9. 10. 2024 - Presenetljivo sodobna igra Maksima Gorkega, ki velja za klasiko svetovne dramatike, se v režiji Paola Magellija vrača na oder ljubljanske Drame po skoraj petih desetletjih od doslej edine uprizoritve.
Veliki oder na Litostrojski cesti 56, kjer bo kolektiv SNG Drama Ljubljana ustvarjal v času celovite prenove, bo 12. oktobra ob 20.00 slavnostno odprla premiera drame Otroci sonca Maksima Gorkega, enega najpomembnejših avtorjev ruske sodobne književnosti, v režiji Paola Magellija. V večno aktualni igri o pripadnikih družbe, ki se ne zavedajo svoje ujetosti v svet nepomembnih pomembnosti, igrajo Branko Šturbej, Maša Derganc, Barbara Cerar, Nejc Cijan Garlatti, Janez Škof, Polona Juh, Boris Mihalj, Timon Šturbej, Silva Čušin, Eva Jesenovec in Matija Rozman. Avtorsko ekipo uprizoritve igre, ki jo je prevedel Borut Kraševec, pod vodstvom režiserja Paola Magellija sestavljajo dramaturginja Željka Udovičić Pleština – tudi avtorica odrske priredbe –, lektorica Tatjana Stanič, scenografa Marko Japelj in Lin Martin Japelj, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, oblikovalka maske Julija Gongina, kostumograf Leo Kulaš, skladatelja Ivanka Mazurkijević in Damir Martinović Mrle, asistent režiserja Luka Marcen, študijska asistentka dramaturginje Luna Pentek ter asistentka kostumografa Lara Kulaš.
Aleksej Maksimovič Peškov se je rodil marca 1868 v Nižnem Novgorodu v Rusiji. »Njegovo otroštvo so zaznamovale številne tragedije, ki pa so gotovo razlog za to, da je Peškov, ki bo kasneje postal Gorki, izoblikoval svoj posebni pogled na svet in dal svojevrsten glas lastni pisavi ter razprl vsebino za svoje drame in romane,« v gledališkem listu zapiše Luna Pentek. Gorki je dramo Otroci sonca napisal leta 1905, med prestajanjem zaporne kazni v sanktpeterburški Petropavlovski trdnjavi. Zaprt je bil zaradi sodelovanja v socialdemokratskem revolucionarnem gibanju, k njegovi izpustitvi iz zapora pa je pripomogel Čehov s protestnim izstopom iz akademije umetnosti. V eni svojih najpomembnejših dram je Gorki izrisal svet, ki je popolnoma izgubil orientacijo in se utaplja v svojih sporih, utopičnem idealizmu in brezdelju. Igra, ki kliče po spremembi in revoluciji, je bila pri nas prvič uprizorjena v SNG Drama Ljubljana, in sicer 30. oktobra 1975 v režiji Steva Žigona. S sezono 2024/25 se Otroci sonca po skoraj petih desetletjih vračajo na oder ljubljanske Drame.
»Protasov, Liza, Jelena, Dmitrij, Boris, Melanija, Nazar, Miša, Jegor, Antonovna, Fima, Zdravnik – naši "otroci sonca" – so postali z minevanjem časa in z branjem najrazličnejših prevodov (od italijanščine do francoščine, od srbščine do nemščine) živi prijatelji v ujetništvu, ki se ga ne zavedajo,« je v repertoarni napovedi uprizoritve zapisal režiser Paolo Magelli. Dramske osebe je opisal kot ujetnike sveta, ki ga ne razumejo, ujetnike svojih »neumnih« problemov, svoje tragikomične usode. »Otroci sonca so torej plod ujetništva. Lahko bi poiskali tematsko analogijo: se spomnite Boccaccievega ujetništva zaradi kolere? S tem nočem reči, da je drama literarno sorodna Dekameronu, vendar nekatere komične poteze, ki izvirajo iz klavstrofobične absurdnosti besedila, dopuščajo to misel. Svoboda, po kateri je vzdihoval Gorki in ki ga je pripeljala najprej v Ameriko in potem do leta 1913 na Capri, kjer je gostil Lenina, kratka vrnitev v Rusijo in ponovni eksil zaradi tuberkuloze, ki ga je priklenila na Sorrento do leta 1927, daleč od oktobrske revolucije in njenih posledic, vse to je doživljal Gorki kot novo ujetništvo, ki se je nenehno zrcalilo v njegovem pisanju. Od daleč bo moral pretrpeti smrt Čehova, Tolstoja, Aleksandra Bloka – ljubljenih prijateljev. Prav oddaljenost od Rusije v času zgodovinskih dogodkov, po katerih je tako hrepenel in ki dajejo pečat njegovemu književnemu ustvarjanju vse od mladosti, paradoksalno dela Gorkega še zanimivejšega. Njegov opus je ogromen in le malo je jezikov, v katere je ta literarni "kontinent" preveden v celoti. Ko znova prebiramo besedila