15. 4. 2025 - V igri Zdravnica je mednarodno priznani in večkrat nagrajeni britanski dramatik in gledališki režiser Robert Icke medicinsko etiko postavil nasproti verskim in drugim nazorskim prepričanjem, populizmu in toksičnosti javnega mnenja. Režiser prve slovenske uprizoritve Martin Kušej se z Zdravnico vrača v slovenski gledališki prostor po skoraj dveh desetletjih, ko je režiral v najpomembnejših dramskih in opernih gledališčih nemško govorečega prostora, nazadnje pa vodil Burgtheater na Dunaju.
Skoraj dvajset let je tega, kar je Martin Kušej nazadnje delal v slovenskem gledališču, kjer je pred skoraj štirimi desetletji (v Drami) tudi začel svojo profesionalno kariero gledališkega režiserja. Prvič je v ljubljanski Drami režiral von Horváthovo Vera ljubezen upanje (1989/90). Režiral je tudi v EG Glej, Müllerjev triptih Opustošena obala, Medeja kot material, Pokrajina z Argonavti (1987/88) in Fragment o Kleistu Stefana Schütza (1988/89), v Slovenskem mladinskem gledališču pa Pohujšanje po Cankarju (1991/92). Nazadnje je v našem prostoru režiral v sezoni 2006/7 Labichev Šparovček (Veliki oder SNG Drama Ljubljana). Martin Kušej, gledališki in operni režiser, se je rodil leta 1961 na avstrijskem Koroškem v družini slovenskega rodu. Najprej je študiral germanistiko in šport na Univerzi Karla in Franca v Gradcu, nato režijo na tamkajšnji Visoki šoli za glasbo in uprizoritvene umetnosti. Kot asistent režije se je v osemdesetih letih kalil v Gradcu in Ljubljani, kamor je prišel tudi z namenom, da se bo naučil slovensko. Leta 1990 je skupaj s scenografom Martinom Zehetgruberjem ustanovil skupino My friend Martin. V devetdesetih letih se je uveljavil kot eden najbolj prodornih in izvirnih avstrijskih gledališčnikov in režiral v najuglednejših evropskih dramskih in opernih gledališčih. Med letoma 1993 in 2000 je bil hišni direktor Staatstheatra Stuttgart, od leta 2004 do 2006 vršilec dolžnosti direktorja festivala v Salzburgu, med letoma 2011 in 2019 je bil direktor münchenskega Residenztheatra, v letih med 2019 in 2024 pa je vodil osrednjo avstrijsko gledališko hišo, dunajski Burgtheater. Poleg tega je režiral tudi v gledališčih Deutsches Theater Berlin, Volksbühne Berlin, Deutsches Schauspielhaus in Thalia Theater v Hamburgu, Kammerspiele v Münchenu in v Teatro Stabile v Torinu. Kot operni režiser je delal v opernih hišah v Zürichu, Amsterdamu, Londonu (Covent Garden), Parizu (Bastille), Madridu, Neaplju, Bologni, v Berlinski državni operi in večkrat na Salzburškem festivalu ter v Theater an der Wien. Od 2013 je profesor režije na seminarju Maxa Reinhardta na Dunaju. Kušej je prejemnik vrste avstrijskih in nemških nagrad. Več njegovih uprizoritev je bilo povabljenih na prestižni berlinski Theatertreffen. Leta 1993 je prejel nagrado Kurt Huebner za režijo Nemške akademije za uprizoritvene umetnosti, leta 1999 nagrado 3sat za inovacije, trikrat dunajsko gledališko nagrado Nestroy, leta 2012 pa nemško gledališko nagrado der Faust. Kušejeva vizija ob prevzemu vodenja Burgtheatra je bila ustvariti in gojiti gledališče, ki ne bo »nacionalno«, ampak svetovno, odprto, večjezično, večkulturno, vključujoče. Letos je v slovenščini izšla njegova knjiga Za mano belina (Hinter mir weiß, 2022) v prevodu Tine Mahkota in sodelovanju založb Beletrina in Mont.
