Program Male Drame v sezoni 2022/23 bo zaokrožila prva slovenska uprizoritev Še vedno Alice, odrske priredbe Christine Mary Dunford po romanu Lise Genova v režiji Matjaža Zupančiča. V drami o znanstvenici, ki jo na vrhuncu karierne in življenjske poti prizadene zgodnja oblika Alzheimerjeva demence, igrajo Polona Juh, Maja Sever, Bojan Emeršič, Domen Novak, Eva Jesenovec, Sabina Kogovšek in Matija Rozman. Ob režiserju Matjažu Zupančiču avtorsko ekipo uprizoritve sestavljajo prevajalka in dramaturginja Darja Dominkuš, strokovni sodelavec za področje medicine David Zupančič, dr. med., scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, oblikovalec zvoka in avtor glasbene opreme Vanja Novak, oblikovalec videa Sandi Skok, lektorica Tatjana Stanič in oblikovalec luči Andrej Hajdinjak. Premiera bo v petek, 14. aprila, ob 20.00 v Mali Drami, prve ponovitve 15. in 17. aprila ter 3., 4., 15., 16., 17. in 20. maja ob 20.00.
Ameriška nevroznanstvenica Lisa Genova (1970) je leta 2007 objavila roman, v katerem je opisala, kako je pojav zgodnje Alzheimerjeve bolezni spremenil življenje lingvistke Alice Howland, ugledne univerzitetne profesorice na oddelku za kognitivno nevroznanost, ki je bila pri skoraj petdesetih na vrhuncu znanstvene kariere. Lisa Genova, ki pred tem ni napisala nobene knjige, je za opis bolezni izbrala romaneskno obliko. Svojo junakinjo je želela opisati »od znotraj«, se v procesu pisanja preselila v njen um in v njeno osebnost in skozi različne situacije naslikala postopno napredovanje te pogubne bolezni, ki človeku najprej po malem jemlje spomin, na koncu pa mu odvzame tudi osebnost in vse, kar je kdajkoli bil. Ob Aliceinem notranjem svetu jo je zanimala tudi njena interakcija z drugimi, saj ta kruta bolezen nezadržno vpliva tudi na okolico, predvsem na najbližje. Z vidika Alice, nekoč samozavestne profesorice, uveljavljene strokovnjakinje, je opisala stopnjevanje stisk, v katere vodijo izguba spomina, dezorientiranost, zmedenost. Izguba spomina nezadržno povzroča tudi izgubljanje samozavesti, nadzora nad življenjem in nazadnje tudi lastnega jaza. Opisala je njeno jezo in nemoč, strahove in krize, ki spremljajo napredovanje bolezni, in seveda tudi stiske njenih bližnjih, ki so bili vse prej kot pripravljeni na soočenje z nepredstavljivo pošastno boleznijo. Aliceina usoda je bila zanje še toliko bolj boleča, ker je bila kot znanstvenica, mati in žena v polnosti realizirana, (hiper)aktivna, samozadostna in artikulirana osebnost. Genova opisuje, kako se Alice počasi izključuje iz sveta, najprej in zelo boleče iz poklicnega okolja, potem pa počasi tudi iz družabnega in družinskega življenja. Paradoksalno je, da se ob tem izključevanju in postopnem zoževanju obzorij zgodijo tudi nove povezave. Alice se zbliža s hčerko Lydio, s katero je bila prej bolj ali manj v konfliktnem odnosu, saj ni odobravala njene odločitve, da ne bo šla študirat in da bo poskusila postati igralka.
Poanta pisanja Lise Genova je zajeta v samem naslovu; kljub temu, da se je Alice z boleznijo povsem spremenila in je za mnoge drug človek, je vendarle še vedno Alice, oseba, ki je živela polno življenje in mnogim toliko pomenila. Ali smo jo pripravljeni tako jemati, pa seveda ni samo problem njenih najbližjih, pač pa širše, družbeno vprašanje. Uspeh prvenca je Liso Genova opogumil, da je napisala še štiri romane z nevrološko tematiko. V svojih delih želi avtorica z zavzetim načinom pisanja, ki je dostopen širšemu občinstvu, skozi fikcijo čim bolj nazorno prikazati, kaj se dogaja osebam, ki zbolijo. Bralce želi izobraževati, predvsem pa premagati tabuje in stigme, povezane z nevrološkimi boleznimi, ter navdihniti skupnost k pospeševanju znanstvenih raziskav in tudi k izboljšanju življenjskih in negovalnih pogojev za bolnike. Roman Še vedno Alice je bil doslej preveden v 37 jezikov, samo v ZDA so natisnili več kot 2,6 milijona izvodov. Leta 2013 ga je za oder priredila režiserka in igralka Christine Mary Dunford, leta 2014 je bil po njem posnet film z Julianne Moore v glavni vlogi.
