Ljubljana, 19. 5. 2025 - V ponedeljek, 19. maja, je na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani potekala panelna razprava z naslovom »Duševno zdravje v Sloveniji: med sistemom in posameznikom«, ki sta jo ob mesecu duševnega zdravja organizirala Študentska svetovalnica in Študentski svet FDV. Na dogodku so sodelovali evropska poslanka Irena Joveva, psihoterapevt Damjan Hosta, pisatelj in bodoči terapevt Damijan Janžekovič ter direktor Študentske svetovalnice Klemen Peran.
V ospredju pogovora so bili sistemski izzivi duševnega zdravja v Sloveniji, predvsem dostopnost pomoči, kadrovska podhranjenost, stigma ter nepovezanost podpornih storitev. Govorci so se strinjali, da kljub obstoječim programom veliko posameznikov – še posebej mladih – ostaja brez ustrezne in pravočasne podpore, kar poglablja stiske in zmanjšuje zaupanje v sistem. Evropska poslanka Irena Joveva je poudarila, da je duševno zdravje v pristojnosti držav članic, zaradi česar Evropska unija na tem področju nima večjih vzvodov. A prav zato bi bilo po njenem mnenju smiselno razmisliti o deljeni odgovornosti med EU in državami članicami, saj bi lahko skupni evropski okvir prispeval k usklajenim standardom, večji dostopnosti ter boljšemu preventivnemu delovanju. Opozorila je tudi na pomanjkanje skupne evropske strategije za duševno zdravje in na pomen destigmatizacije kot enega ključnih izzivov.
Psihoterapevt Damjan Hosta je iz izkušenj pri delu s študenti opozoril na številne sistemske vrzeli – od dolgotrajnih čakalnih dob do dejstva, da psihoterapija še vedno ni v zadostni meri vključena v javni zdravstveni sistem. Ob tem je posebej izpostavil porast digitalne zasvojenosti in primerov, kjer se prepletajo duševne motnje, kot so depresija in anksioznost, z vedenjskimi oblikami zasvojenosti. Po njegovem mnenju je pomembno preseči izključno abstinenčne ali prohibicijske pristope, saj ti pogosto ne delujejo. Iz vidika sistemskih ukrepov se morda zdi všečno in je hkrati tudi najenostavnejše določene izdelke prepovedati, a to še ne ustavi same konzumacije. Še več, prohibicijski pristopi samo še povečujejo tveganje o nadzoru različnih oblik zasvojenosti. Namesto tega bi morali k posameznikom pristopati z ukrepi za zmanjševanje tveganj, ki temeljijo na preverjenih podatkih in so prilagojeni realnim življenjskim okoliščinam.
Tudi Klemen Peran je opozoril, da klasična preventiva pogosto ne zadošča, zlasti tam, kjer ozdravitev ali popolna abstinenca nista takoj dosegljivi. Po njegovih besedah je pomembno razvijati strategije, ki posameznikom omogočajo varnejše in podprto okolje, ne da bi jih ob tem izključevali iz sistema ali skupnosti. Zavzel se je za ciljno usmerjene in znanstveno utemeljene pristope, ki upoštevajo različne ravni tveganja in raznolikost izkušenj. Svojo osebno izkušnjo je v razpravo prispeval tudi Damijan Janžekovič, ki je spregovoril o soočanju z nasiljem v družini, dolgotrajnem iskanju ustrezne terapevtske pomoči ter občutku izgubljenosti v sistemu. Izpostavil je, da je bila pot do ustrezne obravnave dolga in pogosto nedosledna, zlasti v mladostniških letih, ko bi bila pomoč najbolj potrebna. Kot posebno težavo je navedel neustrezno podporo v šolskem sistemu in pomanjkanje individualiziranih pristopov, ki bi posameznikom omogočili, da prejmejo obliko pomoči, ki jim dejansko ustreza.
Panelisti so se strinjali, da je treba pri urejanju področja duševnega zdravja preiti od simbolnih zavez k dejanskim sistemskim spremembam, ki vključujejo tako strokovno kot skupnostno podporo. Stigmatizacija duševnih težav in zasvojenosti ostaja ena največjih ovir za pravočasen dostop do pomoči, zato bi morala biti družbena in politična prioriteta ustvariti okolje, v katerem iskanje pomoči ni znak šibkosti, temveč poguma in zrelosti. Ob tem je bil večkrat izpostavljen pomen razvijanja politik, ki temeljijo na podatkih, razumevanju tveganj in znanstveno utemeljenih pristopih, prilagojenih posamezniku.