Mednarodno priznani britanski dramatik in gledališki in filmski režiser Robert Icke je za svoje ustvarjanje prejel številna pomembna priznanja, med drugim tri nagrade Laurencea Olivierja – leta 2016, kot najmlajši prejemnik te prestižne nagrade, tudi za najboljšo režijo – in je tudi član uglednega Kraljevega literarnega združenje (Royal Society of Literature). V prvi slovenski uprizoritvi Zdravnice Roberta Icka igrajo članice in člani igralskega ansambla Drame: Nataša Barbara Gračner, Timon Šturbej, Bojan Emeršič, Uroš Fürst, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Tina Vrbnjak, Marko Mandić, Maša Derganc ter gosta Irena Yebuah Tiran in Aleš Valič. V uprizoritvi nastopa tudi Ana Pribošič. Prevajalka drame, ki je objavljena tudi sredici gledališkega lista uprizoritve, je Tina Mahkota. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja Martina Kušeja sestavljajo dramaturginja Diana Koloini, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Jessica Rockstroh, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Aki Traar, asistent režiserja Herbert Stöger, asistentka scenografinje Karin Knez, asistentka kostumografinje Ana Janc, oblikovalec svetlobe Stefan Pfeistlinger in oblikovalka maske Julija Gongina.
Zelo aktualno dramo z naslovom Zdravnica je Robert Icke napisal leta 2019. Navdihnila ga je igra Arthurja Schnitzlerja Profesor Bernhardi iz leta 1912. Kot je že v repertoarni napovedi uprizoritve pojasnil Martin Kušej, je Icke iskal snov, ki bi bila zanj izziv oziroma bi obravnavala temo, ki vzbuja negotovost in strahove, kadar se o njej govori. »Kmalu mu je postalo jasno, da je taka tema identiteta, a v širšem, filozofskem smislu, in ne konstrukt po imenu identitetna politika, o katerem se zdaj tako pogosto razpravlja. Na nobeno od vprašanj, ki si jih je zastavil med pripravami, ni našel preprostega ali nedvoumnega odgovora – in prav to je bilo tisto, kar je iskal. Tako kot je Arthur Schnitzler svojo identiteto 'zdravnika, Juda, Nemca' vpisal v igro o Bernhardiju, preigrava Robert Icke različne vidike identitete na primeru dramskih oseb, izposojenih iz Bernhardijevega kozmosa, in konstelacij med njimi: 'Kako definiramo sami sebe? Kaj so naše ‘osebne izkaznice’? S katerim delom svoje identitete operiramo v katerem trenutku, kdaj nam to koristi in kdaj škodi?' Robert Icke je že kmalu po začetku pisanja vedel, da bo najboljše, če bo glavna dramska oseba ženskega spola, tako da bodo njene največje odlike hkrati njene največje šibkosti; zato je postavil v središče svoje predelave doktorico Ruth Wolff, sekularno Judinjo, vodjo ugledne klinike za Alzheimerjevo bolezen. Icke v grobih potezah povzema Schnitzlerjevo zasnovo – tudi doktorica Wolff prepove katoliškemu duhovniku dostop do umirajočega dekleta, tudi ona postane tarča medijske gonje, tudi ona je na koncu ob dober glas in ne sme več opravljati poklica. Ni naključje, da je Icke umestil dogajanje na kliniko za Alzheimerjevo bolezen in si torej izbral za predmet raziskovanja bolezen, med katero se človekova identiteta nepovratno razkraja, dokler popolnoma ne izgine. Tako Schnitzler kot Icke uporabljata bolnišnico z njenim zaprtim sistemom zdravništva in pacientov kot vzorčni primer družbe, ki jo zaposlujejo ekonomske in zdravniškoetične teme, ki ni imuna za osebne interese in rivalstva in v kateri pod navidez vedrim in profesionalnim površjem brbotajo veliki konflikti in pretresi. Do izraza prihajajo kompleksne povezave in vprašanja medicinske etike, ekonomskih pritiskov, identitetnih politik in toksičnih javnih diskurzov. Enako razslojen je pogled na značaj doktorice Ruth Wolff, na njeno delovno okolje in njeno zasebnost. V celoti gledano je Zdravnica vznemirljiva politična in družbenokritična igra, ki ni po desetletjih od Schnitzlerjevega časa niti malo manj aktualna in eksplozivna …,« je režiser Martin Kušej zapisal v repertoarni knjižici sezone 2024/25.