Igra Še vedno Alice, kakor jo je po romanu Lise Genova oblikovala Christine Mary Dunford, nas sooča z lastno krhkostjo, razkriva pomembnost sedanjosti in je svojevrsten poklon gledališču. Če bolnik z Alzheimerjevo boleznijo pozablja svojo preteklost in izgublja sposobnost za predstave o prihodnosti, mu ostane izolirano in zato toliko intenzivnejše doživljanje sedanjega trenutka. To pa je podobno temu, kar počnemo ob spremljanju gledališke predstave. Dunford se je v svoji priredbi romana oprla na stično točko med naravo bolezni in gledališko uprizoritvijo in zgodbo Alice Howland postavila na splošno, širšo raven. Krstna uprizoritev, s katero je počastila 25-letnico svojega gledališča Lookingglas Company in zgodbo tudi zato prestavila v chicaško okolje, je bila nominirana za nagrado Joseph Jefferson za najboljšo novo priredbo, časopis Chicago Sun-Times pa jo je uvrstil med deset najboljših uprizoritev v Chicagu leta 2013. Kot je v napovedi prve slovenske uprizoritve zapisal režiser Matjaž Zupančič, ima drama Še vedno Alice »trdo jedro. Seveda je okrog tega jedra zgodba. So družinski odnosi, so družbeni statusi in so različna razmerja. […] Ampak nukleus te zgodbe ostaja neusmiljen. Surov. Krut. Ker pri vsem skupaj ne gre samo za pot brez povratka. Gre predvsem za spoznanje, da te na tej poti neizogibno čakajo trenutki, ko se boš do skrajnih moči oklepal poslednje bilke človeškega, preden se dokončno ne ugrezneš in izgineš v živem pesku pozabe. Ampak na srečo to ni vse. Obstaja tudi dobra novica. Da so razlogi, zakaj se ukvarjati z igro. Zakaj delati gledališče.«
Poglavitna invencija gledališke priredbe Christine Mary Dunford je v tem, da je iz Aliceinih (Polona Juh) notranjih misli ustvarila še eno dramsko osebo, junakinjin alter ego, njen drugi, notranji jaz in ga poimenovala Ona (Maja Sever). S tem je v napeto in pretresljivo zgodbo dodala nov, večkrat celo humoren pogled, ki postaja proti koncu že skoraj obešenjaški in svojevrstno katarzičen, predvsem pa je razprla notranjo krajino dramske junakinje. Igra spremlja dve leti napredujoče bolezni, Alice in njene najbližje (Bojan Emeršič kot Alicein mož John, Domen Novak in Eva Jesenovec kot njuna otroka Thomas in Lydia), ki se z boleznijo soočajo vsak na svoj način. Vsak po svoje gredo skozi faze zanikanja bolezni, spopadanja z njo, žalovanja za nekdanjo Alice in sprejemanja, da nikoli več ne bo takšna, kot je bila nekoč. Nezadržno se spremenijo tudi oni sami in njihov odnos do Alice. Breme bolezni hromi tudi njih, presega njihove moči, obenem pa sčasoma prinese drugačen pogled na življenje. Predvsem se začnejo zavedati neusmiljenega dejstva, da »v življenju ni nič samoumevno, trdno in nespremenljivo. In da je verjetno to, da se oborožimo s potrpljenjem in ljubljenim izkazujemo naklonjenost, tudi ko niso več to, kar so nekoč bili, največ, kar lahko naredimo,« je v članku Izgubljeni jaz, objavljenem v gledališkem listu uprizoritve, zapisala prevajalka in dramaturginja Darja Dominkuš. Z dramatizacijo je ameriška režiserka in igralka v polnosti izkoristila pisanje Lise Genova in dodatno opomnila, da nimamo opraviti samo z boleznijo, temveč s težko doumljivo skrivnostjo, ki jo imenujemo možgani.