Gorkega, najdemo v njih kot stalni motiv neko Evropo, ki še naprej ne razume same sebe – lahko bi naštel naslove, ki to dokazujejo. Na začetku smo govorili o Protasovu in njegovi druščini: skupina nepozabno in tragikomično površnih meščanov, ujetnikov kolere, ki jih obkroža, skrbi pa jih toliko, kot če bi pravzaprav zadevala neke druge ljudi. Oddaljeno – ali bližnje? – grmenje topov. Res se nekaj dogaja, pa kaj zato? Nič resnega, seveda, si mislijo otroci sonca. Tipični odgovor družbe, ki ji ne uspe dojeti nevarnosti, ker se ji ne uspe spremeniti. Ukvarja se s smešnimi ljubeznimi, ne da bi se zavedala resničnosti okrog sebe, rekel bi celo, da srečno živi v nekakšni neumni, strašni, neskončni klavstrofobiji,« tako Magelli.
Junakinje in junaki drame Otroci sonca se radi prepuščajo vizijam prihodnosti. »Dejstvo, da se medtem v ozadju širi kolera, pa se jih sploh ne tiče. Nič čudnega, da tukajšnji malomeščani sanjajo o soncu, ko pa ne zapuščajo hodnikov svojega malega slonokoščenega stolpa,« je v gledališkem listu zapisala literarna kritičarka in urednica Ana Geršak.
Željka Udovičić Pleština, dramaturginja in avtorica odrske priredbe Otrok sonca, osvetli v gledališkem listu psevdonim Gorki, s katerim je Aleksej Maksimovič Peškov podpisoval svoja dela: »… Gorki pomeni grenek. Neprizanesljivo upravičuje izbiro lastnega imena, s tem ko poskuša – uspešno – biti zares grenek v vivisekciji tistega, kar je tudi nas pripeljalo do te igre, to pa je predvsem grenkoba eksistence. … Problem, ki ga obravnava drama Otroci sonca, je družba, v kateri se občuti nuja prihajajoče spremembe. Okostje zgodbe so protesti in izgredi zaradi epidemije kolere in revščine, neka revolucija, ki se dogaja tam zunaj, nekje drugje, medtem ko se naši junaki, intelektualci, ti otroci sonca, ukvarjajo s sabo in svojimi ljubezenskimi trikotniki, eksperimenti, slikanjem … In to počnejo s tolikšno nesmiselno in komično predanostjo, da ne utegnejo uzreti širše slike. Ne vidijo katastrofe, ki jih bo neizprosno zadela. In za katero so odgovorni. Danes nam to na žalost zveni zelo znano,« je zapisala Željka Udovičić Pleština, ki v svojskosti in preseženosti proznih in dramskih del Gorkega vidi možnosti, da jih je mogoče različno prilagoditi vsakemu času in prostoru ali ideji, ki izvira iz njega samega in iz igre. »Tako je ta uprizoritev brez skoraj polovice besedila, ki ni izgovorjeno. Obstaja na odru, živi na njem, izgovori se pa ne. Ne bo slišano, ker smo se zaradi eksistencialnega znebili ravno tega socialnega. … Čeprav je Gorki zapisan v zgodovino kot oče socrealizma, se s časom izkazuje, da je socialni moment v njegovem opusu samo toničen, tisti drugi pa dominanten. … Preenostavno bi bilo namreč lažno priznati, da je to besedilo in razlog te uprizoritve pač del socrealistične ali zgolj socialno občutljive simplifikacije sveta. Ali umetnosti. Ne, razlog je fascinacija s praznino, veliko naveličanostjo nad optimističnimi teorijami o srečnem razvoju družbe. Zaradi razkritja, kako lažni so taki upi, smo ga tokrat sploh vzeli v roke. … Tu je igra Otroci sonca, katere podnaslov Prizori že sam sugerira, da so to samo prizori iz življenja. Nam pa je zastavil in zapustil vprašanje, kaj to življenje za nas in tukaj danes pomeni. Pri tem določa tukaj ravno časovna kategorija danes. Naš čas tako s svojo močjo jemlje nase pomensko dvojnost. Ta njegova dramaturgija, ki se po zaslugi tega, čemur torej vendarle rečejo socrealizem, odpoveduje romantizmu, je intrigantna. Moderna je v tem, da je pravzaprav fragmentarna. Kot novost prinaša dramo, ki se ne zmeni za zaplet in razvoj dogajanja, namesto običajne narativne niti prikaže, predstavi in izbere prizore iz življenja, osebe, ki so se predale še pred bojem – in zastavi vprašanja. Gorki je slikal osebe v različnih situacijah, brez kakšne nujne notranje povezanosti, da bi nekaj povedal, vprašal o smislu življenja. Ta njegova vprašanja smo poskusili odrsko formulirati. Tako kot jih slišimo zdaj,« je poudarila Željka Udovičić Pleština.
Lektorica in avtorica govorne podobe uprizoritve Tatjana Stanič je opisala jezik Gorkega kot zelo izzivalen in odprt za moderno govorno realizacijo, kljub zgodovinskemu obdobju v katerem so nastajala njegova dela. »Govorna podoba naših Otrok sonca sledi konceptu uprizoritve, ki izrisuje razpad samozadostnega sveta. Jezik osrednjih dramskih junakov je klasičen in spominja na jezik Čehova, vendar razpada in tudi njihovi poetični monologi niso več niti zares poetični niti prepričljivi. Oklepajo se reliktov, kot je onikanje, ki pa deluje že skoraj ironično. Vanj vdira agresiven jezik iskalcev sprememb, ki jih poosebljata mladi ključavničar Jegor in služkinja Fima. Lik, ki stoji na obeh jezikovnih bregovih, je varuška Antonovna, ki pa lahko svojo stisko izrazi samo še skozi poezijo Marine Cvetajeve.«
Že v četrtek, 3. oktobra, je prvi dogodek cikla SLOGI in Drama v sezoni 2024/25, ki se je odvil v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta s predavanjem njegovega direktorja dr. Gašperja Trohe, napovedal uprizoritev drame Otroci sonca Maksima Gorkega v režiji Paola Magellija in dramo obravnavalo tudi z vidika gledališke zgodovine in jo postavilo v širši umetniški in družbeni kontekst. Repertoar slovenskih gledališč beleži 21 uprizoritev del Gorkega. Prednjači Na dnu (desetkrat), njegova zgodnja drama, ki velja za emblematični primer socialističnega realizma, sledita igri Malomeščani in Vasa Železnova (po trikrat) in še nekaj drugih dramskih del. Otroci sonca bodo pri nas uprizorjeni šele drugič.
IGRAJO: Pavel Fjódorovič Protásov Branko Šturbej I Liza, njegova sestra Maša Derganc I Jelena Nikolájevna, njegova žena Barbara Cerar I Dmitrij Sergéjevič Vágin Timon Šturbej I Boris Nikolajevič Čepurnój Janez Škof I Melanija, njegova sestra Polona Juh I Nazár Avdéjevič Boris Mihalj I Miša, njegov sin Timon Šturbej I Jegór, ključavničar Timon Šturbej I Antónovna, varuška Silva Čušin I Fima, služkinja Eva Jesenovec I Zdravnik Matija Rozman. Fotograf: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Dostopnost Drame na Litostrojski 56 z mestnim avtobusom
Na postajališču I.C. Šiška ustavlja avtobus št. 18, na postajališču Litostroj pa avtobusa št. 3 in 3B. Liniji 3 in 3B sta med 18.00 in 19.30 podaljšani do postajališča Svet metraže, ki je v neposredni bližini glavnega vhoda v Dramo.
Avtobusni prevoz po zaključku predstave:
Vsak dan, ko so na sporedu predstave, do središča mesta vozi poseben avtobus, namenjen obiskovalcem Drame. Izpred Drame v smeri Litostrojska–Goriška–Celovška–Slovenska–Aškerčeva odpelje ob 21.45, 22.20, 22.45 in 23.15.
Blagajna Drame
Blagajna Drame deluje v središču mesta v prostorih blagajne SNG Opera in balet Ljubljana na Župančičevi 1 (od ponedeljka do petka od 14.00 do 17.00) in v Drami na Litostrojski 56 (uro pred predstavo ali drugo prireditvijo). Do 11. oktobra poteka vpis abonmaja za študente in morebitne zamudnike.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