»Zaplet je enak kot pri Schnitzlerju: na kliniki umira najstnica, ki je sama in na skrivaj, brez ustrezne strokovne pomoči, neuspešno naredila abortus. Rešiti je ni več mogoče, a zdravnica ji želi zagotoviti vsaj mirno smrt v lažni veri, da je na varnem. Zato zavrne duhovnika, ki so ga k umirajoči poslali starši, ne da bi o tem obvestili bolnišnico. Ko deklica umre brez zakramenta, se na protagonistko, ki je ravnala v skladu z etiko svoje stroke, zgrne plaz sovražnosti in obtožb. Gre sicer za zelo ugledno zdravnico z nesporno strokovno avtoriteto in integriteto, ki uspešno vodi pomemben raziskovalni inštitut – ukvarjajo se z razvojem zdravila za eno najhujših bolezni našega časa, demenco. A kljub njeni odličnosti, pravzaprav ravno zaradi nje, je mnogim v korist, da njeno profesionalno odločitev spremenijo v škandal. Tu so seveda njeni kolegi, ki jih skomina njen profesionalni prestiž in mika vodstveni položaj (opozorilo, da ima najhujše sovražnike med sodelavci na inštitutu, ki ga je sama ustanovila, zanemari), pa katoliki in glasovi drugih, kar najbolj različnih interesnih skupin, ki v ‘škandalu’ najdejo priložnost za uresničevanje lastnih agend. Hitro je v igri vse, kar danes oblikuje javni prostor: profesionalno rivalstvo, politične zveze posameznikov, posredovanje notranjih informacij, pomešano s potvarjanji, ki v javnosti netijo predsodke, vpliv zagovornikov posebnega pomena verske in/ali etnične pripadnosti, nasprotujoče si politike, ki se lomijo na vprašanju abortusa in svobodne izbire,« je v članku z naslovom Jaz sem zdravnica, objavljenem v gledališkem listu, zapisala dramaturginja uprizoritve Diana Koloini.
»Vznemirljivo je, da se vsa gibanja in vprašanja v uprizoritvi Zdravnica zvedejo na vpliv jezika in prevlado nad njim: 'Jezik je korak številka ena …' – kar je še kako aktualno tudi za našo konkretno družbeno stvarnost: bolj ko je ideologija agresivna, bolj si prisvaja jezik. Preusmerjanje jezika pa zabriše meje med privatnim in javnim – kar je jedro jezikovnega pogleda na igro. Zato je govorna podoba Zdravnice umeščena med formalni govor javnih prostorov in intimni govor privatnih situacij. Meja med obema zvrstema je – kot v dejanskosti – vedno bolj zabrisana,« je na novinarski konferenci povedala lektorica uprizoritve Tatjana Stanič.