V gledališkem listu uprizoritve je dr. David Zupančič možgane opisal kot najbolj kompleksno stvar v trenutno znanem vesolju. »Na enem kvadratnem centimetru možganovine je več nevronskih povezav kot je zvezd v naši galaksiji.« Kot je v članku, naslovljenem Možgani smo mi, pojasnil dr. Zupančič, so možgani sedež sočutja, empatije, altruizma in smisla za medsebojno sodelovanje. Ponujajo uvid v filozofijo, občutke ljubezni, tesnobe, evforije in nosijo neskončen potencial za ustvarjanje. »Glede na to, kakšen ključen pomen imajo naši možgani za vse, kar nas dela človeške, seveda ni presenetljivo, da so poškodbe in bolezni tega dela telesa ponavadi posebej tragične.« Vzrok Alzheimerjeve bolezni, ki za medicino ostaja trd oreh in je razlog demence v 60 – 70 odstotkih primerov, ni povsem razjasnjen. Dr. Zupančič v gledališkem listu zapiše, da naj bi nastanek in razvoj bolezni deloma povzročilo nalaganje beljakovinskih oblog v možganovini, določeno vlogo naj bi igrala tudi okvara žilja in tudi genetska nagnjenost k bolezni. Prvi izziv je zgodnje prepoznavanje bolezni. Postavljeni diagnozi pa sledi najpomembnejši izziv: zdravljenje, v katerem tiči tudi poglavitna tragika alzheimerja. Učinkovitega vzročnega zdravljenja ta trenutek ni. »Z zdravili skušamo upočasniti napredovanje bolezni – ob polnem zavedanju, da bo vseeno vedno, brez izjeme, napredovala. Povprečna pričakovana življenjska doba po postavitvi diagnoze je od 3 do 10 let.« V igri Še vedno Alice, John soprogi Alice reče: »Pogrešam nekdanjo tebe, Ali. Zelo zelo.« Te pretresljive besede so obenem čudovito luciden prikaz tragike nevrodegenerativnih bolezni v vsej njihovi prelomni razsežnosti. »Predstava Še vedno Alice gledalca težko pusti ravnodušnega, saj je tematika, ki jo obravnava, tako otipljiva in vseprisotna, da se kdorkoli od nas težko skrije pred njo. Življenje ni vedno pravično in bolezen praviloma ne izbira. Četudi lahko s svojim življenjskim slogom veliko naredimo za zdravje (tudi nevrološko), ne more v tem trenutku nihče izmed nas s popolno gotovostjo trditi, da ne bo čez pet ali šest let drugačen. Da se ne bo čez pet ali šest let 'pogrešal',« je pojasnil dr. Zupančič.
Zgodnja oblika Alzheimerjeve bolezni, s katero je sooča Alice, predstavlja med 5 in 10 odstotkov vseh primerov. Najpogosteje se pojavi pri ljudeh, mlajših od 65 let. Napredovanje bolezni je podobno kot pri starejših bolnikih, vpliv na posameznikovo življenje, kariero in družino pa absolutno uničujoč. Kot je zapisal zdravnik David Zupančič, ki je pri prvi slovenski uprizoritvi sodeloval kot svetovalec za področje medicine, je ta neskončna teža bolezni »čudovito prikazana v besedilu Še vedno Alice. Če brezbrižno prečkate cesto in vas povozi avtomobil, lahko v trenutku postanete invalid. S prstom bomo lahko pokazali na točen datum in uro, ko se vam je življenje za vedno spremenilo. In ukvarjali se boste lahko izključno s tem, kako se rehabilitirati in živeti čim bolje. Kako napredovati. Pri diagnozi zgodnje Alzheimerjeve demence pa dobite le povsem jasno napoved, da vas 'avtomobil' šele namerava povoziti. Izmakniti se mu ne morete več. Življenje, kot ga poznate, se bo končalo. Postopno, ampak z grozljivo zanesljivostjo. V trenutku, ko vam zdravnik razlaga ta dejstva, vse razumete. Držite roko svojega bližnjega. ‘Skupaj bomo šli čez to,’ si mislite. Ampak avtomobil se približuje in v trenutku, ko pride do pravega trka, te nesreče sami v resnici ne boste več niti spoznali. Takšne misli so zelo težke. Naj vas pomirim – večina ljudi se v življenju z demenco ne bo srečala, sploh pa ne v zgodnji obliki. Je pa prav, da se o tej bolezni pogovarjamo, da o njej ozaveščamo in jo destigmatiziramo. Družinam, ki se borijo z Alzheimerjevo boleznijo, čestitam za moč in za pogum. Vsi mi, ki nam je s tem prizaneseno, pa se morda lahko zavemo neznanske sreče in potenciala, ki spremljata delujoč centralni živčni sistem. Nič, kar se dogaja v naši glavi, ni samoumevno.«
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana