako, da ju ližeta in spodbujata. Ob tem sta stalno ob mladiču, ter odganjata druge zebre, da si mladič zapomni vzorec prog svoje mame in obratno, da se takoj najdeta v čredi. Obe samici sta skrbni mami, tudi doslej še neizkušena Srečka, ki je skotila svojega prvega mladiča. Oba mladiča sesata mleko, sledita mamam in veliko spita, tako kot vsi novorojenčki. Prav kmalu pa se bosta družno podila po ogradi. Pri tem bosta prav smešna, saj ju njune za mladiče značilne nesorazmerno dolge noge še ne bodo ubogale najbolje.
V soboto 11. oktobra se je za dva mladiča povečala tudi družina črnih čopičark, ki bivajo ob sajmirijih pri vhodu v ZOO Ljubljana. Črne čopičarke, male inteligentne marmozetke iz Južne Amerike, gojimo v ZOO Ljubljana že od leta 1999. Da se ne bi parile v sorodstvu, smo jih v letu 2013 nekaj oddali, ter jih ločili v dve skupini. Našemu samcu smo pripeljali novo samico, dvema našima samicama pa novega samca iz ZOO Jihlava na Češkem. Upali smo, da si bodo všeč in bodo imele mladiče. Prvi par pri šimpanzih je imel dva mladiča že v mesecu maju. Nova mladiča pa sta se skotila tudi v skupini ob sajmirijih. Pri zebrah skrbi za mladiča samo samica, družina čopičark pa si skrb za mladiče deli. Samica jih doji, samec pa prenaša na svojem hrbtu. Tako lahko samica počiva in ima več časa za prehranjevanje, s tem pa tudi dovolj mleka, da prehrani mladiča.
Naraščaj je tudi v čredi alpak, ki jo sestavljajo: črni samec Pepito, najstarejša rjava samica Julie ter mlajše svetle samice z imeni Lucia, Anika, Krea in Felicia. Alpaka Lucija je samčka skotila začetek julija, konec julija je samčka skotila Felicija, Krea pa je tretjega samčka skotila konec septembra. Vse tri samice so skrbne in ljubeče mame. Mladiči hitro rastejo, nadlegujejo svoje mame ter se podijo po ogradi. Seveda pa se nadvse radi tudi sončijo in spijo.
Prejšnji teden smo po 17 urnem transportu pripeljali v ZOO Ljubljana novega, leto in pol starega samca dvogrbe kamele Sepa, iz safari parka Givskud na Danskem, za družbo naši samici Karameli. Samec Ali je sredi deževnega poletja poginil zaradi ulkusa - razjede na želodcu. Karamela je ostala sama. Ker pa so kamele družabne živali, smo ji pripeljali novega samca. Danski ''temnolasec'' ji je bil takoj všeč. Čeprav sta bila ločena s pregrado, sta se ovohavala, lizala in prepletala vratove. Po dveh dneh smo ju združili in takoj sta se razumela. Samec se je že začel udeleževati tudi »zoo pouka«, torej socializacije, privajanja na novi režim oskrbovanja in treninga. Stari samec, kot se je kasneje izkazalo, ni bil ploden, zato upamo, da bo novi, tako kot samec zebre, bolj uspešen in da bomo čez približno dve ali tri leta ''zibali'' mlado dvogrbo kamelo.
PA ŠE MALO ZA RAZVEDRILO: Zadnje leto si bo ZOO Ljubljana zapomnil kot enega najbolj plodnih let tudi v svojem 50 članskem kolektivu, kolikor jih štejejo zaposleni v ZOO in zavetišču Gmajnice. Njihove sodelavce so »štorklje« obiskale kar 11 krat. Njihove družine so že osrečile 4 deklice in 5 dečkov, v kratkem pa pričakujemo še dve rojstvi...
Alpaka (Lama pacos)
DRUŽINA: Kamele - Camelidae
RED: Sodoprsti kopitarji - Artiodactyla
RAZRED: Sesalci - Mammalia
Divjinska predstavnika južnoameriških kamel sta čokati gvanako in vitka vikunja. Udomačeni vrsti pa sta večja lama in manjša alpaka. Po nekaterih podatkih znanstvenikov naj bi se lama razvila iz gvanaka, alpaka pa iz vikunje. Najnovejše ugotovitve pa se nagibajo k temu, da je alpaka nastala z medsebojnim križanjem lame in vikunje.
Alpake živijo v čredah, ki jih sestavlja vodilni samec, več samic in njihovi mladiči. Svoj prostor označijo z iztrebki. Alpake se parijo enkrat letno. Po skoraj leto dni dolgi brejosti samica skoti le enega mladiča. Mladič se v slabi uri postavi na noge in takoj sledi samici. Tehtajo lahko do 65 kg in v višino zrastejo do okoli metra. Živijo lahko več kot 20 let. Alpake so pravi virtuozi v pljuvanju, kadar se počutijo ogroženo. Čreda se ubrani pred manjšimi plenilci z brcanjem in pljuvanjem. Pljuvajo slino, lahko pa tudi vsebino napol prebavljene hrane, kar ima zelo neprijeten vonj. Pljuvajo se tudi med seboj, včasih pljunejo tudi človeka.
Alpake se v naravi hranijo z večletnimi travami. Vodo pijejo vsak dan. Na paši se hitro napasejo, nato pa v miru hrano prežvečijo. Da lažje prebavijo vlaknasto rastlinsko tkivo imajo tri delni želodec. Alpake uvrščamo med sodoprste kopitarje. Za razliko od ostalih kopitarjev, njihovo telesno težo ne nosijo le parklji, temveč tudi roževinaste blazinice, ki jih imenujemo žuljevine in so zelo gibljive. Spretno hodijo po kamnitih poteh in meliščih. Žuljevine imajo tudi na kolenih, komolcih in prsih. Njihove sklepe in kožo varujejo pred odrgninami v kamnitem okolju.
Alpake so s križanjem pred nekaj tisočletji vzredili ljudje, predvsem zaradi njihove dolge in mehke dlake, iz katere so si izdelovali oblačila. Gojijo jih v Andih od osrednjega Peruja do zahodne Bolivije. Njihovo življenjsko okolje so andski travniki in močvirja od višine 4400 do 4800 metrov. Dlaka je zelo gosta in mehka. Na vsakem kvadratnem milimetru kože izrašča do 110 dlak. Obstaja 22 naravnih barvnih odtenkov, kar je največ v živalskem svetu, od belih, bež, rjavih, sivih vse do črnih odtenkov. Dlake so lahko dolge več kot 30 cm. Vsako leto rejci dobijo od ene alpake 3 do 5 kg dlake. Za razliko od ovčje dlake ne vsebuje lanolina, zato ni mastna in se lažje očisti in predela. Alpakina dlaka je poleg svile in kašmirja, ena najdragocenejših naravnih vlaken. Volna iz dlake alpake ne povzroča alergij, je zelo elastična, odporna in dobro zadržuje toploto.
Chapmanova zebra (Equus burchelli chapmanni)
DRUŽINA: Zebre - Equidae
RED: Lihoprsti kopitarji - Perissodactyla
RAZRED: Sesalci - Mammalia
Zebre so razširjene v savanskem delu Afrike. Dejavne so podnevi. Živijo v čredah, ki jih sestavljata en samec in več samic. Parjenje poteka od aprila do septembra. Po 12 mesečni brejosti samica skoti 1 mladiča, ki se osamosvoji star 2 leti. Zebre lahko živijo do 25 let.
Zebre so srednje veliki rastlinojedci, z dolgo glavo in vratom ter vitkimi nogami. Hodijo po enem prstu in to sredincu, katera noht je spremenjen v kopito. V zgornji in spodnji čeljusti imajo vse sekalce s katerimi trgajo trave, za njimi pa so grbinasti meljaki, s katerimi trave zmeljejo. Po vsej dolžini vratu izrašča griva, ki je kratka in pokončna. Rep je dolg z daljšo dlako na konici. Zebre imajo značilno črtasto obarvan kožuh. Vzorec kožuha se razlikuje, niti dve zebri nista enaki. Vzorec ima pomen v socialni ureditvi čred. Po njem se medsebojno prepoznavajo. Pomen imajo tudi pri medsebojnem negovanju. Črte omogočajo, da čreda ostane skupaj kadar bežijo pred plenilci. Oči imajo potisnjene nazaj in ob straneh, kar jim omogoča široko vidno polje. Podnevi zelo dobro vidijo, prav tako ponoči. Njihov nočni vid lahko primerjamo s sovjim. Dobro imajo razvit voh. Prav tako dobro slišijo. Uhlji so dolgi in pokončni ter gibljivi. Tako lažje ujamejo zvoke iz okolice in določijo smer in izvor zvoka.
Razpoloženje pokažejo s položajem uhljev, ust in repa. Sporazumevajo se preko seča in blata, ki imata značilen vonj. Za sporazumevanje pa uporabljajo tudi različno oglašanje, od cviljenja do rezgetanja. Zebre so razširjene samo v Afriki. So zelo dejavne, glasne in stalno pozorne. Ob napadu plenilcev takoj stečejo. Najraje počivajo v odprtih pokrajinah, saj se najbolj zanašajo na čutilo za vid. Tehtajo lahko do 235 kg, njihova dolžina je do 230 cm, plečna višina do 145 cm.
Hranijo se predvsem s travami (92 %), manj z vejami z listi (5 %) in lubjem (3 %). Celulozo prebavijo v zadnjem delu prebavila, kar pomeni, da se rastlinske celične stene prebavijo le deloma, čas prebave pa je kratek. To je tudi razlog, da morajo veliko časa nameniti prehranjevanju, da dobijo dovolj hranilnih snovi. 60 % dnevnega časa porabijo za prehranjevanje kadar je hrana kakovostna, drugače pa kar 80 %. Njihovi plenilci so levi, leopardi, gepardi, hijene, hijenski psi in nilski krokodili.
Zebre lahko spijo stoje. To jim omogočajo posebno oblikovani sklepi nog. Pri spanju in počivanju pravimo, da se »zaklenejo«. V kolenskem sklepu iz stegnenice izrašča nekakšen kavelj, ki trdno prime pogačico ob pomoči vezi, kadar zebra želi počivati. Pri tem lahko sprosti vse mišice nog, držijo jo le kosti. Tako zebra lahko dolgo stoji, ne da bi se utrudila. Stoje tudi spi. Menda je to zanjo celo lažje, kot da bi se ulegla.
Črna čopičarka (Callithrix penicillata)
DRUŽINA: Marmozetke - Callitrichidae
RED: Prvaki - Primates
RAZRED: Sesalci - Mammalia
Črne čopičarke so razširjene v južni osrednji Braziliji. Naseljujejo tudi glavno mesto Rio de Janeiro. Njihovo življenjsko okolje je tropski deževni gozd, kjer bivajo visoko v krošnjah dreves. Dejavne so podnevi. Velikost življenjskega območja je odvisna od razpoložljive hrane v okolju. Vsak dan obiščejo tretjino svojega območja in pri tem prepotujejo razdaljo dolgo do 2 kilometra. Prostor označujejo z oglašanjem, z medsebojnim preganjanjem ter svarilnim razkazovanjem, prav tako pa tudi z
izločki dišavnih žlez na prsih in ob spolovilih.
Čopičarke uvrščamo med marmozetke, ki se po kar nekaj posebnostih razlikujejo od ostalih skupin opic. Skupne lastnosti marmozetk so način življenja v družinskih skupinah (monogamna starša z različno starimi mladiči), malo razlik med spoloma, več mladičev v leglu s poudarjeno skrbjo samcev za mladiče ter specializacija za prehranjevanje z drevesnimi gumijevimi izločki. Ime so dobile po črnih čopkih dlak na uhljih. Dlake na njihovih glavah so skoraj črne, po telesu pa so rjavo in sivo obarvane. Imajo dol rep, ki je belo in črno obročkast. Rep jim pomaga pri lovljenju ravnotežja, z njim se ne morejo oprijemati. Tehtajo lahko do 350 g in zrastejo do 21 cm. Živijo lahko do 16 let.
Skupaj živi par z različno starimi mladiči v skupini do 14 članov. Parijo se lahko vse leto. Dvakrat letno imajo mladiče. Po petih mesecih brejosti samica skoti do 4 mladiče, ki se osamosvojijo stari leto in pol. Pri vzreji mladičev pomagajo samec in starejši mladiči, ki jih na hrbtu prenašajo. Dva meseca stari lahko samostojno spremljajo skupino. Samec in starejši mladiči podajajo tudi hrano samici in novorojenim mladičem. Tako si tudi pridobijo izkušnje za lastno starševstvo. Medsebojne vezi utrjujejo z medsebojnim negovanjem kožuha.
Črne čopičarke so vsejede. Njihova hrana je v 61 % rastlinskega izvora in v 39 % živalskega izvora. Sestavljajo jo sadeži, žuželke in drevesni sokovi. Po gozdu se selijo gleda na sušno in deževno obdobje. S tem, ko se hranijo s sadeži, raznašajo semena dreves po tropskem deževnem gozdu in tako vplivajo na razširjanje drevesnih vrst. Po drugi strani pa se prehranjujejo z drevesnimi sokovi in imajo pri tem vlogo zajedavcev dreves. Marmozetke so edini prvaki, ki lahko sami navrtajo drevo in tako niso odvisni od slučajnih drevesnih poškodb. Takšne poškodbe so majhne in na vsaki se zadržijo le eno do dve minuti, da poližejo izločene kapljice. Imajo velike sekalce, ki so skoraj tako veliki kot podočniki. Na spodnjih sekalcih je na zunanji strani sklenina odebeljena v dletu podobno tvorbo. Zgornje sekalce zapičijo v skorjo, s spodnjimi pa tešejo luknjo. Odprtine so običajno ovalne oblike, široke 2 do 3 cm. V priljubljene vrste dreves lahko izdolbejo tudi do 15 cm velike odprtine in celo kanale. Pri tem jim pomagajo krempljasti nohti, ki jim omogočajo dober oprijem na vejah in navpičnih deblih.
Plenilci črnih čopičarka so ujede kot je harpija, mačke kot so ozeloti in kače npr. navadni udavi. Črne čopičarke so inteligentne podobno kot šimpanzi. Njihovi obrazi so zelo podobni človeškim s tankimi ustnicami, drobnim nosom in očmi, ki jih obdajajo veke s tankimi obrvmi. V naravi jih motijo piki žuželk, še prav posebej komarjev, ki prenašajo jajčeca zajedavske muhe dermatobije. Komar jajčeca odloži na kožo čopičarke. Iz jajčeca se izležejo ličinke, ki povzročajo gnojne ciste. Čopičarke si pomagajo tako, da ujamejo stonogo železno kačico, ki kadar je vznemirjena skozi povrhnjico, ki jo imenujemo kutikula, izloča strupeno snov. Čopičarke jo drgnejo med dlanmi in si z njenimi izločki natrejo kožo med dlakami. Tako se na naraven način ubranijo komarjev in drugih žuželk. Izločke ene stonoge si lahko delijo tudi štiri čopičarke.
V naravi danes niso ogrožene, kljub temu, da jih ljudje lovijo za hišne ljubljence in izsekavajo tropski deževni gozd, kjer so razširjene.
Dvogrba kamela (Camelus ferus)
DRUŽINA: Kamele - Camelidae
RED: Sodoprsti kopitarji - Artiodactyla
RAZRED: Sesalci - Mammalia
Dvogrbe kamele so razširjene v puščavskem predelu Mongolije in severne Kitajske. Dejavne so podnevi. Prilagojene so na ekstremne življenjske pogoje, kjer primanjkuje hrane, vodni viri so omejeni, temperature zraka pa nihajo od – 40 do + 40 0C.
Normalna telesna temperatura kamele je 37 0C. Kadar je vroče se ji poviša telesna temperatura na 41,7 0C. Tako zmanjša temperaturno razliko med telesom in okoljem, namesto, da bi se znojila in trošila vodo. Ponoči oddaja toploto v okolje in se lahko ohladi na 34 0C. Kamela lahko prenese do 30 % izgubo telesnih tekočin, za človeka je smrtno že 12 %. Kamele so edini sesalci, ki imajo ovalno oblikovane rdeče krvničke, ki lahko potujejo po žilah tudi takrat, ko je kri močno zgoščena. Kamela pozimi sploh ne pije. Ko se temperature zvišajo, pije vsakih 10 do 14 dni, poleti pa vsake 3 do 5 dni. V minuti lahko spije do 20 l, naenkrat pa do 120 l vode. Njeni iztrebki so zelo suhi, izloča manjšo količino koncentriranega urina in se ne poti. V grbah je do 36 kg maščobe, ki je rezervna hrana. V maščobo se veže več vode in energije, kot v beljakovine ali sladkorje, zato so maščobe najboljša rezerva vode in energije. Oči so velike, zelo dobro vidijo. Goste obrvi in dolge trepalnice varujejo oči pred peskom. Dolge nosnice lahko zapre, da vanje ne zaide pesek. V nosu se pri izdihu voda kondenzira, ob vdihu pa navlaži suh zrak. Čutilo za voh je dobro razvito. Debele ustnice pomagajo pri smukanju bodičaste in trde hrane. Žuljevine so odebeljena koža na podplatih, prsih in kolenih. Kožo varujejo pred grobim in vročim peskom, ko hodijo ali se uležejo. Zrak ujet med gostim kožuhom ščiti kamelo tako pred vročino, kot pred mrazom. Zaradi širokih podplatov se ji v pesku ne vdira. Hodi po dveh prstih. Pri hoji premika hkrati obe nogi na isti strani telesa, zato se ziblje. Ker jo ljudje uporabljajo za prenašanje tovorov in jahanje, jo imenujemo tudi puščavska ladja. Teče lahko s hitrostjo do 65 km/h.
Dvogrbe kamele so težke do 650 kg, v dolžino lahko merijo do 300 cm, njihova plečna višina pa je do 230 cm. Dvogrbe kamele živijo v čredah, en samec in več samic z mladiči. Parjenje poteka od februarja do marca, brejost traja 12,5 mesecev. En mladič se skoti zgodaj spomladi, osamosvoji se star 2 leti. Kamele lahko živijo do 50 let. Dvogrbe kamele se hranijo z zelišči, poganjki, vejami z listi, lubjem in travami. V naravi predvsem mladiče plenijo volkovi in tigri. V naravi živi samo še 950 divjinskih dvogrbih kamel, zato so na IUCN Rdečem seznamu uvrščene med kritično ogrožene vrste. Najbolj jih ogroža križanje z domačo dvogrbo kamelo, nezakonit lov, izguba življenjskega prostora ter tekmovanje z domačimi živalmi. Populacija udomačenih dvogrbih kamel je številčnejša.