Drama Zdravnica zastavlja tudi »vprašanja, ali zaposliti nekoga zaradi barve kože ali pa vztrajati pri kandidatu, ki je bolj kvalificiran. Ob tem se odpirajo tudi vprašanja hierarhije na delovnem mestu, ljubosumja in intrig med sodelavci ter predvsem vpliva medijev na profesionalne razprave. Drama se močno dotika fenomena woke kulture – sodobnega gibanja za družbeno pravičnost, ki se pogosto osredotoča na vprašanja rase, spola in moči. Medtem ko zagovorniki gibanja woke trdijo, da gre za nujen popravek zgodovinske marginalizacije, kritiki opozarjajo, da lahko vodi v pretirano občutljivost, javno sramotenje in omejevanje svobode govora. Igra uporablja tehniko premešanega igranja vlog, kjer igralci ne igrajo likov, ki bi ustrezali njihovemu lastnemu spolu ali rasi. To pomeni, da lahko gledalci šele skozi dialog ugotovijo, kdo pripada kateri identitetni skupini. S tem Robert Icke opozori na našo nagnjenost k sodbam na podlagi zunanjega videza in pokaže, kako naše dojemanje pravičnosti velikokrat temelji na predsodkih, ne pa na dejstvih. Spor med zdravnico in duhovnikom odpre pandorino skrinjico identitetnih vprašanj. Ker je zdravnica judinja, ki sicer sebe ne dojema kot verno, se postavi vprašanje verske netolerance. Ob naraščanju napetosti v drami nekateri Wolffovo obrekujejo kot ‘brezbožno’ in jo obtožujejo fanatizma do katoličanov. Toda hkrati se zdravnica sooča z antisemitskimi žaljivkami tistih, ki v njej ne vidijo zdravnice, ampak predvsem judinjo, ki je kršila krščanske vrednote. V drami se razvije večplasten konflikt, ker se versko identiteto uporabi kot orožje v javnih razpravah,« je je v članku z naslovom Medicinska etika v času politične korektnosti in medijskega linča, objavljenem v gledališkem listu, zapisala mednarodno uveljavljena filozofinja, sociologinja in pravna teoretičarka Dr. Renata Salecl.
Martin Kušej: Konceptualni razmisleki pred začetkom študija (Režiserjev zapis iz gledališkega lista uprizoritve)
Zakaj me zanima ZDRAVNICA?
Zelo preprosto: v tem liku prepoznavam sebe. Osebo, ki deluje iz popolnega prepričanja in v skladu s svojim svetovnim nazorom; osebo, ki je svetilnik na svojem področju in je tudi v hierarhiji svojega poklica dosegla najvišji položaj. In ki je kljub temu v prvi vrsti ne zanimajo pozicije moči ̶ razen, v kolikor bi lahko z njimi pridobila dodatne prednosti za svoj poklic, za svoje cilje in za ekipo, ki jo vodi. To je oseba, ki deluje na podlagi izkušenj, pa tudi intuicije in
instinkta. Hkrati ostaja človeška, kar pomeni, da se ji dogajajo tudi napake, za katere mora prevzeti odgovornost. V svoji vnemi lahko spregleda grozečo izgubo empatije in ji umanjka določena daljnovidnost, kakšne posledice bi utegnili imeti njena drža in dejanja. Ko je enkrat napadena, izgubi sposobnost sklepanja kompromisov in popuščanja: trmasto vztraja pri svoji poziciji in je na koncu izključena in s tem tudi osamljena. Kot sem rekel, je ta oseba »človeška« ̶ vsi poznamo
takšne parametre neke življenjske poti, za katero so vsaj v osnovi značilni strpnost, razumevanje, zmožnost vživljanja in hrepenenje po ljubezni, ki pa jo dramatični dogodki in zaostrovanje dogajanja v drami seveda izzovejo in postavijo pod vprašaj.
»Nobody is perfect!«
Ruth Wolff je ves čas prikazana v dveh svetovih, na dveh različnih življenjskih področjih: na eni strani imamo medicinski znanstveni inštitut za bolezni demence, ki ga izjemno uspešno vodi. Kot zdravnica je nesporno velika strokovnjakinja, obenem pa je odgovorna za svoj tim in ustanovo, ki je pod njenim vodstvom postala ena najbolj uglednih v državi. Dokler bo njeno delo uspešno in dokler bo zagotovljeno financiranje sponzorjev in države, njena pot ne bo ogrožena. Zdi se, da je
prihodnost jasno začrtana in naravnost »rožnata«. Seveda pa takšen inštitut zaznamujejo tudi različne druge osebnosti s svojimi individualnimi interesi in zahtevami po moči.
