Premiera prve slovenske uprizoritve drame Gibanje Dimitrija Kokanova v režiji Juša Zidarja je zaradi bolezni v igralskem ansamblu prestavljena s petka, 23. decembra 2022, na četrtek, 5. januar 2023. Nagrajeno dramsko besedilo se subtilno in poetično loteva vprašanj identitete in filozofsko preizprašuje polje svobode in avtonomije posameznika znotraj navidez liberalne demokratične družbe v času poznega kapitalizma.
Program Male Drame 2022/23 SNG Drama Ljubljana nadaljuje s prvo slovensko uprizoritvijo igre Gibanje srbskega dramatika in dramaturga mlajše generacije Dimitrija Kokanova v režiji Juša Zidarja. V uprizoritvi, ki je nastala v koprodukciji SNG Drama Ljubljana in Cukrarne, igrajo Polona Juh, Nejc Cijan Garlatti in Benjamin Krnetić. Gibanje (srb. Kretanje) je v slovenščino prevedla Aleksandra Rekar. Ob režiserju Jušu Zidarju avtorsko ekipo uprizoritve sestavljajo dramaturginja Eva Kraševec, koreografinja Bojana Robinson, scenograf Branko Hojnik, kostumograf Matjaž Plošinjak, avtor videa Atej Tutta, oblikovalec zvoka Jurij Alič, oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski in lektor Arko. V uprizoritvi je uporabljena glasba zasedb SBO in Insan. Premiera bo v četrtek, 5. januarja 2023, ob 20.00 v Cukrarni, z začetkom v lokalu Rafinerija Cukrarna.
Za igro Gibanje s podnaslovom Tehnologija in koreografija strahu je Dimitrije Kokanov leta 2020 prejel Sterijevo nagrado za najboljše sodobno dramsko besedilo v Srbiji. Gibanje spregovori o stanju strahu sodobnega posameznika v poznem kapitalizmu, ki je čas nenehnih kriz. Poetična izpoved, pisana v duhu svobodne forme sodobne dramske pisave, intimno in do boleče točke iskrenosti in samopreizpraševanja odpira pogled v globino osiromašene človeške duše, utesnjene v kalupe sodobne zahodne družbene konvencije. Skozi intimno iskanje posameznikove identitete in posthumanistično perspektivo se Dimitrije Kokanov v Gibanju loteva vprašanj spolne identitete in preizprašuje polje svobode in avtonomije znotraj navidez liberalne demokratične družbe.
Avtor Dimitrije Kokanov je v pričakovanju skorajšnje prve slovenske uprizoritve Gibanja zapisal: »Svet je sestavljen iz besed in njegovi temelji so besede, pravi poljska nobelovka Olga Tokarczuk v svoji knjigi Jakobove bukve. Dramsko besedilo Gibanje (Kretanje) je sestavljeno iz veliko besed, ki so namenjene govorjenju na odru in oblikovane v monološko formo. Moja ideja je torej, da izvajalci med uprizarjanjem tega besedila izgovarjajo besede, da bo veliko besed, to pa zato, ker verjamem, da so besede temelj sveta, takšnega sveta, kot ga poznamo, sveta, ki ga beremo in ki ga poskušamo razumeti. Rad bi poudaril, da sem neskončno hvaležen prevajalki Aleksandri Rekar za natančnost, občutljivost in razumevanje med procesom prevajanja Kretanja v Gibanje. Besedilo Gibanje govori o življenju v strahu pred prihodnostjo, sedanjostjo in preteklostjo. Lahko bi rekli, da je tema besedila kontinuirano stanje strahu v človekovem življenju. Strahovi se prepletajo, zamenjujejo in dopolnjujejo, najmočnejši pa so strah pred samoto, strah pred neznanim, strah pred minljivostjo, strah pred Drugačnim, strah pred samospoznanjem in strah pred čustvi. Ta strah pred strahom, strah pred šibkostjo, je točka anksioznosti in o tem govori to besedilo. Tisto, kar me kot dramatika najbolj okupira, je vprašanje odgovornosti pri uporabi javnega prostora odra – za koga se bomo odločili, da mu damo glas znotraj tega javnega prostora. In ali lahko damo glas prostoru samemu. Glede na to sem se odločil, da bom v patriarhatu s tem besedilom dal glas moškim čustvom na tak način, da bodo oslabila trdnost tradicionalne prezence moškega govora. Drugi cilj je, da bom dal glas prostorom, oziroma da bom prostore afirmiral kot govorne subjekte. Družbeni kontekst tega besedila je v govoru umeščen v samostalnike ženskega spola: tovarna in vrt (srb.: bašta). Vsi govori so prostori strahu, zato tudi telo kot točko vpisa anksioznosti razglašam za vseprisotno. Gibanje je telo strahu. Še nekaj, kar pravi Olga Tokarczuk: ‘Kadar nas je strah, se zapremo vase in vrnemo k preverjenim vedenjskim vzorcem.’ S tem besedilom se jaz kot pisatelj odpiram proti drugim, z željo, da bi vzpostavil avtoriteto nad lastnimi strahovi. In ko govorimo o avtoriteti; pisateljica Elizabeth Strout pravi, da je najpomembnejša avtoriteta tista, ki jo ima pisatelj nad papirjem (stranjo), medtem ko piše. Ker je Gibanje besedilo, napisano predvsem za uprizarjanje, se iskreno veselim avtoritete, ki jo imajo nad tem besedilom izvajalci in avtorska ekipa uprizoritve.«
Gibanje Dimitrija Kokanova »kliče po invenciji na nivoju uprizoritvene forme in v svojem neizprosnem preizpraševanju trenutne kulturne konvencije terja od uprizoritvene ekipe, da postavi pod vprašaj tudi ustaljene uprizoritvene konvencije, torej gledališče, ki je del te iste kulture – meščanske, zahodnoevropske hiperkorektne kulture patriarhalnega reda belega moškega. Uprizoritev mora, v skladu z radikalno iskrenostjo besedilne predloge, premostiti varen okvir neosebne odrske reprezentacije problema in ponuditi oziroma ustvariti prostor, čas in senzibilnost, da skupaj in skrajno iskreno pretresemo naše – meščansko – polje empatije in njeno širino,« je zapisal režiser uprizoritve Juš Zidar.
V prvem delu tega sugestivnega dvodelnega dramskega besedila, ki je bilo krstno uprizorjeno leta 2020 v beograjskem Bitef teatru (režiserka Jovana Tomić), spregovorijo subjekti. Prvi subjekt spregovori o ljubezenskem razhodu, o strahu pred starostjo in o nezmožnosti prebolevanja razhoda. Plava v morju, premika se z mirovanjem. Drugi spregovori o zaklenjenosti v spomin na trenutek očetove smrti, o gibanju reke, ki nikoli ne zastane, in o stereotipni predstavi o moškem, kakršen naj bi po očetovem zgledu postal tudi sam. Tretji spregovori o strahu pred odklonom od družbenih normativov in o izolaciji. Plava v akvariju, telo je mirno, skriva se kot žival. Človek kljub svoji antropocentrični zaverovanosti ni zmožen razrešiti bivanjskih zagat, nasprotno, zdi se, da se civilizacijsko čedalje bolj zapleta v lastne zanke. Na tem mestu dramsko besedilo preusmeri izrekanje od tradicionalnega subjekta k objektom oziroma prostorom, ki morda še zmorejo redefinirati človekovo eksistenco. V drugem delu tako spregovorijo prostori gibanja, ki v posthumanizmu postanejo subjekti. Prva je tovarna, ki je, zdaj že v svoji razkrojeni podobi, nekakšen opomin na propad neke skupnosti, zlasti njenih delavcev. Drugi prostor gibanja je vrt, spomenik uničene narave, ki pa se še spominja, da v naravi ni hierarhije in da je človek le njen del. Slednjič pa spregovori telo, ki s svojo zmožnostjo gibanja, čustvovanja, izražanja ipd. prešije to subtilno besedilo. S tem dramatik izpiše tudi še vedno tleče upanje za človeštvo. »Če je prvi del besedila labodji spev individualizma v času poznega kapitalizma, drugi del predstavlja postčloveški klic po vzajemnem obstoju enakovrednih entitet, po mediaciji med različnimi vrstami, bitji in prostori, ki lahko sobivajo v sožitju, po vnovični povezavi skupnosti – skozi gibanje,« v gledališkem listu zapiše njegova urednica in dramaturginja uprizoritve Eva Kraševec.
V sezoni 2022/23 bo Drama v Cukrarni Gibanje odigrala predvidoma desetkrat. Predpremierno 29. ter 30. decembra in 3. ter 4. januarja ob 20.00. Premieri, ki bo 5. januarja, bodo sledile še ponovitve 6., 7., 13., 14. ter 16. januarja 2023 ob 20.00. 7. januarja bo predstavi sledil pogovor z ustvarjalci uprizoritve v okviru Abonmaja Mala Drama Plus.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