Sestava takega »tima« je »raznolika« ̶ z drugimi besedami, sestavljajo ga ljudje iz različnih okolij, z različnimi verskimi prepričanji oziroma političnimi interesi. To, kar se zdi, da lahko na videz neproblematično sobiva v zgoraj omenjenih okoliščinah skupnega uspeha in za kar so značilni strpnost, spoštovanje in medsebojno razumevanje, lahko v kriznih razmerah hitro postane žarišče spora, ki vodi do uničujočih in skrajno nehumanih posledic. Mislim, da je nevarnost te situacije
v vsej svoji zastrašujoči aktualnosti najbolje podana v naslednjih replikah:
Ruth: Ja. Občutek imam, da se marsikaj končuje. Povojne inštitucije, povojni ideali. Javno dobro, ki je cvetelo v miru. Vse, za kar so se borili. Vse začenja pokati.
Oče: Jezus ni živel v digitalni dobi.
Ruth: Danes jih križamo drugače.
Sodobno in srhljivo aktualno je tudi dogajalno prizorišče (setting) vseh prostorov v drami in na kliniki, ki se tičejo problema »identitete«. Če je šlo v Schnitzlerjevem Profesorju Bernhardiju v najširšem smislu »le« za tleči antisemitizem, ki pa je kmalu zatem izbruhnil z vso močjo, se ta spekter leta 2025 razširi na različna področja, ki so vsako zase dovolj eksplozivna, da podžigajo družbene skupine in strukture drugo proti drugi ter sprevračajo individualno svobodo, ki zaradi tega postane izključevalna, nestrpna in v svoji zahtevi po ekskluzivnosti tudi reakcionarna in represivna. Menim, da je to tisto področje, na katerem se mora Ruth Wolff uveljaviti in na katerem ji nazadnje tudi spodleti. Različne sile, ki stremijo po moči, nestrpnosti, prevladi in dominaciji, najdejo dovolj oprijemališč (temelječih na vprašanjih vere, porekla, političnega prepričanja ali na drugih ideoloških področjih), da se lahko razbohotijo in brezsramno uporabijo vse možnosti demokracije za svoje namene.
Pri tem igrajo pomembno vlogo tudi mediji, katerih družbena funkcija in objektivnost sta že zdavnaj postali žrtev lova na škandaloznost, sle po dobičku in tako imenovanih »alternativnih dejstev«. »Klinika« in z njo povezana področja so torej v drami tisti del Ruthinega življenja, s katerim se identificira, ki jo v veliki meri opredeljuje in na katerem tudi propade. V moji uprizoritvi bomo do tega morali zavzeti jasno, zelo kritično stališče ̶ in tako razumem tudi kritične nastavke
Roberta Icka do razbohotenja diskurza identitetne politike.
Tega postavi avtor v opozicijo z »zasebnim« življenjem glavne osebe v drami. Pri tem tematizira čustveni svet Ruth Wolff in pokaže, da so posamezni človeški konflikti, povezani z vprašanjem porekla, pripadnosti, spolne ali verske usmerjenosti itd., vsekakor upravičeni ̶ ker preprosto obstajajo in ker si seveda želimo odgovorov na ta vprašanja in njihove rešitve. Ruth doživljamo v povezavi z njenim partnerjem/partnerico Charlie, ki očitno trpi za demenco in je storil/a samomor
(Ruthino poklicno področje delovanja se torej neposredno nadaljuje v njenem zasebnem življenju!).
Opraviti imamo torej z zelo čustveno situacijo, ki naj bi jo tudi v uprizoritvi obravnavali in prikazali z zelo poetičnimi/dramatičnimi podobami. Tragika te dispozicije je v tem, da Ruth izgubi ljubezen ̶ pa tudi naklonjenost in prijateljstvo s Sami, svojo mlado sosedo in skoraj »nadomestno hčerko«, ki predstavlja drugi steber Ruthinega zasebnega življenja. V obeh primerih se družbena oziroma javna sfera usodno vrine v Ruthino drugo življenje ̶ in uniči njeno
spoprijemanje z legitimnimi in povsem individualnimi vprašanji identitete.
Ruth se znajde ujeta v spiralo neobvladljivih sil, ki grozijo, da bodo požrle ne le njeno individualno svobodo, temveč tudi dosežke svobode naše celotne družbe po letu 1945. Obupana in nemočna se Ruth na koncu igre znajde spet na začetku ̶ kar je vseeno še vedno najboljše, kar se nam trenutno lahko zgodi.
Veliko huje in nevarnejše je namreč, da se vzporedno s takšnim razvojem na obzorju nakazuje gibanje, ki deluje in manipulira ravno s tem kriznim stanjem naše družbe. Gre za krepitev nove desnice, novega fašizma, in temu v resnici posvečamo bistveno premajhno skrb, medtem ko je naša pozornost »zamotena« z »razpravami o spolu« ali s »predelovanjem kolonializma«. Nobenega dvoma ni, da so se morali ljudje od nekdaj spopadati s takšnimi in podobnimi vprašanji. Pri tem sta imela osrednjo vlogo ravno umetnost in zlasti gledališče. Dejstvo, da sta trenutno v nevarnosti – potihem prežeta s popolnoma napačno razumljeno in izrojeno »prebujenostjo (wokeness)« ̶ in da lahko izgubita še zadnji smisel svoje funkcije in potenciala, je le še dodaten vic v tej zgodbi. Če ne bomo pazili, bi to utegnil biti tudi zadnji vic. In temu se želim odločno postaviti v bran. Zato bi se rad ukvarjal in obdelal prav to (resda zelo kompleksno in komplicirano) dimenzijo Zdravnice in jo prevedel v gledališki dogodek, ki nas bo predramil in nam odprl oči. Ljudi lahko nagovorimo le tako, da doživljajo in prepoznavajo ̶ nikakor pa ne s kodeksi vedenja in pravili samooklicanih varuhov morale. »Kdo?« ̶ se Ruth Wolff sprašuje na začetku in na koncu predstave! In postavlja s tem pod vprašaj tudi samo sebe. Takšno stanje je dobro znano in upravičeno. Mar se ne želimo vsi vedno znova spraševati in na novo opredeliti ̶ pri čemer pa se ne bi radi odpovedali svoji kompetentnosti in svoji eksistenci. In prav na robu tega prepada stoji glavni lik drame že od samega začetka.
Režiser Martin Kušej o zasedbi igralk in igralcev v Zdravnici
Zasedba igralcev in igralk za našo novo uprizoritev, pa tudi opis dramatis personae v angleškem izvirniku, sta prežeta z zelo pomembno in zapleteno problematiko. Ta je še toliko bolj zapletena, ker smo v popolnoma drugačnem jeziku in kulturi, v drugačni družbi z razlikujočo se zgodovino ̶ v Sloveniji. Zdravnica poskuša prikazati sodobno družbo, ki je (vsaj v velemestih) nedvomno sestavljena iz razmeroma raznolikih in kompleksnih komponent in biografij. V primerjavi z Dunajem
leta 1912 Arthurja Schnitzlerja se je ta družba korenito spremenila. V Profesorju Bernhardiju, ki je predloga za Zdravnico, prihaja do konfliktov med osebami judovske vere in njihovimi antisemitskimi antagonisti. Ali ti Judje prakticirajo judaizem ali ne, ne igra posebne vloge; medtem ko nasprotno skupino sestavljajo nemški nacionalisti, katoliki, protofašisti in konservativni nacionalisti. Morda obstajajo med njimi tudi liberalnosocialistične in monarhistične sile, ki pa niso zelo pomembne;
tudi žensk v Schnitzlerjevi igri tako rekoč ni. In tu Robert Icke naredi prvi in najbolj markanten rez, saj za naslovno in glavno junakinjo svoje verzije nedvoumno izbere žensko. In to je dobro. Kljub temu pa vsi drugi zdravniki v njegovi zasedbi ostajajo moški, čeprav z različnimi barvami kože. Ženski liki so do neke mere opisani glede na svoje funkcije.
Zdaj pa avtor naredi odločilni korak in zapiše, naj glavnega antagonista zdravnice Ruth Wolff, to je črnskega katoliškega duhovnika (Očeta), igra belopolti igralec. A to še ni vse: ta igralec naj igra tudi biološkega očeta umrle pacientke. In ne le to, osrednji dogodek drame nedvoumno omenja barvo duhovnikove kože; zato od te zahteve ni mogoče odstopiti ne v besedilu niti v zasedbi!
Celotno konstelacijo še dodatno zaplete, ko nas avtor ponovno izzove še z enim navodilom ̶ in sicer, da zasedba nikakor ne sme biti »samo bela«. To je popolnoma smiselno (še posebej na primer v Londonu), a v državi, kot je Slovenija, je to precej težavna naloga. Še več, natanko na tistem mestu, kjer bi bil črnski igralec popolnoma smiseln, ga ne sme igrati črnec (lik O/očeta)! Upoštevaje konkretno situacijo v Sloveniji/Ljubljani, kjer temnopolti, transspolni igralci in
igralke ali pa igralci in igralke azijskega porekla niso zelo številčni, se zdi ustrezna uresničitev teh zahtev izjemno težka. Našo igralsko zasedbo je bilo treba torej prilagoditi možnostim našega gledališča ̶ in zelo sem zadovoljen z rešitvijo, ki smo jo našli. Slovenščina ima v nasprotju z angleščino ali nemščino še eno pomembno lastnost, ki bi lahko bila za nas izjemna prednost: spol osebe se neposredno odraža v jeziku! »Protizasedba po spolu« tudi zato na odru takoj
deluje iritantno ̶ kar pa v tem primeru vidim kot nekaj pozitivnega.
Velja se tudi vprašati, ali ima lahko debata o identitetni politiki, ki se ravno v anglosaksonskem svetu tako zelo burno odvija, podoben pomen tudi za slovensko občinstvo. Najpomembnejše vprašanje pa se mi nasploh zdi, kakšno je stališče, ki ga v tej debati zastopa avtor ̶ in posledično, kakšno stališče zavzemamo mi ̶ oziroma jaz kot režiser? Po eni strani Robert Icke s svojo igralsko protizasedbo nesporno signalizira zanimanje za to razpravo, po drugi strani pa
je jasno, da se glavni lik, Ruth Wolff, sooča s stališči in mnenji, ki mejijo na smešna, še posebej proti koncu predstave v televizijski debatni oddaji, ki pa vendar zapečati popolno izolacijo in izključenost zdravnice iz celotnega dogajanja. Tu gre torej za umetniško/umetno »formo« (za distanco do preveč razvidnega realizma) na eni strani in jasno razmejitev od vseh tovrstnih reakcionarnih in izključujočih stališč, ki se danes množično odražajo v kulturi brisanja (cancel-culture), politični
korektnosti, gibanju jaz-tudi (me-too) in prebujenosti (wokeness) na drugi strani. Moje stališče je v tem primeru neizpodbitno jasno ̶ in ga je mogoče tehtno podkrepiti z naslednjimi citati iz Zdravnice:
Ruth: Če česa, pa ne prenašam tega neskončnega deljenja ljudi na plemena in manjša plemena manjših plemen. Razkosajte človeštvo dovoljkrat na pol, pa nazadnje ne bo več obstajalo.
Copley: Ne morete ljudi enostavno kar popredalčkati. In res ni brez razloga, da na tem svetu ni nikogar, niti ene same osebe, ki se ne bi s svojo mnogobarvnostjo in večplastno kompleksnostjo upiral temu enodimenzionalnemu sranju. In dajmo se spomniti, nazadnje, ko smo svet razkosali na identitetne skupine, kam nas je to pripeljalo ̶ do tetovaž na podlahteh – in jaz kot žid to lahko na glas povem.
Ruth: Woke perspektiva ̶ 'prebujenska' perspektiva ̶ ta izraz, no, res ti gre lahko samo še na jok ̶ woke pomeni 'biti prebujen' ̶ iz česa pa? iz spanca? ̶ to zveni tako, kot da si član neke sekte, / to je jezik duhovnega spreobrnjenja ̶ v resnici je pa to samo en pogled, in lahko je to vaš pogled, ni pa sam po sebi boljši od kateregakoli drugega pogleda ̶ pogledi drugih niso speči ̶
To so zame najbolj pomembne informacije v drami in njen conclusio ̶ tako vsaj bi jo želel sam razrešiti. Toda v teh replikah sta tudi obup in konec »zdravnice« Ruth Wolff. In v isti sapi me tak razvoj dogodkov na neki način tudi plaši ̶ podobno sem se počutil, ko sem pred kratkim ponovno prebral Profesorja Bernhardija. Žal se okoliščine niso nič spremenile ̶ in to je zastrašujoče in zaskrbljujoče! Zato bi nam morale biti posledice družbenopolitičnih »razmer« iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja nenehno in jasno pred očmi kot bridko opozorilo in svarilo! Ravno to je zame najpomembnejši razlog za uprizarjanje in igranje te drame. V tem segmentu je besedilo neobičajno močno in (iritantno/)provokativno. Moja verzija bi morala jasno pokazati, kje so moji poudarki in kakšne bi lahko bile rešitve dramaturških izzivov te igre.
Zelo sem vesel, da sem spoznal umetnico Ireno Yebuah Tiran, vznemirljivo in motivirano osebnost, ki je zdaj kot gostja del naše ekipe. S tem je rešena tudi ena od osrednjih idej Roberta Icka ̶ morebiti bi lahko v uprizoritev vključili tudi druge etnične identitete in bi s tem ustvarili prostor za poseben slovenski kontekst (zgodovina nekdanje Jugoslavije). V vsakem primeru bi lahko avtorju to tudi uspešno argumentiral, in sicer, da pridobimo s tem podlago za razpravo o barvi kože in diskriminaciji; pa tudi zato, da bi omogočil etnično protizasedbo, kot v primeru duhovnika/očeta. Nazadnje bi rad povedal še to, kako zelo sem vznemirjen in navdušen, ko se skupaj lotevamo te uprizoritve. Delati v Sloveniji mi je vedno v čast in veselje. In resnično mislim, da lahko s to predstavo marsikaj povemo.
Izid slovenskega prevoda Kušejeve knjige Za mano belina
Martin Kušej v avtobiografsko-esejistični knjigi Za mano belina, ki je izšla pri dunajski založbi leta 2022, odstira pogled v svoje ustvarjanje in se ukvarja z »življenjem v trenutku«, ki ni nikjer tako intenzivno kot na odru. V svoji knjigi mednarodni priznani režiser govori o umetnosti osvobajanja od preteklosti, da lahko naredimo naslednji korak v prihodnost, o politikah identitete, diktaturi mnenj in krčenju svobode. Kušej opisuje številne svoje uprizoritve na
evropskih gledaliških in opernih odrih, predvsem pa razkriva svoj zelo osebni pristop k doseganju »trenutka resnice«, trenutka, ko v gledališču ugasnejo luči in se občinstvo odpravi na potovanje v neko drugo, čarobno resničnost. Spregovori tudi o svoji identiteti koroškega Slovenca, ki je ni nikoli zatajil, in svojih začetkih v slovenskem gledališču v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Za mano belina se upira doseganju spoznanj s pogledom, uprtim nazaj. Gledališče je za Martina
Kušeja »umetnost trenutka«, ki mu je preteklost tuja. Njegove zgodbe služijo samo kot sredstvo prihoda v Zdaj. Knjigo, ki je marca 2025 izšla v sodelovanju založb Mont in Beletrina, je prevedla Tina Mahkota.
Premiera bo v četrtek, 17. aprila, ob 20.00 na Velikem odru Drame. Prve ponovitve bodo na sporedu 18., 19., 22. in 25. aprila ob 19.30, 24. aprila ob 17.00 ter 5. maja ob 19.30. Predstavi, je na sporedu 10. maja ob 19.00, bo v okviru abonmaja Plus sledil pogovor z ustvarjalci uprizoritve.
Foto: Mankica Kranjec Ducheyne in Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
